Preden kdo pomisli, da sem zašla na napačen forum, naj povem, da sem iz moje situacije začela ugotavljati lastne osebnostne šibkosti in zato prosim za nasvet tukaj na tem forumu.

Pred časom sem začela delati v enem podjetju. Imam zaposlitev za določen čas in je vprašanje, če bom ostala po preteku pogodbe. Po prihodu sem spoznala manj ali več vse sodelavce. Določenih nisem spoznala niti sem jih imela možnost spoznati. Kot npr. enega od sodelavcev, ki je na višjem nivoju oz na vodilnem položaju, ni pa moj nadrejeni ali na mojem oddelku.

Kakorkoli, tega moškega nisem prej opazila niti sem ga opazovala. Po nekem času sva se nekajkrat srečala in ob srečanjih sem opazila, da me prav namenoma pozdravi in me ob tem gleda v oči, dalj časa, kot da bi želel nekaj od mene. Ni to en tak navaden vljuden pozdrav sodelavca, ko nekoga mimogrede iz vljudnosti pozdraviš…. Potem sem nekega dne morala iti do njega v zvezi z eno zadevo. Tisti hip je on bil zame le sodelavec in se mi ni zdelo nič od prej naštetega nenavadno, oziroma ničesar nisem razumela ali sprejela kot nek signal. Ob srečanju sem začela pogovor, šlo je za službeno reč, sem začela vljudno pogovor in vse, nakar sem doživela prav zares hladen tuš. Niti razložila nisem dober za kaj gre, mi je strogo in vznemirjeno odgovoril, da to kar govorim ni res, da je vse ok in da moje navedbe držijo. Kar pa me je pustilo brez besed, pa je bil komentar, da če bi jaz bila prijazna do njega, bi prišla k njemu in mu rekla……. itd. in bi zadeve bile urejene. Nato se je enostavno obrnil in šel, jaz pa sem uspela izustiti: kaj prosim, jaz nisem prijazna?. Iz njegove strani je bilo čutiti jezo, vznemirjenost, definitivno pa ni bil ravnodušen in je bilo kot bi čakal, da mi pove kaj, kot da je na dan prišlo nekaj iz ozadja….. Tako se je zaključil najin pogovor. Potem je mojo nadrejeno vprašal, če drži to kar sem mu povedala, je ona potrdila, nakar je poskrbel, da so tiste zadeve zaradi katerih sem šla k njemu, bile izpeljane. Potem sva se nekajkrat srečala, me je vedno pozdravil, drugih komentarjev ni bilo, in tudi nobenih drugih debat. Potem pa sem premišljevala, da bi vseeno bilo lepo, da se mu zahvalim. Pred tremi dnevi sem ga srečala slučajno na hodniku, me je pozdravil, v glasu pa je bilo čutiti kot en zadržek, bi rekla kot tremo, šibkost….. Nato sem enkrat s sodelavko govorila in mi je rekla, da je enkrat videla kako me je meril in opazoval….na en tak lep način. Po zadnjem srečanju sem rekla, pa nič, se mu bom šla zahvaliti in sem kupila eno lepo čokolado. Vem kje ima pisarno in sem izkoristila trenutek, ko nobeden ni videl da sem šla noter. Sem lepo zapakirala, diskretno, da nobeden drug ni mogel videti in ker ga ni bilo v pisarni sem pustila na mizi. To je bilo v sredo. Od takrat sva se rečala parkrat, brez besed, se eden drugemu bolj izogibava, očitno pa neka višja sila poskrbi da se sedaj srečujeva bolj pogosto. V glavnem, nisva ravnodušna, ne jaz in ne on. Meni postaja vedno bolj zanimiv in privlačen, po drugi strani pa čutim to silo odbojnosti in tremo, strah da bi se mu približala. Želim si ga srečati, obenem pa me stisne v želodcu, imam tremo.

