Fant zamuja
Zdravo,
imam problem s fantom, ki me počasi že besni. Moj fant stalno zamuja. Sicer je pošten in izredno dober človek in dobro ze razumeva, razen….. oh te mude.
Kadarkoli sva zmenjena zamudi od minut pa tudi do več ur. Star je 36 let in verjetno se je vedno tako obnašal in glede na njegova leta mislim, da ima to v sebi že zakoreninjeno. Seveda sva se pogovorila in obljubil je da se bo potrudil biti točen, ampak mu to potem skoraj nikoli ni uspelo. Zelo rad je z mano in cele dneve preživljava skupaj, torej ni razlog zamujanja to, da bi se me hotel izogibati, ampak preprosto mu ne gre in ne gre. Skupaj sva tri leta in živiva skupaj. Poizkusila sem na več načinov, najprej lepo z umirjenim pogovorom, potem z jezo, pa z užaljenostjo, pa s prošnjami, pa s tem da ga nisem več počakala doma ali kjerkoli sva dogovorjena….NIČ NI POMAGALO !
Vedno se mi opraviči in mu je žal, ampak to nečesar ne spremeni.
Postajam vse bolj besna in netolerantna. Včasih mislim, da bom znorela.
Zajame me strašanki bes, jeza, že celo histerija, sovraštvo. Gledam na uro in čakam… in čakam…in čakam… in nikoli nevem do kdaj.
Neumno semi zdi ga stalno klicat po GSM kdaj misli priti in kaj počne in kje je, saj sam ve da je zmenjen, jaz se pa samo počutim kot ženska-zmaj ki neprestano teži.
Sploh nevem več kaj naj naredim, nebi šla rada narazen !?
Ali sem jaz mogoče tako čudna ker ga nočem sprejeti takšnega kot je? (ampak verjemite da je to težko)
Prosim za vaše mnenje.
Pozdravček od besne Alje
Upravičeno si besna. Zamujanje je igra, ki se jo igrajo narcisoidni ljudje, pa če se tega zavedajo ali ne. Lahko, da se ti opraviči, resno pa ne misli. Pravzaprav te ignorira. Tako je, kot si rekla. Dobro ve, da je zmenjen, pa vseeno zamudi. To je žaljivo in kaže na pomanjkanje pravega spoštovanja do človeka, ki ga čaka.
Zanimivo bi bilo vedeti, če si privošči tudi zamujanje v službo oz. tja, kjer je toleranca do njegovih zamud enaka nuli. Se pravi, da je dosledno sankcioniran za vsako tako dejanje.
Jaz bi …uh ne zavidam ti….ampak poskusi takole.
Ce sta zmenjena, pa ga ob uri ni, pojdi brez njega.
Bodi nedostopna na mobi (naj ‘crkne baterija ;)…potem se nic ne
opravicuj in ne razlagaj, reci le ‘ni te bilo, pa sem sla’….tudi njemu ne pusti,
da se izgovarja ali razlaga.
Lahko samo ‘mimogrede’ pripomnis, da mu ocitno nisi dovolj pomembna, da
bi te jemal resno (ker po mojem v sluzbo ne zamuja par ur ,kaj?)
Bodi dosledna, NIKOLI ga ne cakaj, ce ne pride, si najdi drugo zaposlitev.
Ne cakaj ga doma, pojdi v stacune, v kino….
Ne vem. Mogoce mu bo potegnilo, bistvo naj bi bilo, da dojame, da te s tem
prizadane…da tega pac ne bos vec prenasala….
Upam. Drzim pesti. 🙂
Zelo dober recept! Če pa ne pomaga, potem fanta črtaj. Očitno te ne spoštuje, saj te pusti čakati celo uro in več. Ne rečem, če bi te pustil nekaj minut, potem bi morda še šlo, če si toliko tolerantna in bi to vzela za zakup.
Ali si se že vprašala, s kakšno pravico razpolaga s tvojim časom? S kakšno pravico te pušča ves čas na natezalnici bo točen – ne bo točen, bova uspela iti – ne bova uspela iti ….
Mi doma smo bili zelo točna družina, kaos pa je prinesla svakinja, ki vedno zamuja. Vsi jih vedno čakamo, vendar to mojemu bratu očitno ustreza in ga ne moti toliko, zato jih sedaj, ko vsi skupaj zamujajo toleriramo, saj je to le nekajkrat na leto, ko imamo družinska slavja. Mene sicer vedno sproti razbesni, s kakšno pravico nas pusti vse čakati, vendar si rečem: potrpi, saj se potem 1-2 meseca ne bomo videli in ne vnašaj prepira v družino. Če pa bi se videvali bolj pogosto, potem bi naredila “red”, ker bolj pogosto takšnega ignoranta ne bi mogla prenašati.
Zamujanje se mi zdi nesramno, ignorantsko, neotesano, nevljudno …. in sopotnika, ki bi imel toliko negativnih lastnosti na svoji življenski poti sigurno ne bi marala.
Tudi jaz bi tako ukrepala kot SAMA. Stisni zobe in vztrajaj.
Meni se je to dogajo z bivšim tipom. Lahko rečem, da vsakič ko je zamudil, sem se grozno počutila. Imel pa je tako naravo dela, da ni mogel predvideti.
