spoštovani

potrebovala bi vaš nasvet, mnenje komentar. najprej bom na kratko opisala situacijo, potem pa moje doživljanje le-te…

s partnerjem, sva mlada odrasla, sva skupaj 6 let, imava 2 majhna otroka, univ. izobrazbo, skoraj identično službo in s tem plačo ter skupno stanovanje, lastništvo pol-pol. pred enim letom sva bila tudi na partnerski terapiji, vendar ne neposredno zaradi česar vam pišem danes. na terapijo sem šla najprej sama, želela sem odpraviti anksioznost, tiščanje v prsih, potem se je (seveda) izkazalo, da je nujna partnerska terapija (moj vzorec-garala bi sama …). povod za obisk terapije so bili neznosni vikendi, ko je bilo v 2 dneva treba stlačiti toliko enih stvari, da so mi bili hujši kot delavniki. po desetih obiskih sva terapijo zaključila, bila sem noseča, na bolniški …nekaj stvari se je premaknilo na bolje, sicer pa je še ostalo veliko neobdelanega materijala…
no, naj preidem spet nazaj k bistvu. znašli smo se pred kar težko odločitvijo-selitev v drug kraj. težko zato, ker sta tu 2 majhna otroka, varstvo, vrtci, drugo okolje. v tem kraju imam jaz službo, partner bi se kar daleč vozil, vendar stremi k temu, da bi si službo poiskal bliže. za selitev je razlogov veliko za, pa tudi proti. v tem kraju imamo stanovanje, ki je last mojega očeta. oče mi bo z darilno pogodbo stanovanje podaril, partner pa že za to-obstoječe stanovanje plačuje kredit, in bi mu torej svoj delež dal in bo tako postal lastnik tega novega stanovanja v deležu 1/4.

oh, v čem je problem?mogoče ga sploh ni. jaz bom torej večinski lastnik, partner pa v manjšem deležu. starši njemu ne morejo pomagati nič, z neko običajno plačo pa veste kako je…ko sem partnerju rekla, v kakšnih deležih bova lastnika, je rekel, da se ne bo počutil enakovrednega, da bo imel občutek, kot da bo pri meni doma.vprašala sem ga, če je pričakoval, da bo lastnik pol., pa je rekel da nikakor ne, po drugi strani pa mi teh svojih občutkov ni nikoli prej povedal…meni se zdi pravično in prav, da delež, ki mi ga podari oče, je napisan name, saj želim imeti finančne stvari “poštimane”. v primeru, da greva narazen, ne želim izplačevati partnerju nekaj, kar je bilo last mojih staršev. na nek način se prav bojim tega, da bi partner res pomislil na to, čeprav to vztrajno zanika.
verjetno bi vsi tako ravnali.???
vendar, partner se mi na nek način smili, da izhaja iz družine, ko mu ne morejo pomagati. ne preostane mu drugega, kot da je ali v stanovanju, ki je bolj moj kot njegov (kot se je on izrazil in ne kot bom občutila jaz), ali pa plačuje banki do ne vem kdaj…da se razumemo, stanovanje je najino in jaz takšnih občutkov ne bi imela, da je on “pri meni”. vendar, to, da se mi smili, mi ni prav nič všeč.

to, da izhajava v tem pogledu iz različnih družin, na nek način vnaša med naju prepad.mogoče me boste narobe razumeli, kot da ga recimo imam manj rada zaradi tega – ne, vendar ne želim imeti do partnerja čustev, kot je ta, da se mi na nek način smili. tudi partner vidim, da je zelo občutljiv …npr. oče je meni oz. nam kot družini daroval avto, ki je napisan name. partner je zelo občutljiv, če kdo od mojih staršev reče npr.-a si se peljala s svojim avtom? namreč, to je družinski avto in ga tudi oba vzdržujeva. to se mi zdi pretirano, s strani partnerja…za božjo voljo, tudi midva bova kdaj kaj dala najinemu otroku, seveda pa bo jasno, da bova posredno dala tudi njunima partnerjema, družini…ampak bova kdaj uporabljala ednino??!!po drugi strani, ko njegovi starši uporabijo ednino, npr. da dajo košaro kostanja njemu, no tu pa on potem nič ne komentira. kaj bi šele bilo pri večjih zadevah.
na nek način se mi zdi to od mojega partnerja tudi ne-fer. ko sem mu namreč omenila, da bi očetu odplačala vsaj avto., če mi že stanovanjskega problema ni treba reševati, se je strinjal, ampak se mi zdi, da s cmokom v grlu…