Kar pa mi je dalo misliti ob vsem tem je to, kako mehka sem in koliko strahu je v meni, da se ne upam srečati z njim na samem, ga nagovoriti, kakorkoli začeti komunikacijo. Želim si ga spoznati, čeprav ima tak resen in namrgoden pogled čutim da je spodaj ena lepa in nežna duša. Pa ne upam, ne znam. Strah me zadržuje…. Nikakor pa ne želim nečesa delati ali kaj narediti kr tako, ker sva vseeno oba v istem podjetju in mi ne bi bilo všeč, da se začnejo kakršnekoli govorice, da bi drugi vedeli, tudi če se kaj zgodi (ker je tak kolektiv kjer vsi opazujejo in takoj sprožijo govorice)… Kot prvo sama ne vem za kaj gre in kaj se dogaja, zato sem odločna za ohranitev zasebnosti. Nisem tip za avanture in se z njim ne bi zapletla le zaradi tega. V tem trenutku me samo zanima kdo je, kakšen je, radai bi ga zares spoznala, njega kot osebo. Je pa on samski, tako kot jaz. In se zato sprašujem zakaj me je tako hudičevo strah, zakaj nisem sposobna enega normalnega, vljudnega pogovora iz katerega bi ugotovila kakšen je njegov odnos do mene, zakaj je njegova reakcija bila takšna kot je bila, kaj bi rad od mene v končni fazi? Česa se bojim…

Mogoče se bo kdo v moji situaciji prepoznal, iz lastnih izkušenj opisal svoj odziv, predlog ipd. Hvaležna sem za vsako razmišljanje, predlog, videnje situacije. Iščem vzroke za strah in tudi nasvete in predloge kako naj vse skupaj razrešim…

Pozdravljena gospa,
brez skrbi, izbrali ste pravi forum. Medsebojni odnosi so poligon, kjer se najbolj pristno učimo spoznavati, kdo smo v resnici; kakšen je razkorak med tem, kaj bi radi bili oz. kaj mislimo, da smo, in kje dejansko v osebnem razvoju smo.
Veste, kaj mi je prišlo naprej na misel, ko sem prebrala vaše besedilo, ki bi mimogrede bilo lahko tudi osnova za pisanje literarnega dela? Roman Samotnost praštevil, pisatelja Paola Giordana. Roman odlično prikaže svet dveh ljudi, ki si želita bližine, a se jo bojita zaradi ran, ki jih nosita v sebi. Roman govori o tem, kako hitro pri dveh ljudeh, ki sta si simpatična a na podoben način notranje ranjena, mine trenutek, ki bi omogočil bližino. Govori o tem, kako težko je vzpostaviti pravo bližino. Res je, da je to roman, a zelo dobro prikaže dejanski odnos med ranjeno žensko in moškim. In to kar sem razbrala v vašem pisanju me spominja na zbliževanje dveh »praštevil.« Lahko da se motim. Ampak pišete o tem, da si na en način želite poglobiti odnos z njim, na drugi strani pa vas stisne v želodcu, imate tremo in ne morete z njim razvijati prijaznega klepeta. Seveda bi lahko šlo tudi samo za sramežljivost pri zaljubljanju ampak mislim, da ima vaš strah globlji pomen. Pišete tudi o tem, da ima on resen in namrgoden pogled, a da čutite, da je spodaj ene lepa in nežna duša.
Žal je tako, da nas je večina ranjenih, samo manjšina pa si to upa priznati, je dovolj močnih, da to prepozna in si prizna. Nekoč sem vprašala strokovnjakinjo s področja psihiatrije otrok, če je mogoče v naši civilizaciji sploh vzgojiti otroka brez ran. Pa mi je odgovorila, da misli, da ne. Toliko enega strahu imamo v sebi, najprej pred samim seboj, nato pred drugimi, pred stvarmi, ki niso racionalne, ki ne potekajo po ustaljenem redu. Toliko napačnih informacij obstaja glede vzgoje, glede čustev, glede razvajanja, … Tako da se ne glede na to, kako so nas imeli starši radi, v nas naselijo manjše ali večje travme. Nepredelane travme se lahko prenašajo tudi preko genov. Verjamem, da se marsikdo ne bo strinjal z menoj. Ampak poglejmo si svet okoli nas. Poglejmo si, koliko parov dejansko »goji« pravo bližino. Koliko jih je kar tako v vezi. Pa ne bi sedaj s tem zgubljala besed. Hočem vam sporočiti to, da so notranje rane pač neka realnost, ki se jo včasih bojimo priznati. Naše notranje rane, pridejo na površje v odnosih. Z enimi ljudmi bolj in z drugim manj. Noben človek, ne pride v naše življenje kar tako, vsi z namenov. Če bi bila v vaši situaciji, bi si vsekakor želela tega gospoda bolje spoznati. Bi bila pa nadvse previdna pri zbliževanju, ker se ne ve, kako se bo razvijal vajin odnos. Nekaj je med vama, neka privlačnost, nekaj globljega. Ampak ne ve se, kaj se bo lahko iz tega razvilo ali se sploh bo kaj. Na en način vas bo lahko vleklo v ta odnos, in bo ta sila močna, saj si naše nezaceljene rane znotraj nas želijo zaceliti in ljubezenski odnosi so idealni za to. Po drugi strani pa se bo lahko del vas, tisti del, ki skrbi, da ne bi zopet bolelo, prizadeval, da greste stran od tega človeka. Ker pri zbliževanju z osebo, ki se vas dotakne na globlji ravni, lahko boli. Ne boli ljubezen, boli celjenje notranjih ran. Močnejše so rane, ki jih lahko posameznik sproži v vas, močnejša je zaljubljenost, močnejše je tvegane. Ali se bodo potem te rane dejansko zacelile pa je odvisno od dela na odnosu. Nič kaj romantično vem. Ampak ljubezen se razvije na drug način kot zaljubljenost.
Upam, da me razumete, kaj sem vam želela povedati. Vsekakor raziskujte vajin odnos, bodite pa počasni . Tvegajte in naredite tisto, česar vas je strah, (npr. ga ogovorite, ga kaj vprašajte, … ) saj boste s tem osebnostno napredovali. Zavedajte pa se, da bo lahko razvoj vajinega odnosa šel v različne smeri in da stopnja zaljubljenosti še ne pomeni, kakšna bo ta smer.
Srečno!

