Pozdravljeni,

tudi jaz imam težave zato se obračam na vas in upam da mi boste znali pomagati.

Niti ne vem kje naj začnem … Sem mamica 2 otrok (3 leta; 4 mesece) imam čudovitega moža, problem pa je v meni. Res da je sedaj še obdobje po porodu in da je psihično stanje še malo porušeno pa vendar, odkar je drugi otrok ne morem več tako kvalitetno preživljati časa ne s hčerko ne z možem. Namesto da bi bila srečna in zadovoljna sem nenehno slabe volje, razdražena, utrujena, živčna. Res je, da moram ponoči večkrat vstati in poskrbeti za malčka; podnevi ponavadi ne grem spat razen občasno in potem sem zvečer res utrujena. Včasih mi gre čez rob in potem mi je hudo in jočem in se mi zdi da ne bom zmogla. ..

Odkar se je rodil drugi otrok nikakor ne morem vzpostaviti pravega kontakta s hčerko in ona kot bi to čutila me nekako “zavrača”. Ko se crkljava imam občutek da to delam na silo in ne iz srca pa si res želim da bi bilo spontano in tako kot je treba.

Tudi odnos z možem ni idealen. On ima poleg dvoizmenskega dela veliko drugega dela jaz pa sem sama z otroki; najbrž se sebi smilim kako sem za vse sama, da samo otroke nenehno rihtam … Pa vem da vse kar naredi naredi za vse ne zase, vendar je le nekako drugače če se on loti neke stvari dela samo tisto, jaz pa niti na stranišče ne morem v miru, če razumete. Vendar je res – nimava nobenega časa zase, se mi zdi da se odnos kar nekako ohlaja. Da o spolnosti ne govorim; problem je zopet v meni – že od nekdaj spolnost med nama ni nekaj oh in sploh; sedaj pa me počasi mineva ker v njej ne najdem nobenega užitka. Mož me sicer obožuje meni pa ni do spolnih odnosov (razen redko). Kaj naj storim? Rada bi imela topel in lep odnos tudi kar se spolnosti tiče a mi nekako ne spelje.

Živim z moževimi starši in zdi se mi da tudi to vpliva na moje počutje. Če si nekje sam je le drugače imaš svoj prostor in čisto drugače dihaš. Tako pa se mi zdi da je vedno nekdo zraven, da nisem nikoli sama. Tudi pri vzgoji je tako da imaš potem občutek če se kdaj zadereš na otroka joj kakšna pa sem kaj si bodo pa mislili. Čeprav so najbrž tudi sami kdaj povzdignili glas.

Ne vem kako naj se najdem. Non stop se primerjam z drugimi, se ukvarjam s tem kaj drugi imajo jaz pa ne … Zdi se mi da se imajo drugi super, so srečni, jaz pa ne. Kar ne morem se sprostiti in biti jaz. Biti vesela in vedra, zadovoljna. To mi zelo preseda zato sem se tudi obrnila na vas. Rada bi iz tega ven pa ne znam. Rada bi imela lep odnos s hčerjo je pa res da se tudi premalo ukvarjam z njo ker nenehno mislim da moram prvo poskrbeti za mlajšega in potem sem nanjo živčna, včasih nič ne naredi prav in se potem derem nanjo in seveda tudi ona to čuti. Joj vem da pišem skrajno zmedeno ampak pišem tisto kar mi trenutno pade na misel in kar me teži. Ko gledam druge pare kako se veselo in sproščeno pogovarjajo, objemajo, poljubljajo me kar stiska ker sama tega skorajda nimam. Moža večinoma sploh ni doma ko pa je pa ima svoje delo. Mož mi nenehno pravi naj počnem stvari ki me veselijo, njemu nobenega problema ne predstavlja če popazi na otroka, jih da spat da si jaz lahko vzamem čas zase. Namesto da bi ga kvaliteno preživljali skupaj jaz komaj čakam da bo lahko mož popazil nanje da imam kako urico za sprehod (to je mogoče kak dan v tednu pa še to le na vsake toliko). Še takrat ko sem prosta se ne odklopim ampak imam slabo vest da sem šla in kar hitim da bi šla lahko čimprej nazaj. Groza!!!

