namreč: spoznala sem prijetnega fanta, postala sva kolega, morda je to znanstvo tudi zacetek prijateljstva. veliko se časa preživiva skupaj, skupne urice nama minejo kot bi trenil, pogovori se nikdar ne ustavijo, če pa se, se prav lagodno počutiva tudi v tišini. prijateljski dotiki, drobne pozornosti in nežnosti so prisotne. prekmalu da bi lahko trdila, zato ne bom rekla, da sva kot ustvarjena eden za drugega – ampak le: zaenkrat nama je lepo skupaj.

seveda se iskri. pri meni: neznansko. pri njem? hmmm, tezko ocenjevati in soditi drugega, vendar opažam da tudi, kar tudi sam priznava.

vendar: pravi da se boji spuščati dlje. kar mu verjamem, ker je pred casom (nekaj meseci, vendar manj kot leto dni) prejsnja partnerka prekinila nekaj let trajajočo zvezo z njim, kar je on seveda težko sprejel. pravi, da se boji nove zveze, ker se boji razočaranja, ki sledi na koncu.

spoštujem njegova čustva. zato se umikam iz “bitke zanj” (sliši se čudno, vendar ni mišljeno v pravem pomenu besede). ne želim mu odpirati ali zadajati novih srčnih ran, nočem da zaradi mene trpi. (dejansko, prvič v življenju zmorem spoštovati in ne tečnarim, se umikam in … ne vem kako naprej).

kaj sedaj: po nekajmesečnem poznavanju sem v fazi, ko moram najbrž pozabiti. seveda, upanje umre zadnje. zato sprašujem vas za mnenje: naj delam le še na tem da pozabim in grem naprej, naj čakam in morda dočakam?

ps: ne zgodi se mi pogosto, da najdem sorodno dušo, zato mi je škoda zamuditi takega diamantka, kot je on. 🙂

in še en ps: podvprašanje za moški del: dopuščam možnost, da je to le izgovor. pač, eden lepših načinov, da deklici poveš, da te ne zanima. pa še nežna duša izpadeš (če ja, vnaprej odgovarjam: s takim odgovorom/izgovorom ste le še bolj mikavni)

Ninna,

nikar ne obupaj,ti bodi to kar si inpokaži to kar čutiš, vendar nikar ne pričakuj, ampak najbolj boš nesrečna, če ne boš pokazala to kar imaš v sebi. Saj je vseeno kakšen je rezultat, samo iskrena si in to najprej do sebe. Ne moreš verjeti, koliko ljudi pride do lastnega spoznanja, ko dobijo od bljižnjega delček iskrenosti in odprtosti. Zakaj pa moramo vedno imeti neke scenarije, največkrat so najbolj naključne trenutne izpovedi in odločitve najbolj pravilne in to samo zato,ker jih vodi energija od znotraj. Lahko ji rečeš tudi ljubezen.

Za ljubezen pa vsi vemo, da ni definicije, ki bi povedala kaj to je. Zato se ji samo prepusti.

primož

Ninna , ko prebiram tvojo zgodbo vidim sebe v njej, kajti bile sem na istem in veš kaj ne obupaj, kajti pri meni je po šestih mesecih prešlo iz prijateljstva v ljubezen, spoznal je vse moje vrednote in sedaj se imava že pol leta super in sedaj,ko pogledam nazaj si rečem hvala bogu, da je bilo tako, kajti tako sem ga najbolje spoznala. In verjemi mi, če mu ne bi bila ušeč,ampak ne samo kot prijateljica, si ne bi jemal toliko časa za tebe. Želim ti veliko sreče in lep dan še naprej.

ninna, samo pogumno naprej ! Če bo vse spontano, bo tako tudi najboljše. Za oba, predvsem zanj. Jaz mu merjamem in potrebuje določen čas, v tvoji bližini se počuti v redu, drugače bi že zbežal. Srečno obema !