Mateja Debelja, univ.dipl.soc.delavka

Mateja Debeljak www.vsedobro.si

Pozdravljeni.

Kot prvo naj se vam zahvalim za odgovor in se vam pridružim pri vašem razmišljanju, da se določene stvari prenašajo z geni.

Imela sem srečo, da sem spoznala različne kulture in narode, predvsem zanimivi so poglesi narodov, ki so zelo verni. Moje izkušnje z bosanskimi muslimani potrjujejo vaše navedbe o prenosu stvari iz generacije na generacijo. Namreč, oni uporabljajo izraz: ˝prljava krv˝ s katero označijo nekoga, ki je zaradi prednikov od katerih je nasledil kri oz. gene, takšen človek kakšen je, in plačuje za grehe svojih prednikov. V bistvu pa gre za prenos vzorcev, torej naš današnji način razmišljanja je ta, da se prenašajo vzorci iz generacije v generacijo, in če se naši predniki niso rešili svojih grehov (zaradi napačnih vzorcev ponavljajo enake grehe) oziroma napačnih vzorcev, se ti prenašajo na naslednike, ki seveda doživljajo enake travme, saj je cilj le-teh da se določena družina oziroma rod, znebi slabega in napreduje na višji nivo. Jaz osebno to tako razumem. Bosanski muslimani rečejo tudi, da otroci plačujejo za grehe staršev. Na nek način je to res, ker so otroci privzeli razmišljanje in vsa bremena staršev – navaden primer je, če so starši skregani z neko osebo, bo otrok z leti zlorabe seveda privzel vzorec staršev in nadaljeval z enakimi dejanji, obnašanjem. Če pa bo ta otrok imel srečo in možnost, da spozna drugačnost, bo spoznal zmote svojih staršev, se odrešil napačnega vzorca s tem tudi slabih čustev ter prekinil tradicijo tega rodu. Seveda je v tem primeru takšen človek izločen iz družine ker je pač drugačen in ne sledi slepo zahtevam svojih prednikov. Zaradi tega tudi toliko konfliktov v familijah. Tipičen primer je tudi odnos do življenja. Če so starši celo življenje nezadovoljni in samo nergajo, bo otrok v maldosti še drugačen, bolj ko se bo staral bolj bo podoben svojim staršem (če sam nekaj ne urekene v mladosti).. Tako jaz razumem to področje življenja. Se pa vsekakor strinjam z vami, da se določene stvari prenašajo iz roda v rod, na kakšen način in kako se jih mi kot nasledniki lahko znebimo pa je dobro vprašanje in področje, ki ga še nisem dojela v celoti. To je zelo zanimiva tema na katero bi lahko veliko napisali…….