ali pa recimo- včasih si kaj kupim, privoščim, pa imam na nek način slabo vest, saj vem, da si partner zaradi svojega kredita lahko privošči manj. ker jaz nimam kredita, sem več privarčevala za opremo novega stanovanja, pa sploh ne pričakujem, da bi mi on vrnil vse do polovice, omenil pa je, da to želi. to zanj spet pomeni, da mu zase od plače ostane bore malo. če ne bo, bo zanj, za moški ego, nekako spet občutek, da je v podrejenem položaju. ampak jaz, še enkrat poudarjam, ne pričakujem da mi on poplača…!

ne vem, mogoče sem ubesedila moje misli in občutke do te mere, da vsaj približno razumete, za kaj gre.

očitno gre za iskanje ravno pravšnjega prepletanja mene in mojega dragega – sva sicer eno, vendar sva tudi jaz in on. ne vem, zakaj mi je to mučno?

ko se želim o tem pogovarjati z njim (npr., zakaj si kar naenkrat začel cincati glede selitve v to stanovanje, si se res pripravljen seliti in voziti v službo dlje, kako vidiš finančne zadeve) so njegovi odgovori precej mlahavi, apatični, nikakor ni vlečni konj vsega tega. reče da se strinja, da gremo, da se mu vse zdi vredu, na njegovem obrazu pa se zariše dvom, zaskrbljenost…pasivnost na nek način. ko se bomo, če se bomo preselili v drug kraj, nolem imeti še njegovega bremena na grbi, ker bom še težje dihala kot sedaj…

hvala in lep pozdrav!!!!!

Spoštovana breskvica4,

finančnih zadev v zvezi ne gre podcenjevati, saj v naši kulturi denar enačimo z močjo. Obenem pa se mi zdi problem vajinih financ oziroma stanovanja samo simptom. Če bi imela to urejeno, bi se nerešene zadeve kazale pač nekje drugje – magari pri košari kostanja.

Nerešene zadeve zrcalita njegova pasivna agresivnost in vaša nadvse previdna hoja po prstih okoli njega, kakor da je težak bolnik, ki ga lahko podre vsaka sapica. Da se vam smili, je res grozljivo zoprno in verjamem, da vam gre na živce – morda gre tudi njemu, pa pač ne znata drugače. Seveda izhajata iz različnih družin, toda to velja bolj ali manj za vsak par; pomembneje je, da sta sabo oba prinesla vsak svoj vzorec, ki ga še nista rešila. Eden od vaših konstruktov je, kot pravite in kot je iz pisma lepo vidno, »garala bi sama«. Idealna ženska za moškega z nezgrajenim egom, ki se potem lahko kuja in igra žrtev, vam pa vsiljuje vlogo (preveč?) iniciativne, (preveč?) premožne ženske, vlečnega konja, bolničarke, terapevtke ipd., ki jo vi za zdaj še sprejemate. (Za ceno napadov tesnobe.) Tovarištvo, spodbuda, empatija, sočutje – najbrž vaju po teh vitalno pomembnih tekočinah za dobro partnerstvo žeja že kar lep čas. Toda imata izkušnjo terapije, na katero sta hodila skupaj. Odlično, zdaj je pravi čas za nadaljevanje terapije, da se bosta naučila drug drugega razumeti, čutiti, ubesediti, kar vaju teži.

Tako pa ostaja toliko neizgovorjenega. Pravite: »V primeru, da greva narazen, ne želim izplačevati partnerju nečesa, kar je bilo last mojih staršev … Na nek način se prav bojim tega, da bi partner res pomislil na to, čeprav to vztrajno zanika.« Kaj s tem mislite? Bojite se, da bi pomislil, da mislite nekaj, kar res mislite? Kako zapletena je ta »skrb« zanj! Na živce vam gre, da so njegovi odgovori mlahavi, apatični. Kaj pa tisto, česar ne izgovorite vi? Za zdaj vam je varneje imeti občutek krivde, če si kaj privoščite, kakor da bi začutili prezir do njega; njemu pa je varneje igrati vlogo ubogega podrejenega moškega, kakor da bi začutil jezo, ki se kopiči in skriva pod njegovo depresivnostjo.