Sem nekako zadnja , ki ti dam lahko pameten nasvet, ker sem sama nekje tu. Jaz se ubadam s tem ze lepo leto dni, nisem prisla do nikakrsnega zakljucka. Se mi zdi, da je lahko nekaj najlepsega, ce se dva razumet. To je moj pogled , moski , oni pa, kakor, da se nas takrat tako ustrasijo , da letijo stran kakor jih noge nesejo. Skoraj tako. Kadar jim je zenska tako nekako vsec, se ne bojijo tako zelo, ko pa jim je zelo, se ustrasijo se 10x hitreje. Bojijo se je, kakor, da bi to pomeniloo, da bi to bilo lahko to. Ko sem bila jaz s svojim prijateljem se prijateljica:))) brez iskric:)) sva se o tem ogromno pogovarjala in enkrat je celo rekel, kdo je bogatejsi- TISTI, KI RAZKRIJE SVOJA CUSTVA IN JE ISKREN ALI TISTI DRUGI! NO , da ne bos mislila, da sem kdaj izvedela, pa sem mu vseeno povedala tudi ta njegov stavek, ves kaj je dejal, ja pri sebi se tega ne morem drzati.

Jaz na tvojem mestu ne bi sla stran, ce bi se kaj zgodilo, super, ce ne pa sta lahko se naprej dobra prijatelja. Jaz sem trenutno ostala brez obojega, ker se iskreno povedano nisem vec mogla normalno pogovarjati, ker so custva in me je motilo ze vse, vsako besedo obrnem v svoje negativno. Pusti pa si odprto tudi opcijo, da gres ven se s kom drugim, ne cakaj na maj doma nekje zaprta:))

lp

Ojla!

Koliko pa ta fant ve o tem, kako ti čutiš?
Preden se dokončno umakneš, poišči priliko (ali jo ustvari) in mu poskusi zaupati vse, kar si zaupala nam in mu povej, da si v fazi, ko se boš odločila – ali razmerje postane resnejše ali pa da boš šla naprej in ga pozabila. Povej mu, da ima zaenkrat še možnosti, potem pa tega ne bo več. Kolikor se da mirno in z dobro voljo mu razloži, kakšna je situacija. Ampak odločitev mora v tebi dozoreti in biti absolutno resna – prekiniti bo treba ne le vse stike ampak tudi vse misli nanj, sanjarjenja, pričakovanja, hrepenenja… če se fant ne odloči za resno razmerje s tabo.
Tudi če fant ne bo za razmerje, je bilo zate to lepo doživetje, darilo, da ti je vsaj nekaj časa bil nekdo blizu. Ampak nobena stvar ne traja večno, vedno pride čas, ko je treba odkorakati naprej.

Če pa gre za tisto varianto iz PS. (in zavedaj se, da to moški radi počnejo) – se pravi za fanta elegantni umik, da zdaj ne začne razmerja in si hkrati ne omeji možnosti za razmerje s tabo v prihodnosti (da te ima na nek način v rezervi), je pa še toliko bolj pomembno, da mu poveš, da zdaj možnosti ima, potem jih pa ne bo. In da se tega tudi držiš.

takole je. vsaka slaba stvar je za nekaj dobra. ze ko sem oddala prvo sporočilo je on že vedel, ker sem mu nekega večera odprla tudi to plat srca (očitno sem nejasno napisala, se opravičujem) in ga direktno povprašala, naj pozabim in grem naprej, ali ne, ali naj si še dovolim sanjarjenje, puščam čustvom svobodno pot in se dalje spoznavava…. rekel je, da se boji zaćčenjati nekaj, kar na koncu prinese bolečino, žalost, razočaranje, da verjetno bolje zame, da pozabim.

dala sem mu tudi vedeti, da če me pusti pri miru, ga bom lažje pozabila in tega se je dosledno držal. nič več klicev, nič več SMSjev.

in zakaj pravim da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra? danes se je zgodilo nekaj, zaradi česar bi se vsak dober prijatelj spomnil name. on pa se ni.

naive me! že vem, da se bom spet mesece, mogoče leta skrivala in imela srček zaklenjen in še bolj skrivala svoja čustva, ko se bodo zopet ob kom zbudila.

hvala vam za besede, ki so me te dni držale gor, mi dajale spodbudo za prebitje skozi vsakdan.

mimogrede: administratorju foruma: moji odgovori kasnijo pri objavi. moja tema se je pojavila šele po dveh dneh. Zakaj pa tako? Delam kaj narobe?