Kar zadeva vzgojo brez ran, pa se tudi strinjam, da enostavno ni mogoča. Kar pa jaz ocenjujem kot napačno je način celjenja ran. Mi vsi bi se morali več posvetiti učenju celjenja teh ran, komunikaciji in medsebojnih odnosi, ki so edini način celjenja ran. Meni osebno pomaga da z osebo, v kolikor je to mogoče, predebatiram določeno situacijo v kateri sem bila prizadeta. Druga možnost je zbiranje vseh dejstev iz katerih lahko realno ocenim situacijo. Velikokrat se zgodi da že iz tega, oziroma že sama potegnem zaključek, da sem zaradi nekega razloga nekaj doživela v slabem kontekstu in sem bila prizadeta, da povzročitelj pa dejansko ni imel tega namena, je spontano odgovoril ali mene narobe razumel…. V naši kulturi manjka poglavje oziroma šola iz katere se bomo naučili na kulturen in spoštljiv način reševati konflikte in s tem tudi zaceliti rane. Pod pojmom reševanja konfliktov pa se podrazumeva iskren in odprt odnos, ki je edini pravi in edini pogoj za uspešno reševanje. Pri nas so ljudje še vedno usmerjenji v iskanje koristi samo zase in sebičnost. Rešujejo konflikte na način, da v naprej vse dobro naštudirajo in poiščejo najboljši možni način kako drugega prepričati v svoj prav, namesto da bi odkrito in iskreno povedali kaj in kar se je zgodilo. Zato pa velikokrat nastane še večji konflikt. Po mojem mišljenju, dokler ta del ne bo rešen, bo še veliko težav…. odnosi v družinah, v službah pa so pokazatelj in potrditev, da pri nas marsikaj ne štima in so ljudje postali volkovi drug drugemu.

Za konec še nekj malega o mojem lepem moškem 🙂. Ma res je lep, samo s tem mislim na tisto notranjo lepoto. Danes sva se ujela v enem dolgem pogledu. Ko sva daleč en od drugega, na varni razdalji, se zares prav dolgo in neobremenjeno gledava. Takoj, ko sva eden drugemu čist blizu, pa nastane en kratek stik.
Imela sem eno možnost komunikacije danes, šlo je za nekaj kar so me prosili da naredim zanj. Sem naredila in sem že hitela izročiti posredniku, nakar zagledam mojega lepotca. Šla sem že nazaj, nato sem se obrnila in stopila do njega, mu izročila pač tisti izdelek, nekaj trenutkov sva stala en zraven drugega (na takšni spoštljivi varni razdalji) pa vedar dovolj blizu da sva stopila eden drugemu v prostor, in je bilo vse Ok, sva bila oba tko sproščena. Sem pa opazila, da me ne pogleda v oči, kot da mu je nerodno… tak občutek sem dobila. In to je samo takrat ko sva zraven…. Kakorkoli, mene zanima kaj se njemu dogaja v glavi, kako on doživlja vse to, kakšen človek je sploh. Mene zanima kdo je on….Dobivam ene lepe in pozitivne občutke, ko pa se srečava pa se na nek način oba zaletiva v steno. Jaz si želim prebiti ta led in vzeti iz tega odnosa to kar me privlači. Res je, da mi je tudi fizično privlačen, vendar se v karkoli spustila ne bom, nisem najstnica. Jaz bi ga rada spoznala, in videla kaj se dogaja in kam to pelje. Mislim pa da bo zanimivo….

Zdravo,

Moj nasvet ? Pozabi nanjga. Lahko bi nekako dobila kakšen kontakt, da bi se dobivala izven delovnega časa, ker tam je sigurno res tako, da se takoj opravlja in tudi pazi katerim ženskam (če sploh) takšne informacije zaupaš, ker lahko, da ga ima kakšna druga ogledanega.
Lahko, da tudi manipulira.

Brigaj se za službo rajši oz. preberi si tole.

Drage dame,
po razpletu zgodbe se čutim dolžno in čutim željo, da izkušnjo delim z vami, oziroma vam sporočim kako se je končalo.

Ker nisem vedela kam pes taco moli, predvsem pa ne kaj in kako naj ukrepam, odreagiram ipd. sem vse skupaj pustila teči po lastni poti. S tem gospodom sva se srečevala, naključno ponavadi. Vsakič je bil vljuden in velikokrat je dal vtis kot bi nekaj hotel rečt ali narediti, pa tega nikoli ni storil. Je pa vedno bil spoštljiv do mene, to moram priznati, v smisli da je pozdravil ipd. Nikoli se ni šel kakšnih podlosti.

Jaz sem lepo ostala mirna in opazovala. Ko je bila kakšna situacija, da sva ravno morala skupaj delati, sem sodelavala na profesionalnem nivoju, in to je to. Ničesar nisem poskušala niti izkoriščala priložnosti. On tudi ne.

No, kakšen mesec nazaj se je kar naenkrat pojavila njegova bivša, s katero sta bila skoraj 2 leti skupaj, zdaj pa že več kot eno leto ne več. Najprej se je pojavila v firmi – poslovno, zdaj bo delala za firmo. Nobeden ni imel pojma kaj se dogaja. Odprlo se je eno delovno mesto in je uletela. V tem mesecu ko se je pojavila nazaj, se je tudi marsikar v obnašanju gospoda spremenilo. Ni bil več tako ˝viden˝. Je pa bil še vedno prijazen in seveda profesionalen.

