Okey, nekateri ste bral moje zgodbe, nekateri ne. Ampak zdaj sem pa res zbegan in imam eno vprašanje za vse!

Namreč menim, da pač okoli nas obstajajo osebe, ki nas takoj pritegnejo, pa tudi osebe, ki nas kasneje, pa osebe, ki nas pač ne. In jasno pač, moški smo vizuelni. Ko smo še bolj mladi, nas pritegne skoraj vsaka ki ima krilo, kasneje se nam čuti nekako izostrijo. Mogoče, če gremo vase (menim, da sem sam šel do določene globine / mogoče pa ne dovolj globoko) ugotovimo kakšne ženske so tiste, ki takoj pritegnejo naš pogled. Seveda to še ne pomeni ničesar. Potem je treba navezati stik, izmenjati kakšno besedo in lahko je v trenutku konec simpatij, a vendar.

In nekako se mi dozdeva, da zdaj vem katere oziroma kakšne ženske so “moj tip”. In prvo vprašanje – a imam sploh pravico do tega ali bi moral hoditi naokoli z zavezanimi očmi in iskati samo sorodne duše?

Seveda “moj tip” ne obstaja samo v vizuelnem smislu ampak tudi drugače – v smislu življenskih nazorov, spolnosti, preživljanja prostega in neprostega, skupnega in neskupnega časa.

Moški (vsaj nekateri in dosti tistih, ki jih sam poznam) smo pač takšni da želimo imeti nek mir v svojih očeh, ko pogledamo tisto s katero korakamo naokoli. Pač pogled nanjo naj bi pomirjal – to pa zato ker je ona “naš (moj) tip”. Ali je to tako mimo???

Človek nikoli ne dobi tistega kar si želi, vedno pa tisto kar potrebuje.

primož

Ti očitno še vedno iščeš, saj preveč teoretiziraš. Če bi namreč že našel, sploh ne bi bilo važno, kakšen tip je oz. če je tvoj tip ali ne. Ko najdemo svojo dušo dvojčico, ko začutimo tisto bližino in si rečemo “to je to”, se to največkrat zgodi z osebo, ki sploh ni “naš tip”.

Bodi vztrajen, saj ko boš našel pravo, boš vedel da je prava, ker boš to začutil.

Pa saj to me najbolj bega in mori zadnje dneve. Ženska iz moje “nove zgodbe”, ki je končana ali pa tudi ni, me nekako preseneča. Nekako se mi je “vsedla” v glavo, pa sedaj ne vem ali je to zato ker sem že nekaj časa sam ali je to zato ker si pač želim razmerja in družine ali pa je to preprosto zato, ker sva se našla… In vse “varovalke” so odpovedale. Nekako ne sovpada (ne povsem) z mojimi predstavami a meni vseeno ne da spati. Nekako non-stop mislim nanjo??? Tudi sam sem si predstavljal, da ko najdeš pravo preprosto veš (in si miren). A je to možno? A se to res dogaja? Mislim, v meni je samo nemir…

Veš, kaj mislim o vsem tem? Zgrabi jo!
Če non stop misliš nanjo, če ti ne gre iz glave, četudi ni ‘idealna’ ( kdo pa je? Si ti?!!), je zelo verjetno – prava zate.
Presenečen si sam nad sabo, saj te je zadeva prelisičila in več ne vodiš igre. Odlično!
Preberi si moj odgovor ‘naivni’, morda boš pa razumel, kaj je točno tisto, kar te tako močno vleče k njej. Morda je to katera od njenih lastnosti, ki jo ti nujno potrebuješ, pa tega niti ne veš.
Torej? Kaj čakaš???!!!

Ali ne vidiš, kaj se ti dogaja? Preveč se obremenjuješ, preveč razmišljaš, preveč teoretiziraš…. Prepusti se, sprosti se ….. Ljubezen sploh ni zakomplicirana ampak je čisto preprosta, samo ti si vse skupaj zapletel s tem razmišljanjem.

