Pozdravljeni. Veliko berem te forume, sedaj pa tudi prvič sama postavljam vprašanje, saj sem se znašla v dilemi. Bila bi zelo hvaležna, če bi mi glede na moj položaj povedali še tretje, objektivno, nepristransko mnenje. Hvala.

Situacija je takšna. stara sem 21 let, fant prav tako. Skupaj sva 3 leta, s tem, da sva šla vmes trikrat narazen. Skrbi me njegov odnos do mene. Ne pravim, da sem jaz najboljša, daleč od tega, ampak vsekakor pa ga imam rada najbolj na svetu in bi bila zanj pripravljena marsikaj tudi žrtvovati. V skupni preteklosti sva imela kar nekaj vzponov in padcev, predvsem se mi je veliko lagal, tudi glede bivše punce, ki mu je pomenila veliko. Takrat sem po enem letu laganja izvedela, da sta nekaj imela v času najine zveze, sicer na začetku. Kljub temu, da je videl, kako zelo me je to prizadelo (morala sem do psihiatra, dolgo ne zaupala), ga ni izučilo, lagal je še naprej. Sicer ne za takšne stvari, ampak majhne laži, ki pa so me vseeno prizadele, saj laž je laž. Ne razumem, kako mu že prvič ni odprlo oči.

Mogoče bom napisala malo zmedeno, to je zato, ker bi rada povedala vse bistvene stvari, in mi misli skačejo sem ter tja. Želim samo izvedeti, ali je vaše mnenje, da vztrajam v tem, ali je boljše, da ga pustim za seboj in poiščem srečo drugje. Zavedam se, da ga spremeniti ne morem, razen če si bi sam tako želel, lahko pa spremenim sebe in svoje življenje. Na to imam vpliv.

No torej, opažam, da me ne spoštuje. Predvidevam, da je vzrok v tem, da sva bila še mlada, ko sva prišla skupaj, zame nekako prva res resna zveza, sem se trudila, vse prezrla in nisem znala postaviti meja. Veliko me ponižuje, žali, in govori v smislu, da nisem sposobna ničesar, pač da sem najslabša. Ampak obdržim se pri njemu, ker ga imam zelo rada, vedno so me njegove solze pripravile do tega, da sem mu oprostila, ga vzela nazaj. Prav dobro se tudi zna prikupiti. Verjetno boste rekli, sama si kriva…saj jaz to vem, ampak so pa tudi dobre stvari, čeprav v zadnjem času res razmišljam bolj v stilu, da je bolje, da ga pustim za seboj, vzamem to kot neko izkušnjo in lekcijo za prihodnost in grem naprej.

Problem se pojavlja tudi, saj se mi zdi zelo čustveno nezrel, jaz pa sem se v teh treh letih zelo spremeila, dozorela. Saj vem, mlad je še, povrhu še fant, ampak včasih res ne razumem, zakaj jemlje vse s takšno lahkoto. Ko se na primer želim pogovoriti z njim o pomembnih stvareh, se smeji, vse jemlje v šali, spreminja temo, to me nervira. Ni sposoben normalnega, “odraslega” pogovora z mano. Kot da ne bi bilo nič pomembno, razen njegove šole, družine…

Naslednja stvar je odnos z njegovimi starši. Moje mnenje je, tudi dosti sem prebrala o tem, zato ne govorim nekaj v tri dni, da ga mati čustveno privezuje nase. In sicer, skupaj sva skoraj vsak dan v tednu, spiva mislim s tem. Seveda gre domov vsak dan in ponavadi pride k meni okoli 7, dejansko samo spat. Njegova mama ima že od vsega začetka nekaj proti meni, veliko ga “pumpa” proti meni, se vtikuje, ko se kaj pogovarjava (četudi čisto normalno), in tudi ko sem zraven tako dvoumno kakšno pripomni, seveda vem, da leti name. Zato tja več ne hodim rada, grem morda le enkrat na mesec, in še takrat se je izogibam, saj se ne počutim zaželjeno, sproščeno. Naj povem še, da sta njegova starša zelo konservativna; na primer, ko sva začela hoditi, so imeli doma dolg pogovor o tem, da še ni star 25 let, in ne bi smel imeti punce, le kakšno prijateljico. Zame popolnoma nerazumljivo. No, da se vrnem k mami, ko je fant pri meni, čeravno je pred 20 minutami bil še doma, mu skoraj vedno zvoni telefon – mama, ki pokliče zaradi različnih stvari, bodisi, naj gre v trgovino po nekaj, kdaj pride domov, kam je dal kaj, ne vem…vedno z neko novo stvarjo. Neprestano ga klicari in teži kdaj ima namen priti domov. Mislim da sem že omenila, da je vsak dan kaj doma. Ko pa ji slučajno kaj pove nazaj, pa se naredi užaljeno; v smislu, kako se obnaša do nje, ona pa se tako trudi. On pa se potem počuti razdvojeno, predvidevam. Jaz težim, naj pove mami glede tega, ko pride domov, pa posluša mamo o meni. Ga nekako celo razumem, kako mu je. Ampak mislim, da bi moral postaviti na prvo mesto mene, kot na primer bodočo žensko, s katero si bo ustvaril svojo družino, ne pa svoje primarne družine in se nekako odcepiti, postaviti meje.