V resnici veste, kaj bi bilo najbolje ukreniti, in mislim, da bi vama šlo lahko zelo dobro, ko bi začela odmetavati družinsko prtljago in preteklosti. Ali ni škoda trpeti zaradi tesnobe in slabih odnosov? Korak za korakom, ne skušajte »reševati« vsega naenkrat.

Odgovornosti in iskrenosti vama želim,

Draga Breskvica,

Gospa Lavtižar je dobro psihološko opisala profil tvojega moža. Prosim verjemi ji! Čisti računi, dobri prijatelji – to zrelih in samozavestnih ljudi ne moti, če živijo v “ženinem” stanovanju.

Moja zgodba je takšna: prodala dediščino za stanovanje (kao skupno), garala (2x višja plača, občasno tudi do 5x,ko v začetku ni zalužil prktično nič: garala doma, on grel kavč in jokcal doma pri mamici, pa sanjal o velikih projektih….), kasneje prodala stanovanje in kupila vrstno hišo. Ne glede na nasvete njihove (!!!) družinske odvetnice, da morava zapisati realne deleže na hiši sem popustila njegovemu izsiljevanju in pristala po enem tednu psihičnega maltretiranja na to, da se piše pol-pol. Po drugem otroku skoraj cepnila od preobremenjenosti (tako finačne kot delovne, ker on ni bil navajan nič prispevat v gospodinjstvo…), na koncu šla na partnersko terapijo – ki mimogrede pri takih ženomrzcih, maminih sinčkih in egoistih nič ne pomaga, meni je vsaj v tej smeri, da sem postala bolj samozavestna, kar se je v službi takoj odrazilo v dvakrat višji plači in dobri poziciji, kar me je odrešilo vsaj finančnih skrbi (saj pol je bilo pa z lahkoto skrbet za vse potrebe štiričlanske družine)…On pa je medtem iskal naokrog ljubice, tako v reali kot virtuali, se še bolj smilil svoji mamici, ki ga je na koncu pregovorila, da se mora od tako uspešne ženske definitivno ločit in ji zaplenit otroke ter premoženje. Našelč je celo društvo maščevalcev bivšim ženam, ki ga podpira skozi ločitvnei postopek, ter dovolj noro odvetnico (zelo razvpito) da se je tako podlega projekta tudi lotila… No jasno, da mu ni uspelo, vendar je v pekel spravil najina dva otroka, postopek ločitve je trajal 3 leta, sedaj pa se na sodiščih (ki vemo kakšna so!!!) borim za SVOJE premoženje.

Torej moj nasvet: nikoli ne pristajaj na izsiljevanje. Nisi dolžna upoštevat njegovih občutkov (bit preveč sočutna te v prihodnosti lahko hudo hudo veliko stane, kot je mene!!!!), čisti računi pomenijo temelj dobrega partnerstva!

Ne moreš verjet kako čudovito se počutim sedaj, ko nisem več v partnerski zvezi s takšnim človekom. LČjubici sme nadvse hvaležna, da ga je prepričala v ločitev 🙂

jaz pa moram rečt, da ne razumem povsem tega. mislim, razumem situacijo, ampak mi je tuja, da je kaj.
– partner se ti smili, ker nima tok denarja kot ti?
– partner se ti smisli, ker je iz družine, ki mu ni mogla dati finanč.injekcije?
– si v partnerski zvezi, kjer se želiš preseliti skupaj v novo stanovanje (celo otroka imata), pa že razmišljaš o tem, da se bosta verjetno enkrat ločila?