Po dveh letih sva šla narazen a v tem času se ne spremenil. Sedaj sva dobra prijatelja in gledam drugače na vse to. Sedaj nikoli ne zamudi saj ni pod pritiskom, da mora biti točen. Ali pa jaz nisem pozorna na to??? To bo najverjetneje, ker mi sedaj on ne pomeni več toliko. Zdi se mi, da kar nekako obseden postaneš s tem – gledaš na uro in kontroliraš ali mu bo ratalo biti točen.
Konec zgodbe: Nisem se navadila na zamujanje.
Pri ljudeh zelo cenim točnost. V poslovnem svetu je točnost ena izmed strategij uspešnega komuciranja z ljudmi.
Živjo,
jaz sem s takom poročena. Zamuja že od kar ga poznam ( tudi v službi), za povrh pa še vedno nekaj zgublja in posledično tudi išče, včasih res prav stresno, še posebaj sedaj, ko imava otroke. Ampak jaz sem se navadila na to, če zamudi npr. kosilo ga pač ne dobi, pa je stvar rešena. Moj je pač en tak malo raztresen znanstvenik in ga je brez zveze spreminjat, samo moji živci bi se cufali, ne njegovi.
Sicer pa kako gre že tista pesem : “Bil je tako prikupno zmeden….”
lp Jana
ojla, alja!
pri vaju imam občutek, da se imata drugače celo prav rada in da sta se samo znašla v nekakšnem krogu, ki ga ne znata prekiniti. tudi sama sem nekaj časa spadala v podobno ‘kategorijo’ ljudi kot tvoj fant – sicer nikoli nisem zamujala prav veliko, vedno pa vsaj toliko, da me je to motilo. Iz lastnih izkušenj ti povem, da grožnje, ugasnjeni mobiji, samostojno vandranje čakajočega okrog ipd. bolj malo zaležejo za zamudnika. Sta se vprašala, če morda obstaja kakšna drugačna razlaga za vajino težavo? Meni je zelo pomagal tale članek:
http://www.mojuspeh.com/phorum/read.php?f=27&i=257&t=257
Govori o tem, da je za zamujanje odgovorno porušeno ravnovesje notranjih organov. Ko sem to prebrala, mi je kar odleglo, ker nimam več tako slabe vesti, če zamudim, ker vem, da zato še nisem slab človek, kar me je prej poleg že tako slabe vesti zaradi zamude zelo morilo (v stilu ‘a nimaš nič odgovornosti do čakajočih, kaj pa njihov čas, oni si zate vzamejo čas, ti pa zanje ne, ipd…). no, dobra novica: pač nihče me ni naučil vzpostavljati notranjega ravnovesja. Pa so čist simpl zadeve 🙂 Zdaj zamujam le še kdaj pa kdaj; če se mi že zgodi, si za ‘nagrado na tak ‘zamudniški’ dan privoščim masažo – zmasiram si notranje organe, kar uravnovesi pretok energije med njimi in potreba po zamujanju se zmanjša. Preverjeno! Povečala pa se je tudi samozavest in občutek ‘prave’ odgovornosti za svoje življenje :-))))
Želim vama prijetno branje in iskanje možnih rešitev – vem, da spravlja ob živce in bi se včasih najraje ločili, ampak to se mi zdi ni rešitev. gre le za to, da ne poznamo metod, kako premagati nekatere ovire. Pa so čisto preproste.
LP
marjana
Ko sem bil s svojo bivšo partnerko, se je to tudi meni občasno “dogajalo” (najbrž bi ona rekla, da zelo pogosto). Na začetku, ko še nisva imela otrok in vseh obveznosti sem rekel, da pridem približno ob tej in tej uri (se pravi ne čisto točno) in se potem odmaknil od tega časa tudi za kakšno uro. Kasneje pa sem zamujal pet do petnajst minut. Zakaj? Ponavadi sva se to, kdaj pridem, dogovorila po telefonu in takrat sem, hotel izpasti dober in jo po telefonu narediti “zadovoljno” ozroma zagotoviti, da ne bi “težila” po telefonu, čeprav sem nekje zadaj čutil, da imam še veliko dela in da tega ne bom mogel izpolniti. Nekako v stilu: Odložimo problem na kasneje.
Kaj bi rekel sedaj. Vsak ti da lahko toliko svojega časa, kolikor želi ali zmore. Nima smisla silit nekoga, da ti ga da več, ker ga bo pač trgal na ta način.
Moj tudi stalno zamuja, je malo raztresen, tudi, ko mora biti kjerkoli ob določeni uri, se zadnjo minuto še kaj zmisli in menca in se nikamor ne spravi. Ma je res raztresen, kaj mu hočem. Če zamudi malo dlje mu to seveda omenim, teženje pa tako nič ne pomaga. Tako, da jaz mislim, da ni nujno, da te ne spoštuje, če vedno zamuja, pa tudi ni nujno, da je narcisoiden. Lahko je samo zmedeno bitje, ki nima občutka za čas in vse dela zadnjo minuto. Ja, potem je pa najbolje, če se zmeniš za ene pol ure prej(namesto ob šestih, mu rečeš, naj pride ob petih trideset, pa potem itak zamudi in rata glih točno. Če pa se slučajno zgodi čudež in pride točno, pa lahko rečeš: No vidiš, kako je, če moraš čakati.
