Pozdravljeni!
Septembra 2006 sem zamenjala službo. V novo okolje sem šla polna optimizma in dobre volje. Prva dva meseca mi je bilo kar dobro. vsak dan sem spoznala kaj novega in delo mi je bilo všeč. Malo me je sicer motilo, da sem morala začeti spet na dnu, kjer tvoje mnenje nič ne velja, vendar sem si v takih trenutkih rekla, da bo že bolje…
Otimizem me je držal dokler nisem zakljućila “izobraževanja” in smo šli na novo lokacijo, kjer smo odpirali trgovino… Tukaj pa se je začelo…. Vodja trgovine je namreč ena kolerična, histerična psihopatka, ki nas zaposlne obravnava huje kot živali… Vsak trenutek si izmišljuje nove in nove stvari, skratka take, da nikoli ne moreš narediti prav in po njeno, ker ko delo končaš, je že spet vse narobe. Zadnja dva meseca se je moje življene spremenilo v pekel…. Samo jočem, trepetam, imam napade potenja in razbijanja srca, skratka panike… Ponoči ne spim, ker gledam na uro, kdaj bo ura toliko, da moram spet tja… Spemenila sem se v živčno razvalino, ki samo joče…. Izgubila sem 7kg. Da ne bo pomote, ko se šefica pomir sem se celo dvakrat opogumila in sem šla k njej in jo prosila za pogovor. Takrat je vedno priznala, da je reagirala narobe in da ji je žal in da me ceni in ne želi, da bi odšla. Jaz pa tako ne morem več…. Ta njen trenutek traja največ kak dan ali uro, potem jo spet kaj razjezi in je vse po starem.. Vsi smo nesposobni, ji hočemo slabo, delamo zanalašč napake, da bi jo jezili in sploh smo vsi idijoti in …. V petek sem želela prost dan, ker sem bila čisto na dnu, vendar je rjovela, da si ne morem izmišljevati, ker tega nisem omenila dva tedna nazaj na kolegiju… Razmišljam, da bi se poškodovala (vrezala, imela prometno nesrečo,…), samo da ne bi šla nekaj časa tja, da bi vse razmislila in si poiskala novo službo. Vem, da sem v grozni depresiji, ampak si ne znam pomagati. Morala bi k osebnemu zdravniku, vendar me je sram povedati, zakaj sem prišla. Sploh pa ni rešitev, da mi da dan ali dva bolniško, ker ko bom prišla nazaj bo znorela še bolj. Ne vem, če si predstavljate, kaj pomeni njen napad histerije. Čisto ponori, tako da se sploh ne kontrolira in uporablja besede, ki jih nekdo ne si smel, če si z njim v poslovnem razmerju… Ob zadnjem takem izpadu (2.1.), je znorela pred kupci. Ljudje so obstali in strmeli.. Moj mož pravi, da je to verbalno nasilje in da je to enako, kot spolnp nasilje na delovnem mestu… Jaz pa si želim malo miru…. Naj povem, da nima alergije samo na mene, ampak nas je več. Kaj naj naredim… Zbežim in menjam službo… to že, ampak ne vem, kako naj zdržim do takrat. bojim se, da se bom poškodovala, samo da ne bom šla tja….

Pozdravljeni,

težave v službi lahko res drago plačamo. Pozna se nam na funkcioniranju doma, na nočnem spanju, apetitu. Težave so lahko prehodne, lahko pa trajajo in trajajo.

Dobro je vedeti, da niso samo naše, da jih imajo tudi drugi sodelavci. To pomeni, da se boste lahko čez čas od njih čustveno distancirali. Pomeni, da lahko s sodelvci preverjate strategije, ki pomagajo. Včasih je že dovolj, da lahko opravljate skupaj.
Bolniška je res redkokdaj rešitev. Običajno je kratkotrajna in ne ponudi rešitev problema, ki vpliva na vaše počutje. Menim, da tudi samopoškodovanje ne rešuje problema. In izbrati bolniško in ne poškodovanje se mi zdi veliko bolj racionalna in logična rešitev.

Ena možnost je tudi, da daste odpoved, če vaše socialno ekonomske možnosti to dopuščajo. Če si tega ne morete privoščiti, pač ostanete v službi, vendar zato, ker ste se vi tako odločili. In se usmerite na iskanje novih poti ven iz težav.

V kolikor stanje v službi načenja vaše psihično ravnovesje se mi zdi obisk zdravnika nujen. Morda zdaj niti nimate kapacitet, da bi se problema lotili na konstruktiven način. V tem primeru sami sebi dolgujete, da se potrudite, da pridete ven iz teh težav in najmanj kar lahko naredite je, da si poiščete pomoč.