???

osebno mislim, da v partnerstvu, kjer sta dva za skupaj in sta zreli osebnsoti (to mamini sinčki, kronični izsiljevalci in lenuhi niso), teh občutij in razmišljan ne bi smelo biti. v smislu, vse je najino. enkrat jaz več zaslužim, drugič drug. osnovne stvari (stanovanje, avti, oprema, itd) gredo na pol, izjeme kot so dediščine v obliki dragocenosti, drugih nepremičnin pa recimo, da lahko ostane v “moji” 100 % lasti – čeprav je tut to čudno). potem je to zveza. potem je to predanost in pomoč. stati drug ob drugem. si zaupati.

skratka, jaz bi na tvojem mestu premislila, ali je to sploh to. si ti sploh želiš biti v tej vezi? (ker če te člvoek bere, bolj dobi občutek, da si želiš ven). in ali res želiš, da se preselita skupaj, če te to, da ne bo prispeval k nakupu, ki to sicer ni, evidentno moti (čeprav praviš, da te ne, ampak je to zaznati brez obotavljanja)

in še to: če bi meni moj partner pred nos nonstop metal (to se da tut nebesedno počet – te imam na sumu, da to počneš), kaj vse je on prinesel v zakon in kaj vse jaz nisem prinesla, bi pa bila tut jaz alergična na take malenkostne zadeve kot je: a si prišla s svojim avtom? še bolj pa bi bila previdna, če bi mi omenil selitev s stanovanje, ki je last njegovega očeta… tako, da moram rečt, da razumem tovjega fanta. se mi kar smili, revež. ker ima partnerico, ki do njega ni razvila sočutja, ampak usmiljenje.

o partnerstvu govorimo, no.

Draga Breskvica4,
popolnoma se strinjam z Ajdo. Tudi midva z možem sva v zvezi, ki deluje na prav takšen način kot ga je opisalal Ajda. In to je tisto, kar gradi zaupanje in odgovornost do materialnega in seveda tudi nadgrajuje samo zvezo in najino povezanost.
Moj mož je iz bolj premožne družine kot jaz in ima tudi dvakrat večjo plačo kot jo imam jaz (ne dela več, le boljše plačan poklic ima!). Na začetku mi je bilo kar težko zaradi teh denarnih razlik, ampak prav ON mi je pomagal in naju izenačil, mi pomagal da spoštujem to kar imam in zaslužim in naju gleda kot enakovredne saj se oba trudiva ENAKO. Pač, nekdo je rojen v bolj premožni družini, eni pa nimamo te sreče in to ne pomeni da smo manj vredni v partnerstvu in da se moramo komu smiliti. Partner mi predvsem VERJAME in VE da ga nikakor ne bom izdala ali mu kaj vzela. To je BISTVO zveze, ZAUPANJE!!! Tudi za kredit na stanovanje on plačuje dve tretjini, jaz pa le tretjino, lastništvo sva pa razporedila na pol-pol. Prav on je to želel, saj mi zaupa. In prav to je ena od stvari, ki je najino zvezo naredilo trdno kot grad. Nikoli ne razmišljam kaj bo, če greva narazen. O tem razmišljamo, ko res pride do težav in si vsaj delno ne želimo biti več s partnerjem.
Zato ti draga Breskvica4 res priporočam da premisliš o vsemu, kaj je zate bolj vredno, koliko verjameš partnerju, koliko ga spoštuješ in ceniš kot osebo in koliko ceniš ves njegov trud, službo in vse ostalo v njegovem življenju. Imam namreč občutek, da se zelo trudi, kar pa ti ne spoštuješ dovolj in preveč gledaš na materialno plat. Odloči se kaj ti je bolj pomembno – ON ali MATERIALNO UDOBJE.
Vso srečo ti želim in upam, da tega pisma nisi dojela kot neko pridiganje, le moj pogled na celo stvar je. Upam, da sem ti vsaj malo pomagala.
Pozdravček!
Tulipanka

Materialne zadeve v zakonu niso nevem kako pomembne, dokler niso predmet manipulacije in moči – prevlade enega partnerja nad drugim.
Dejstvo je, da moški izredno težko sprejmejo dejstvo, da je njihova ženska uspešnejša od njih. To jim jemlje samozavest, podira njihov ego, saj je vseskozi moški veljal kot glava družine, ženska pa je smela le skuhati in oprati. Sodobna ženska pa ni takšna. Uveljavlja se na vseh področjih, je izobražena, sposobna, ter na nek način ogroža in izpodriva ubogega moškega, ki svoje sodobne vloge ni sposoben prevzeti.
Zato je moški razdiralen, žene ga sla po dominantnosti na vseh področjih. Emancipacije v pravem pomenu besede nikakor noče sprejeti. Zato raje uniči vse…..kar sta z ženo skupaj gradila,…glavni cilj ..pa je seveda ona.