Glavo gor in ne se zapirati, ti si povedala kar si cutila in si tega nikar ne ocitaj bodi ponosna, da si bila iskrena.

Moj prijatelj tisti, ki so bile na koncu med nama iskrice se ni niti na moj rojstni dan spomnil, tako, da mogoce vcasih vidis sele kasneje, da se ne splaca tako sekirati.

Zasluzis si vse naj.

Pa pogumno naprej

Sama si mu dala vedeti, naj te pusti pri miru. Kaj ti zdaj ne štima?

Ne verjamem da je pozabil, ali karkoli že. Tudi sam sem se odločil prekinit stike, pa to nikakor ne pomeni da sem jo pozabil, jo izbrisal iz imenika in spominov. Je pač bolje presekat in končat agonijo, ne pa vedno znova dajat sol na rane s smsi, klici, voščili, če ni prihodnosti. Včasih “prijateljstvo” preveč boli.

Samo dvoje je možno: ali se odločiš in ti narediš prvi korak ali pa čakaš in mu daš čas, da ga on naredi, vsaka varianta ima svoje pluse in minuse. Razmisli, kakšna je tvoja bilanca.

Se strinjam z Oskarjem – jaz sem bila v IDENTIČNI situaciji, samo da sem kar precej časa čakala (vsega skupaj 1,5 leta!!!). Problem je bil predvsem, da sem bila preveč sramežljiva, on pa nesiguren (vzrok tudi bivša, ki ga je pustila po 7-8 letih zveze).

Če ne bi naredila prvega koraka, bi še vedno bila “zgolj” dobra prijatelja, ki zelo uživata v družbi drug drugega… (tako pa sva par več kot 8 mesecev :))

Je pa res, da je vsak človek drugačen in da ni nobene garancije…

Držim pesti! 😉

Tako je ali naredi prvi korak ali pa pojdi in če mu je kaj do tebe bo šel za teboj in tako boš vedela ali mu je ali mu ni do tebe.

Baje se celo življenje učimo, dokler se ne naučimo (če sploh se kdaj).

Pri meni potrpežljivost ni ravno vrlina. Tako da te občudujem, Minka, da si zdržala celo leto in pol gojiti čustva, jih praktično skrivati in ne postavljati “ultimata” vajinemu odnosu: “naj bo kaj več”, ali “ne bo nič več kot je”. Jaz sem to storila in dobila odgovor “zaenkrat ne, ker …”. Tako da, zdaj delam na tem, da si zbijem iz glave njegovo podobo, njegovo prijetno družbo. Enostavno ne morem biti samo prijateljica. Zaenkrat ne.

Tako da… Njegovi klici me prav iz tira vržejo. Na začetku sem se jih še veselila, videla neko upanje v njih. Po nekaj tednih (no, najbrž manj – se mi dogaja veliko reči v teh dneh, pa mi čas kar beži) sem “dojela” sama pri sebi, da iz te moke res ne bo kruha in tudi vem, da moram pozabiti in iti naprej. In, kadar me pokliče, da bi čvekala kot sva včasih – mi grejo kar lasje pokonci. Ne morem. Ne morem klepetati z njim, biti njegova prijateljica, kolegica – še vedno bi raje videla, da bi se izcimilo kaj več kot se je. Jezi me, ko ga poslušam, koliko dela ima z drugimi deklicami. Pa jih morda le zavaja, kot je zavedel mene. Ali pa mi je lagal.

In, po lastnih izkušnjah: minilo bo še nekaj časa, minila me bodo čustva, potem pa bom videla, ali lahko prijateljujeva naprej – ali pač ne.