GOBARJI
POZDRAVLJENI !
Čas za gobarje je napočil. Me zanima ali se lahko že kdo pohvali z veliko biro jurčkov oz. lisičk.? Jaz sem bila parkrat v gozdu in sem bila kar zadovoljna z biro jurčkov in tudi kar nekaj marel se je našlo.
Sicer sem strastna gobarka, vendar mi čas ne dopušča, da bi šla lahko večkrat v gozd.
LP
Helen
Nisem jih sicer nabirala sama, a domov je bilo prinešenih 29 jurčkov in kakšnih pet res kvalitetnih marelc …. kosilo je bilo narejeno v pol ure !!!
strinjam se z eno drugo. ropanje se je začelo. saj ne rečem, da se vsi obnašajo enako, pa vendar tudi jaz ne razumem, zakaj je treba iz gozda odnesti 8 kil jurčkov. da ne sprašujem še tega, zakaj je treba pohodit in pobrcat gobe, ki jih ne poznaš, prelomastit in polomit vse veje, ki slučajno prekrižajo pot, se dret in plašit živali in se nasploh obnašat, ko da si gospodar vesolja. saj tudi jaz rada hodim po gobe, a pazim, kaj delam, odnesem pa le toliko, kolikor se mi zdi, da bomo pojedli v ENEM dnevu. gob ne sušim, ne vlagam in ne zamrzujem, ker se mi zdi, da so najboljše sveže; da se jih je najbolje najesti takrat, ko so, ostale dni v letu pa jesti tisto, kar je takrat. poznam nemalo takih plenilcev, ki gobe shranjujejo na vsemogoče načine, spomladi ali celo naslednje leto, ko so že nove, pa mečejo stran, ker so čisto preprosto presiti, da bi požrli vse, kar so nagrabili.
včasih so ljudje od narave vzeli le toliko, kolikor so rabili, ker so jo spoštovali. danes pa je pomembno le nagrabit čim več, če za drugega ne, zato, da se lahko reče da si nabral več kot sosed. pa če rabiš ali ne.
pa še to: treba se je zavedat, da so gobe poslastica in ne glavna hrana, od katere je odvisno naše preživetje. poslastice pa se uživa po malem.
maja_b, kako pa si ti lahko tako zelo prepričana, da včasih gob niso sušili?? Sploh pa ne vem od kje posploševanje, da vsi, ki gobarimo v gozdu tulimo in brcamo gobe?
Jaz obožujem nabiranje gob, jem pa samo čisto male trde jurčke in lisičke, so pa zato ostali družinski člani večji ljubitelji. In toliko kolikor jih naberemo, jih tudi pojemo. Ne vem, kaj je bolje, kupovat tiste umetne šampinjone brez ukusa ali vzeti iz skrinje okusne jurčke za ene dobre zrezke. Prav tako mam bistveno raje domače vložene gobe, kot pa kupljene. Ropanje pa bi jaz rekla samo tistim, ki so na Pokljuki imeli kar parkiran kombi, v katerem so gobe že predelovali in jih potem švercali v Italijo in to v res ogromnih količinah.
slabo si prebrala. napisala sem, SAJ NE REČEM, DA TAKO VSI DELAJO. tudi nisem rekla, da sem prepričana, da jih včasih niso sušili. seveda so jih, ampak so mogoče tudi imeli veliko manj hrane na razpolago, kot danes, ko se lahko preseravamo s polnimi hladilniki.
napisala si, da nabiraš ČISTO MALE jurčke, kar je eden hujših prekrškov, saj čisto majhnih gob NE NABIRAMO, ker še niso uspele odvreči trosov, kar pomeni, da smo prispevali k izumiranju gobe… kar poglej v kak gobarski priročnik, če ne verjameš. kisle gobe – zame popolni nesmisel. goba naj ima okus po gobi, ne pa po kisu. stvar okusa, okej, ampak da se v tak bizaren namen uniči dobro gobo…
meni se zdi čisto pošteno, da se sme odnesti iz gozda dve kili gob na dan. to je več, kot uspe pojesti, posušiti, vložiti…povprečen ljubitelj gob. ampak nekaterim pač pade tema na oči takoj, ko najdejo prvega jurčka in ne nehajo, dokler jih iz gozda ne prepodi tema ali pomanjkanje vrečk. preden me spet obtožiš, dobro preberi: napisala sem : NEKATERIM. ne vsem:-)
Sem šla na sprehod s psom po gmajni, najdem štiri jurčke, zdrave, lepe, čudovite in … jih poberem. Ker je bilo proti večeru, jih nisem pripravljala za obrok, ampak sem jih blanširala in dala v skrinjo. In tako se mi dostikrat zgodi, da ne morem obroka pripravljat takrat, ko najdem jurčke, ali pa ne morem it po jurčke takrat, ko si jih zamislim za obrok, ker nisem prepričana, da jih bom traktar dobila. Karkoli pa dobim (nabiram vsaj enih deset vrst gob!), pa poberem in si pripravim tako, da imam, ko si zamislim to imeti. Ne pretiravam, nikoli jih še nisem vrgla stran, ker sem trakat, ko sem videla, da imam v skrinji dovolj za “priboljšek”, z nabiranjem zaključila ali pa sem potem nabirek ponudila materi, bratu, sestri …. in vsi smo bili vseli in zadovoljni. Res je, da pretiravanje nikamor ne vodi, vendar je neizmerno prijetno, lepo, fino, čudovito, da lahko sredi najhujše zime, mraza, ko zunaj škriplje pod škornji in gojzarji, za dobrodošlico vsem, ki stopijo v hišo, ponudim toplo jez z gobami, bodisi juhico, bodisi omako, bodisi nesramno lepo dišeče bevette (špageti Barila št. 13) z jurčkovo omako …. !!! Menim, da ta vonj nadredi tako domače vzdušje, da bi to še angelčki jedli, če bi žličko imeli !!!! :-)))))