To se dogaja tudi meni.
Mimogrede… premoženje staršev, ki so z darilno pogodbo podarili vsakemu polovico- kar je zahteval, skupno prigarano premoženje v času trajanja zakona – danes, ko sodišče razpravlja o delitvi….
Butasto. Tip mi ne dovoli, da se kakorkoli postavim na noge.
Z otroci živim v hiši, ki so jo zgradili starši…. in je noče dati nazaj… tako živimo v polovici NJEGOVE hiše.

Ravno zato, ker sem hotela, da se počuti sprejetega, enakovrednega…sem nagovarjala starše, naj polovico prepišejo nanj. Tudi z vsem težko prisluženim denarjem sem storila enako. Da bo čutil, da ga imam rada….
Danes nimamo lastnega niti kvadratnega metra…pobral mi je vse…me izgnal iz skupnega gostišča, kjer sem uspešno vodila dejavnost, ( ki je bila jasno- na njegovo ime) …ostala sem tudi brez novega avtomobila, saj je bil na njegovo ime….Ostal mi je le kredit…..
Zato previdno dragi moji.
Niso problem finance kot take, problem je tudi osebnost. Materialistov ne zaustavi niti kri.

Ko se začnejo v zakonu razhodi glede financ….pameten nasvet: ZAKLJUČI ZVEZO. Spokaj in pojdi.
Danes se pobiram, iznajdliva sem, živimo in preživeli bomo….. kaj več pa ne potrebujemo… Morda samo še…lastno hišo.
Srečna sem, ker diham, ker vidim zelenje, ker lahko opazujem svoje otroke….ker sproti plačujem položnice…, ker mi več ni potrebno vsak dan izročati denarja…., ker sem se ga rešila.
Ni recepta, a taka je moja zgodba… morda komu v poduk.
Življenje brez njega je res čudovito.

Breskvica4,

ob branju tvojega posta sem ostala brez besed. Pišeš o tem, da parter ni iz tako premožne družine kot ti, da v vajino skupno življenje ni doprinesel toliko kot ti… GROZA! Ne razumem kako lahko na tak način razmišljaš o svojem življenskem sopotniku, očetu tvojih otrok…
Sama sem se pred 10. leti preselila k (zdaj že) možu v NJEGOVO stanovanje. Jaz sem namreč iz drugega konca Slovenije, ampak sva ostala v prestolnici kjer je on odraščal, se šolal, odprl svojo firmo… Stanovanje je dobil od svojih staršev, ki so se ob odhodu v pokoj preselili na deželo. Ko sva leta 2006 stanovanje v celoti adaptirala, sem nekaj denarja (manj kot on) za adaptacijo prispevala tudi jaz. Pač nisem iz družine, ki bi lahko iz rokava stresla denar, da bi plačala polovico 90 kvadratov velikega stanovanja skoraj v centru prestolnice. Amapk NIKOLI, res NIKOLI ni bilo govora o tem: to je moje, to je tvoje. Moji starši imajo sicer veliko hišo v kraju od koder prihajam (mišljeno je bilo, da bi bil del te hiše zame, ampak se domov po končanju študija nisem vrnila, zdaj imamo tam “vikend rezidenco”), stanovanje v katerem je ostal brat z družino ter manjšo hišo ob istrski obali. Nekaj od tega bo seveda nekoč pripadalo meni, ampak tega NIKOLI ne izpostavljam, vikend na morju je pač naš (tudi od mojega moža) in lahko gre tja kdorkoli in kadarkoli. Tudi, ko gre mož vsako pomlad in jesen s kolegi, ki skupaj trenirajo za par dni na trenininge na morje in bivajo v hiši mojih staršev, mu nikoli ne očitam komu le ta pripada. Je pač naša. Tako kot stanovanje v katerem živimo.
Če pa slučajno kdaj pride do tega, da greva narazen (o čemer sicer ne ražmišljava) pa verjamem, da se bova kot dva odsrasla, zrela in odgovorna človeka zmenila kako in kaj oz. komu kaj pripada.
Mislim, da je tvoj odnos do partnerja že od začetka napačno naravnan. In če tudi on ne sprejema tega na kakšen način je oz. bo lastništvo urejeno, je moč tudi v njem zaznati kanček nezrelosti…
Vso srečo.