Tako, to je to. Življenje piše zgodbe, ki so lepe ali manj lepe, so nam všeč ali ne. Ta zgodba je zaključena. Izkoristila sem situacijo za opazovanje in sledila občutkom. Nekaj me je odbijalo, zato nisem silila naprej. Sem si mislila: če bi le bil tapravi in iskren, bi že kaj naredil tako kot se spodobi, na olikan in normalen način. Sem vesela, da sem prav razmišljala in se nisem osmešila 🙂 🙂 :). Sem vesela, da sem ohranila svoje dostojanstvo in samospoštovanje.

Kar pa sem se vprašala na koncu je naslednje: zakaj se je nekdo, ki je bil do mene dejansko nesramen in neprijazen brez razloga (brez iniciative iz moje strani – mu nisem nič nareidla, da bi se upravičeno tako obnašal do mene) bil deležen moje pozornosti. Zakaj sem se na vsak način hotela odkupiti, opravičiti, iskala načine da se jaz njemu opravičim in se jaz počutila krivo za njegovo obnašanja? Zakaj sem postala tako zaposlena z nekom, ki po vseh merilih zdravega razuma ni vreden zanimanja? Ponavadi je tako, da se takšnih ljudi enostavno losamo brez nadaljnjega premišljevanja, jaz pa sem imela slabo vest ker me je nadrl in sem iskala razloge pri sebi, sem sebe okrivljala za njegovo obnašanje….


Ker vas nezavedno privlačijo samozavestni moški, ki vas znajo postaviti na svoje mesto.

Pozdravljeni,
Super se mi zdi, da ste situacijo izkoristili za opazovanje in da ste se učili slediti svojim občutkom. Ja in človek, se dobro počuti, ko se izogne situaciji, kjer bi se osmešil. Včasih, pa se tudi to zgodi, da se osmešimo in takrat je pomembno, da se s tem ne obremenjujemo preveč. Konec koncev je bolje, da več poskušamo/okušamo v življenju, kot pa zaradi preveč previdnosti življenje gre mimo nas. Slišala sem celo rek za samorazvoj, da naj bi vsak dan naredil nekaj s čim se osmešiš, saj to dobro vpliva na samorazvoj in obvladovanje ega. Kaj pa vem. 
Velika verjetnost je, da vas je ta oseba, na nezavedni ravni spominjala na nekoga iz vašega zgodnjega otroštva in na vajin odnos, ko ste bili še majhni. Takrat se po navadi v nas zbudijo občutki in reakcije, za katere nam ni najbolj jasno, kako to da so se pojavili in zakaj smo tako odreagirali. Kot vedno je veliko že to, da ste to opazili in zaznali. Sedaj boste bolj pozorni, kdaj ob katerih ljudeh in v katerih situacijah, se bodo enaki občutki: občutki slabe vesti in prevzemanje odgovornosti za obnašanje nekoga drugega ponovno obudili v vas. Ko boste to večkrat opazili, se vprašajte, kaj je tem ljudem skupnega oz. že sedaj se lahko vprašate, na katero osebo iz vašega otroštva vas spominjajo oz. na katero situacijo iz otroštva. Dobro je, če se o teh vprašanjih samosprašujete v mirnem prostoru, ko ste spočiti. Vse kar izveste sprejemajte z razumevanjem in spoštovanjem. Ko pa boste v praksi izkusili kaj podobnega, najprej sprejmite te občutke nato pa sami sebe spoštljivo nagovorite, da je vse o.k., si razumsko razložite stvari in tistemu delu sebe, ki ima slabo vest, razložite, da ni potrebe, da jo ima. Vsekakor pa bodite pozorni tudi na občutke telesa. Čim močneje jih poskušajte doživeti, saj s tem, ko jih zavestno doživljate, iz svojega telesa spuščate tudi stare usedline čustev, ki so nastala nekje v preteklosti in se niso mogla izraziti. S tem, pa se tudi delate za prihodnost, saj delate na tem, da bo takih situacij vedno manj. Ker nas notranja neizražena čustva vedno znova vodijo v ene in iste situacije. Če pa jih spuščamo iz svojega telesa z občutenjem, takih situacij ne potrebujemo več.
Srečno!

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Mateja Debeljak www.vsedobro.si

New Report

Close