Pri tebi se dogaja tako, kot pri ženskah, ki bi strašno rade zanosile, vse dni mislijo samo na to, vendar nikakor ne zanosijo. Ko pa se zgodi kaj nepredvidenega v njihovem življenju, jih zamoti in jim misli obremeni še s čim drugim, potem zanosijo z lahkoto (poznam par, ki je celo posvojil otroka, potem pa je mamica neobremenjeno zanosila še sama).

Torej, če ti dekle odgovarja, se ne obremenjuj s tem ali je prava ali ne, pač pa preprosto skoči v reko in plavaj s tokom.

Hmmm… zmeda, kajne? Najprej te zanima na splošno, potem ena, čisto določena ženska, pa spet, je prava, ni prava, kaj, če je kje kakšna boljša…?
Kolikor ljudi, toliko odgovorov.
Imam občutek, da ti je precej všeč in prav nalašč iščeš slabosti in pomanjkljivosti. Si se morda vprašal, če za tem morda ne tiči tvoj strah pred novim razočaranjem. Iščeš garancijo? 100%, ta je prava!
Ali pa bi bil rad v malo bolj ohlapni zvezi, v primeru, da ne bo šlo, ne bo tako bolelo? Ta pa ti je zlezla malo preveč pod kožo?
Žal življenje ni takšno. Nobene garancije ni, le upanje, da bomo zmogli, da bomo znali, da nam bo šlo… Edino potrudimo se lahko. Po najboljših močeh.
Če prekineta stike ne boš nikoli vedel, če je prava ali ne. Lahko se ti zgodi, da boš še leta in leta mislil nanjo.
In, ko bo prišla naslednja, bo tudi tej nekaj manjkalo, pa boš imel spet problem.
Problem ni v njej, ne kakšna je, ne kako izgleda, mislim le, da te je strah. Česa, veš pa najbolje ti. Vidim, da veliko razmišljaš, pa poiskusi še v to smer.
Želim ti pravilno odločitev.

S.

Moški,

če bi bila jaz ona, bi te pustila še nekaj časa na distanci. Mislim, da ste moški po naravi lovci in bolj cenite tisto, kar si s trudom pridobite in ne prehitro ponujenega. Malce več neobvezne predigre ne škodi.

Imejta se lepo in predvsem poskusi kdaj narediti kaj samo s srcem! Razum pa na počitnice.

a lahk opišeš…a se ti ta ženska zdi ženska, s katero, ne vem, bi se lahk poročil, te privlači, jo vidiš poleg sebe, kljub temu, da mogoče gledaš druge punce in se hočeš prepričat, da pa le ona ni prava…..ker se mogoče zavedaš, da če začneš z njo, potem je lahko to to in nič več vaše moške svobode, ali kakorkoli že vi temu rečete… a je to?…V bistvu bi bil z njo, a te hkrati, ko pomisliš, da pa je to lahk za vedno, tut mal prestraši in zmede?……..

Pozdravljen,

mislim, da sem ti enkrat že omenila o perfekcionizmu. V naši družini smo se s tem borili dolgo časa. To je kruta borba, iz katere nikoli ne prideš kot zmagovalec. S strokovno pomočjo je trajalo dve leti, da so se začeli poznati premiki na bolje.

Količina energije ki je vložena v vsako dejanje, je neizmerno velika. Rezulati, pa so glede na vloženo energijo, nični. Pa to še ni vse. Ta odnos te nadvlada in te vodi. Postaneš odvisen in zahtevaš tudi od vseh ljudi okrog sebe, da ti sledijo v perfektnosti.

Morda te besede nimajo veliko skupnega s tvojim vprašanjem. ŠE manj je podobo odgovoru.

Vem le to, da nima smisla stat na istem mestu in neštetokrat preverjat, ali delam prav. Včasih se zavestno spustim v brzice in to sprejmem kot izziv, da se preverim, koliko zmorem in če sem to res jaz. Doslej sem se še iz vseh brzic izvlekla. Včasih ponosno, drugič… Življenje pa tako hitro beži. Čedalje bolj. Vsaj meni.

Kaj pa ti? Boš še dolgo stal na tej točki?

LP