Će pomislim, moraš sama imeti problem s tem, da tvoj partner nima toliko kot ti, to pa čuri tudi tvoj partner in se zato počuti slabo. Osebno si ne predstavljam, da bi mi oče podaril avto, pa stanovanje,… Prepričaj se, ali si sploh resnično želiš biti v tej zvezi, ker nekje podzavestno se mi zdi, da svojega partnerja vrednotiš slabše kot sebe. Konec koncev vse ženske svojega fanta, moža, vedno primerjamo s svojim očetom. In pri tebi kot vidim je razlika med očetom in partnerjem takšna, da nevem če si jo sposobna prenesti.
Midva z možem sva si uredila stanovanje, ki je pisano na moje starše, ker pa sem bila v tistem času brez redne službe in večjih prihrankov, je večino denarja za obnovo stanovanja prispeval on in tudi njegov oče. zdaj ko sva pa oba zaposlena, si pa pač deliva vse stroške, stanovanje bodo starši prepisali na naju in ga bodo pisali na pol. pravzaprav je res, da sem že sama razmišljala o tem, da dokler nisem pripravljena pristati na to, da bodo moji starši pisali del stanovanja tudi na moža, do takrat nisem sploh prepričana v najino zvezo.
In zdaj se ne sprašujem, kaj vse se lahko zgodi, če bova šla narazen, kaj vse bo zahteval od mene,… Pač sem prepričana, da bova skupaj in da je to naš dom. In pika.
Je pa recimo meni oče povedal, ko smo začeli z obnovo stanovanja, da ga ne bo na nikogar prepisoval, dokler ne bova poročena. in tako kot on tudi jaz še vedno menim, da je že odločitev za poroko nek dokaz, da nameravaš biti skupaj v dobrem in slabem. Če se ne poročiš. če deliš vse premoženje po nevemkakšnih formulah… tu vidim samo en velik pomislek ali ta zveza sploh resnićno živi.

Ninja in ostale, ki mislite, da je vse potrebno delit s partnerjem ko ste poročene in zaljubljene ste ene velike naivke…. Bi vas rada brala ko boste prevarane in ko se boste ločevale….(statistika daje takemu razpetu od 30-50% verjetnosti tako da se ne slepit s tem meeniii seeee paaaa toooo neeeeeeeeeeeeeeee bo niiikooooooliiiiiii zgodiiiiloooo). Prosim ne takrat hodit jokat na forume, spomnite se kakšne nasvete ste pisale! Videla sem preveč nesrečnih in opeharjenih žensk (in moških) s strani partnerjev kot s strani tujcev. Čisti računi – dobri prijatleji in partnerji je vedno najboljše vodilo (upošteva ga tudi pravo!).

Jaz se ne slepim, da se mi nikoli ne more zgoditi. Ne bom pa imela tako negativnega pristopa do mojega odnosa, da bi že zdaj gledala v smeri, kako me bo čez nekaj let prevaral in kako se bova ločila. Sem naravnana pozitivno in mislim, da bova ostala skupaj. Čiste račune imava pa ravno zato, ker oba poravnava stroške kolikor je mogoče enakovredno. Pri prejšnjem partnerju sem doživela ravno to, da je bil on finančno na boljšem, ko sva se razšla pa so bile izrečene obtožbe, koliko je on več vložil v vse najine skupne trenutke (nepremičnin ipd. hvalabogu še nisva imela, ker sva bila študenta). In ja, se strinjam, da bi lahko bila ob razpadu zveze pa zavarovana tako, da bi bilo stanovanje pisano samo name in bi možu odrekala pravice. Ampak zakaj? Saj je tudi on vlagal vanj in ima določene pravice. Če bom pa takrat žalostna, bom pa ravno tako lahko šla jamrat na forum, ker bom pač imela drugačno izkušnjo, kt jo imam zdaj.