Sploh ne vem kaj mi je in namesto da bi gradila na svojem odnosu ga zanemarjam ker ga s svojim vedenjem uničujem. Ne vem kako naj se lotim vsega. Pa bi rada imela zdrav odnos in res moram reči da je mož čudovit ampak je počasi tudi že sit mojega vedenja in dretja (tudi sama sem ga) Ko je možno grem res rada kam od doma – sama (sprehod ali nakupi) Je pa res da imam otroke nenehno sama. Mož ima dvoizmensko delo in ko je popoldan hčere ne vidi po cele dneve ona pa njega ne in tako se seveda pogrešata. Ko gre mož v službo se sploh ne znam sprostiti samo čakam da bo ura toliko da bo čas da dam otroke spat sploh se ne znam vzeti v roke in se ukvarjati z njima. Preveč gledam da bo vse pospravljeno, zlikano in čisto namesto da bi se jima posvetila. Pa tudi v odnosu do drugih sem kar negativna, priznam. Večkrat stvari gledam s temne plati namesto s svetle in to ravno ne pripomore k mojemu razpoloženju. Preveč se tudi obremenjujem z drugimi (kaj si bodo mislili …).

Upam da ste uspeli kaj razbrati, prosim za kakršenkoli nasvet, ker bi res rada spremenila določene stvari, psihično me uničuje, razpoloženje mi nenehno niha in tudi fizično sem šibkejša. Hvala in lep pozdrav.

Spoštovana gospa,

a vam lahko nekaj rečem? Nehajte se tako “stran metati” in zanemarjati svoje sposobnosti, saj kljub vašemu mišljenju čez dan poskrbite za dva malčka ter za vse, kar sodi zraven. Morate se zavedati, da ste po porodu še nekoliko bolj občuljivi, razdražljivi, negotovi in ranljivi, da vas manjše stvari hitreje razjezijo in imate občutek, da se je vse obrnilo na glavo (čeprav se ni). Čisto vse je v redu in normalno je, da se tako počutite.

Čutim, da moža zelo pogrešate in bi si želeli, da bi vas večkrat razbremenil. Prav tako bi bilo, kot ste že sami ugotovili, dobro, da bi si vzeli kdaj čas samo zase, skupaj z možem ali pa skupaj z družino, da bi kam šli in spremenili okolje (npr. na izlet, na vikend počitnice). Takšne spremembe dobro denejo. Zagotovo pa se bo sčasoma vse uredilo, tudi vi se boste našli, ujeli boste ritem vašega družinskega življenja in bo vse v redu. Svojega prvega otroka morda lahko daste za nekaj ur v varstvo, medtem pa kaj postorite ali se spočijete. Dobro bi bilo, da se z možem o vsej tej stiski pogovorite in naj poskuša najti rešitev, kako bi vam pri tem lahko nekatere stvari olajšal, kajti tudi on je oče in tudi on je dolžan prevzeti svojo očetovsko odgovornost. Tega vi ne morete storiti namesto njega, zato bi se morali o tem z njim pogovoriti. To je dolžan svojim otrokom, nenazadnje tudi vam, kajti v tem času bi si vi npr. s sprehodi nabrali novih moči in bi se počutili bolje. Če sebe nikjer ne napolnite, pa kakorkoli že, ne morete dajati, ampak gredo odnosi v škodo; ker vas ni tam, ker ste jezni, ker ste preutrujeni, ker… vse to pa otroka občutita in sta še bolj nemirna, jezna. Z drugimi besedami, otrok ne dobi tistega od vas, kar bi lahko, saj čuti, da ste preobremenjeni in mu tako niste na voljo, ker ne zmorete. Ko se boste odločili, ko bo odločitev dozorela, da ne morete več tako naprej, se bo zagotovo našel način, ki bo ustrezal tako vam kot možu. Oba sta starša in otroka potrebujeta oba.

Pravijo, da ko se rodi drugi otrok, se starš začne na prvega dreti, saj od njega avtomatsko pričakuje več samostojnosti. Če boste vi na nek način poskrbeli zase in si nabrali nekaj energije, boste lahko bolj strpni, potrpežljivi in umirjeni v odnosu do otrok. Ne boste toliko razdražljivi in občuljivi.

Kar zadeva spolnost, je razumljivo, da ne gre, saj ste preutrujeni. Lahko se mirno odločite in pogovorite z možem, da ne zmorete ter si vzamete to pravico, naj vas razumevajoče čaka, kolikor bo potrebno. Kajti ničesar vam ni treba delati proti svoji volji, saj na koncu itak sledi razočaranje in nezadovoljstvo, sploh če nekaj delati na silo. To se čuti.