Nazadnje, v svojih poklicnih poteh vsi doživljamo vzpone in padce, včasih globoke in iz lastnih izkušenj vam povem, da izhod ni vedno takšen kot se zdi edini možen v krizi.

Vse dobro

Draga S.

Približno kot, da bi brala svojo zgodbo tako, da nisi edina z takšnimi težavami. Tudi jaz sem spremenila okolje in seveda tudi službo. Ampak pri meni je pa drugače, ker moja šefica je zelo alergična samo name in za vse me obsoja. Samo jaz sem kriva. Delala sem vsak dan po 14 ur in niti eden dan vmesecu ni mi dala prosto, ker po zakonu mi pripada, da v enem tednu sem prosta 1 dan. Še tega mi ni dala. No, in nisem se pritoževala. Ko je pa pričela še sodelavke šuftati proti meni in se je pričela cela drama in kreganje, prišlo je tako daleč, da bi se lahko med sodelavci se lahko poklali. Takšno sranje ( oprostite mi na izrazu) je naredila med nami. Oz. sam trač, trač in trač. Ti si rekla to, ona rekla to in tako vsak dan. Tudi meni se je delala tema, ko se je bližala ura, da grem v službo, slabo mi je bilo, ko sem samo pomislila na šefico, ker to zame ni šefica, če se tako grdo obnaša, do mene in vodi trač, ker bi se morala brigati za vodstvo ne pa za trač. Tudi jaz sem doma postala živčna razvalina zaradi službe, v treh meseci sem shujšala za 8. kg. To pa ni malo. Tudi meni se je rojevalo po glavi, da bi sama sebe poškodovala in imela prometno nesrečo samo, da ne grem v takšen kolektiv oz. takšen tim. Če v podjetju ni TIMA, kot bi ga po zakonu naj bilo, bi bilo z nami čisto drugače, bi z veseljem hodili v službo ne pa, da razmišljamo o bolniški… Določeni delodajalci so si sami krivi, če imajo toliko zaposlenih v bolniški, naj se malo zamislijo koga imajo za šefa npr. v proizvodnji ali kjerkoli drugje. To bi moral generalni direktor vse vedeti kaj se dogaja po kolektivu. Nadaljujem svojo zgodbo. Nisem več mogla vse to prenašati, vse mi je bilo že čez glavo, doma sem bila čisto za nič, zanemarila sem svojo družino, samo sem se še pogovarjala o tej službi. Jedla nisem nič, hirala sem in še vedno hiram. Drugače jaz imam hude težave z mojo boleznijo, ker tukaj, kje delam v podjetju sem dobila zdravniško spričevalo zato, ker hvalabogu niso zahtevali moje zdravstvene kartoteke, ker nasplošno ne bi dobila oz. ne bi opravila zdravniškega. Pri medicini dela pa niso nič zahtevali, sem dala samo kri vodo in malo sluh, ter oči ter podpis, da sem zmožna za to delo, ki ga opravljam. Meni je že bilo podano za IK. in so odgovorili, da prvo naj grem na operacijo, ampak jaz nisem zato, ker operacija je zelo tvegana. Tako, da sedaj sem že 1 mesec v bolniški, zdravniška komisija mi je podaljšala bolniško tako, da sedaj bom pa bila v bolniški dokler mi ne poteče pogodba o zaposlitvi za določen čas. Do sedaj sem delala bolana, sedaj več ne bom. Jaz, če bi bila zdrava mi zagotovo komisija ne bi podaljšala bolniško. Včasih sem že delala po 4. ure. Tako, da draga S. sva na istem položaju. Tudi meni ŽAL rožice ne rastejo v službi. Če želiš, da kaj kontaktirava in si kaj piševa mi lahko pišeš na moj mail: [email protected]

