Imam problem s fantom. Skupaj sva 10 mesecev, stara sem 21 let, on je leto in pol mlajši. Imam ga rada, a kdaj razmišljam, da nisva za skupaj, da to ni tisto, kot bi lahko bilo. Kdaj se mi zdi, da hrepenim po ljubezni oz. doživljanju le-te, ne pa po njem. Kar je zelo narobe, zavedam se tega. On je dobesedno nor name, rad me ima iz vsega srca, hoče me v prihodnosti, misli, da sem jaz tista prava, za vedno. To mi velikokrat reče, pa da me ljubi, da ne ve, kaj bi brez mene…
Po eni strani je tak srček, tako sem se navezala nanj, ga spoznala v vseh situacijah, zaupava si. A je vseeno v meni nek dvom, tega pa sploh nočem! Kdaj sem tako slabe volje, češ, dekle, kaj se obremenjuješ, saj imaš tak dragocen in redek zaklad; kdaj pa me kar vse skupaj mine…
Vem, problem je v meni. Sem mogoče naveličana? Hočem več, boljše, čeprav niti najmanj nisem popolna, tega se zavedam! Se vam je to že kdaj zgodilo?
Ne me napadat, čeprav sem mogoče malce nesramna do njega, ampak imam ga res rada, drugače bi bilo že zdavnaj konec vsega…
Bodite pridni!
LP, nejka

Nejkica ,

poiskusi napisati, ali pa ugotoviti, kaj sploh hočeš. Pozabi na njegova prigovarjanja, ampak se posveti sebi, kaj bi ti pravzaprav v življenju rada?

primož

Samo preveč ti kaže ljubezen, nič drugega. Saj ga imaš rada, a ni ti ga treba zapeljevati, ker je čisto zapeljan. Če bi se do tebe začel obnašati malo hladno, bi bila pa ti čisto nora nanj. Tako pač je.
Problema ni, ne v tebi ne v njem, saj sta tako mlada, da bosta še oba hotela v kakšno novo razmerje. Lepo vaju pozdravljam.
( si mu upaš to pokazat? )