Vaš glavni problem vidim v tem, da se obremenjujete prav z vsem, kako boste izpadli, koliko boste stvari uspeli urediti, in sicer z namenom, da bi bili sprejeti, da bi bil vaš mož na vas ponosen, da bi vas imel rad idr. Razumljivo je, da domači red z dvema malčkoma ne more biti identičen tistemu redu, ki je bil, ko sta bila še sama. Raje si vzemite trenutke za igro z otroki, za sprehode z njimi, kajti ti trenutki se vam bodo za vse življenje obrestovali, domači nered bo počakal in zagotovo bo toliko urejeno, da boste živeli. Naj si ljudje mislijo, kar si hočejo, ponosni boste nase, ker boste lahko uživali v materinstvu, saj vas otroka zdaj najbolj potrebujeta. Urejena hiša sedaj ni toliko pomembna.

Bolj si zaupajte, da ste v redu človek, bolj se cenite, saj čez dan storite ogromno in poskušajte večjo težo dati svojemu materinstvu in uživanju z otroki, ter manjšo hišnim opravilom. Nujno pa se pogovorite z možem in mu vzbudite njegov čut za očetovsko odgovornost in večjo prisotnost, saj ga vsi zelo pogrešate in tudi zato ste vedno bolj jezni in obupani.

Vse dobro vam želim in srečno!

Draga Jana12!
Pa se ti res obrača vse ravno tja,kamor ne bi smelo.Jaz imam tri otroke-13 in 9,5 let,16 mesecev,pričakujemo četrtega.Živimo v zgornjem nadstropju,spodaj živi tašča,s katero se zelo razumemo.Tudi jaz sem imela vedno vse pospravljeno v nulo,čisto,ampak sem hitro ugotovila,da se ne splača.Imamo toliko pospravljeno,da ne hodimo po smeteh,prah pobrišemo enkrat tedensko,pa tudi drugače pomagata starejša dva,ko jima je do tega.Vzamem si čas zase,tudi za moža,ker si ga enostavno moram,drugače bi eksplodirala.Večkrat nam najmlajšo popazi tašča,tako da greva z možem kam sama.Starejšima se posvečam,ko mala spi,ko gremo na sprehod,pač kakor nanese,čeprav je naša devetletnica še vedno ljubosumna.Ne vem sicer,kako mi bo zneslo sedaj,ko bo še en otrok,a upam na pomoč tašče,pa tudi mož dela večino časa dopoldan.Sicer pa ko me ni,opravi gospodinjska dela mož,malo po svoje,ampak glavno,da je.Zvečer po deveti uri imava čas samo zase,ker grejo vsi trije spat,da se lahko pogovarjava,pocrkljava,spolnost sva si pač priredila,ker imam rizično nosečnost in ne smem izvajati tovrstnih “akcij”,se pač znajdeva drugače.Pridejo pa tudi dnevi,ko bi se zvečer najraje razjokala od utrujenosti,dnevi,ko zberem zadnje moči,da se sploh stuširam in privlečem do spalnice,dnevi,ko se počutim zanič.O tem se tudi pogovarjam z možem in s starejšima otrokoma,ki me razumejo in mi pač pomagajo kolikor lahko.Včasih se sprašujem,ali mi je bilo tega treba,drugače pa sem zelo ponosna na svoje otroke,materinstvo,na vsako težavo ki jo premagam.Tako-še tri mesece prenašanja vročine,potem pa gremo……..novim izzivom naproti.

ahaaa

kot bi brala svojo zgodbo – 5 let nazaj…popolnoma enako!

danes sem ločena, mož si je našel drugo, ima tudi že otroka…

čeprav sem si “čisto ok” porihtala življenje se zavedam napak, ki sem jih delala:
– preveč sem se ukvarjala z drugimi namesto z možem (kaj bodo rekli njegovi starši spodaj, da moram postreči “žlahko ko pridejo na obisk”, da moram na vrt – sicer “kaj bodo pa rekli”
– mislila, da moram za otroka (tudi sama imam 2) poskrbet sama in ne obremenjevati tašče, staršev..
– da bo konec sveta, če ne bo pospravljeno…
– in res je bilo, da sem bila po delu na kmetiji, naporni službi in dveh majhnih otrocih in ob tem, da je bil tudi mož veliko odsoten “zelo utrujena” in “tečna” – ampak malo tudi po svoji krivdi

Tako da – vzemi si čas zase, prosi druge za pomoč in se zahvali Bogu, da imaš zdrave otroke…pa pocrkljaj svojega moža