Še nekaj. Spoštovana dr. Kaj vi menite na to mojo zgodbo? Je to fer, da je šefica takšna, do mene. Še to sem pozabila omeniti. ko sem šla v bolniško sem jo poklicala po tel. in ji povedala, da sem pač v bolniški, ona pa meni pove, ma daj daj kako to, da si čez noč zbolela. Haloooo! Ne razumem jo. Nato mi je povedala, da jo ne smem niti slučajno več klicati samo v tem primeru, ko bo bolniška zaključena, da se potem naj oglasim.
Je lepo to, da šefica tako pove? Kaj ne bi bilo lepo od nje in me kdaj poklicala in vprašala kako sem?
Koliko krat sem ji šla na roke in sem ji delala. Mar si ne zaslužim boljši odnos? Sedaj, sem se odločila, da v tem podjetju niti pod razno ne bom delala več oz. po bolniški bom dala odpoved, ali pa po poteku pogodbe mi dajo odpoved in…Ampak vseeno bom pa obvestila generalnega direktorja in mu povedala kaj se dogaja v služi. Ker tukaj, kje delam jaz, še nobena ni ostala več kot 6. mes. Jahhh, kdo je sedaj kriv za vse to? Kaj res, vse ženske so bile zanič in šefica samo pametna?
Torej, mi smo vsi za NIČ, ona je pa idealna šefica in to brez šole oz. z večerno šolo ima.
Kaj menite, ali sem opravičena, da to omenim generalnemu direktorju? Žalostno, ampak tako daleč je prišlo. Spoštovana dr. Sedaj pa vi presodite kdo je tukaj napačen oz. kdor je pameten? Ali je človek lahko še pameten ob takšnem kolektivu in pri delu?
Direktorju bom pač omenila, če se je kdaj vprašal, zakaj na tem delovnem mestu ne zdrži nobena? Mislim, da imam to pravico storiti? Podjetje je državno.Ne, vem več, lahko sem samo še nora!!!

Hvala vam in lep pozdrav

Pozdravljeni,

če dobite potrditev da ni fer, da ni lepo ali to kaj spremeni vašo situacijo?

Bolniški stalež se lahko zaključi preden boste pripravljeni se soočiti s težavami v službi. In invalidske upokojitve ne bo, če zato ne boste imeli dokazljivih zdravstvenih težav, ki vas bodo trajno ali začasno onesposobili za delo. Taka je realnost. Ne moje osebno mnenje. Žal nadrejeni niso vedno pripravljeni poskrbeti za svoje sodelavce, podrejene in sistem jim to omogoča brez škode. Če je na voljo kakšna rešitev (poročilo nadrejenemu od nadrejenega) jo seveda uporabite, če bodo za vas posledice ugodne.

Svetujem vedno v okviru danih možnosti. In ena izmed njih je zagotovo tudi odpoved in iskanje nove zaposlitve. Kaj več vam lahko svetujejo na Zavodu za zaposlovanje (programi za oceno delazmožnosti in druge dejavnosti, ki jih ne poznam natančno).

lp

Pozdravljena dr. Winkler

Hvala, res ste mi pomagala in dala tolažbo.
lp,

Spoštovana S.

Malo sem se zmotila pri mojem mailu, mail je: [email protected]
lp,

Žal se s tako grozo sreča veliko ljudi. Tako v privatnem, pa tudi v javnem sektorju. Za takšno stanje je v veliki večini kriv delodajalec direktno le, kadar je hkrati tudi neposredni vodja in v takih primerih se je boriti za svoj prav precej težko. Včasih zaleže (vsaj pri meni je), če dobi tak človek občutek, da se ga ne bojite. Za to morate graditi notranjo samozavest, povzdigniti svoj nivo razmišljanja in občutenja, da ste močnejši. Koleričnost in napadanje tja v tri dni je že tako ali tako znak lastne negotovosti in pridobivanje avtoritete z vzbujanjem strahu. Takšni ljudje potrebujejo in krasno funkcionirajo na ljudeh, za katere občutijo, da so energetsko šibkejši. Enostavno se črpajo iz njih.
Notranje moči se lahko naučiš, lahko jo natreniraš. Sama sem med drugim obiskovala brezplačno delavnico na Centru za socialno delo na temo Odgovorno starševstvo. Ena izmed podtem je bila neverbalna komunikacija. Najbolj učinkovita vaja se mi je zdela, da si vizualiziraš, da besede spremeniš v rdečo žogo. Ko le ta leti proti tebi, jo ujameš in vržeš nazaj. Močnejše so besede, močneje vrneš. To je notranji občutek, ampak deluje po principu bumeranga (kar daješ-to žanješ). Presenečena boš, kakšen učinek dosežeš. Najprej pri sebi – ker si notranje močnejša, kasneje še pri nasprotni strani, ker občuti tvojo nadmoč. Ne popusti niti za trenutek, niti za trenutek ne pokaži nemoči. Vizualiziraš si lahko tudi, da je okoli tebe močna žareča krogla, skozi katero ne more nič slabega in negativnega. To tehniko se naučiš pri Rei-ki načinu samozdravljenja. Vtipkaj v brskljalnik, ogromno je zapisanega. Zelo pomembno je, da si v današnjem svetu notranje močan in da se ne pustiš drugim povozit.

New Report

Close