Že 1 leto se pogovarjava o skupni selitvi, ki naj bi se zgodila do letošnje jeseni. Tako bi nekako nadgradila najino zvezo in poizkusila, ali funkcionirava v skupnem življenju. Seveda se je spet pojavil problem – njegova družina. Moje mnenje je, da bi starši morali biti srečni, če se otrok želi osamosvojiti in ne biti doma celo življenje, a tam pač ni tako. Ko je to samo omenil, so mu doma rekli, naj niti ne pomisli na to, da on bo živel v mansardi njihove hiše (zakaj bi jo drugače sploh imeli), kaj misli, da bosta onadva sama v tako veliki hiši (naj omenim, da ima še mlajšega brata – osnovna šola, do katerega imajo pa popolnoma drugačen odnos), da če bo odšel od doma, več ne obstaja za njih, in da se nikoli več ne more vrniti domov. Mislim, halo!? To pa je bil res že višek vsega. In seveda, zdaj fant več ne razmišlja o tej selitvi. Včeraj sva se pogovarjala o tem, in pravi ne, ker bla bla bla, in si izmišljuje ne vem kakšne vse izgovore. Ne vem, saj jaz vem, da je to njegova stvar, nimam pravice, da ga obsojam, če si tega ne želi. Ampak tudi on nima pravice meni dajati nekega lažnega upanja, ampak bi mi moral to povedati.

Zdaj sem v grobem opisala vso situacijo, lepo prosim, če bi mi podali svoja mnenja na podano situacijo, ker se počutim že res popolnoma nemočno. Najlepša hvala!

Mislim da te on jemlje z neko rezervo, ze s tem da ti laze ti pove da te ne ceni in ne spostuje. kljub lazem ostajas z njim in on vidi da se mu ni potrebno truditi ker ga imas takoooo rada da ve da bos vse spregledala. on je se mlad, pomoje bi se rad se mal znorel, ni sposoben konstruktivnega pogovora, vse mu je odvec, spominja me na bivsega, jaz sem pa zravn vse trpela in probavala spremenit vse na bols.ampk enostavno ni bilo interesa z njegove strani. tako kot ocitno ni iz strani tvojga tipa.
vidm da razmisljas prav, le vso to teorijo mors sedaj spravit v prakso!
in glede mansarde. nikol se ne selit tja.potem bo sele halo. vem kako je bilo pri meni, ko so se v vse vtaknil, skoraj da sem bila jim tam za deklo, vse kar sem naredila je bilo narobe. fanta imajo pac nezavedno priklenjenga se vedno za mamino krilo, ob enem bi pa radi da je samostojen. poznamo take ker njim NIC ne manjka doma v mansardi. ha ha.na koncu mora pa zenska poslusat jih pa se tiho bit. pa se vlagat v flet ki ne bo nikoli njen. tako da iz izkusenj te svarim da ne upaj ne boljse, da se bodo spremenili stari in on..ne! samo se slabse bo.
ti si pa premlada da bi to trpela.ze zacrtala sta odnos narobe in marsikej se mora on naucit.dozivet da bi cenil to kar ima.no oba.sta se mlada 🙂

ne vem kaj imaš v glavi, da rineš v skupno življenje pri 21 s fantom, s katerim imaš same probleme. Ne on, še manj pa ti, nista niti najmanj zrela za življenje v dvoje. Mladost je zato, da se spoznavaš, delaš na sebi, gradiš temelje, ne pa da pri 20 zaradi enega frajerja letaš k psihiatru. Veliko dela imaš še sama s seboj, ko se boš skulirala, pa se začni ozirati za fanti.

Moje mnenje: Raje se ne selita skupaj. Sama si si odgovorila zakaj ne. Nekatere smo se lepile, da bo že boljše, če bomo imele dovolj rade, se bomo razdajale, požirale, prenašale brez besedice posesivne mame…eh. Nikoli ni bolje, le še slabše…govorim že iz druge izkušnje.

Imeti dovolj rad ne pomeni le, da za drugega narediš vse ampak pomeni, da tudi njemu dovoliš, da naredi, pokaže nekaj.

Čisto na kratko: samo zbeži proč, sicer rineš v pekel! Verjemi, govorim iz izkušnje! Ko boš dobila pravega, takih problemov ne bo.

Zanimiv zapis. Ta opis tvojega bivšega točno ustreza opisu moje bivše, pa nisem nikoli takole pomislil. Očitno sem res lahko srečen, da sva se razšla.

Zanimiv zapis. Ta opis tvojega bivšega točno ustreza opisu moje bivše, pa nisem nikoli takole pomislil. Očitno sem res lahko srečen, da sva se razšla.[/quote]

je treba tut bolj na siroko pogledat stvar ja 🙂