Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja družinski terapevt ali …? odnos mama – najstnica

družinski terapevt ali …? odnos mama – najstnica

Glede na to, da imamo v hiši najstnico (14 let), ki se je z vsemi štirimi pričela upirat vzgojnim prijemom, se zapirat vase in na poskuse dialoga reagira z absolutnim uporom (ali pa tako, da je tiho), me zanima, koliko vas je v času najstništva vaših otrok, poskusilo s terapijo pri kakšnem terapevtu v smislu izboljšanja odnosa na relaciji starši – otrok?
Ker po cca. pol leta poskusov ne vem več, kako naj se ji približam, kako naj ji dopovem, da če od nje ne bom dobila nobenega feed backa v smislu konstruktivnega dialoga, ji pač ne morem zaupati in če ji ne zaupam, potem pač od mene ne more pričakovati, kar bi si želela… počasi obupujem, da bom karkoli dosegla sama… ker zdaj pač le še težim…

V glavnem, ali je tukaj kdo, ki je poskusil vključiti terapevta? Kako to zgleda (skupne terapije: starši + otrok + terapevt ali ločene: enkrat otrok + terapevt, drugič straši + terapevt)? Kako so na terapije reagirali najstniki? Je bil učinek? Koliko takšna terapija sploh stane?

hvala in lp

Ne vem zakaj iščeš rešitev zunaj doma, ko pa sama točno in najbolje poznaš svojo hči in vajin odnos. Le malo se poglobi vase, spomni se svojih najstniških for in štosev, primerjaj prijeme svojih staršev s lastnimi. In, tisto najbolj pomembno od vsega, dovoli svoji hčerki da odraste, nehaj jo kontrolirat, kaznovat, zahtevat neko odprtost, zahtevat konstruktivni dialog? Žal, iz tvojega posta le puhti želja po kontroli, absolutnem nadzoru nad vsem kar počne tvoja hči in nikakor ne čutim da bi ti nekaj konstruktivnega z njo počela…

Sem tudi sama mati skorajda 16 letnice in sem dala to fazo čez. Bilo je pravzaprav precej boleče dejstvo, da moram spustiti svoje vajeti, da nisem več tista mati, ki zjutraj svetuje kaj oblečt, ki popoldne preverja ali je narejena domača naloga, ali je šolska torba urejena, s kom in kam gre popoldne en krog se mi je zdelo seveda samoumevno vedeti, kakor tudi ‘vrtati’ vanjo kaj razmišlja, kako se počuti, kaj si želi…skratka čisto take kontrolmaterinske nadzorne kamere so delovale.

Te je treba začet ugašat, ne rečem, da je treba pustit otroku da dela glih karkoli se ji zljubi, ampak ji je treba puščat svobodo, prostor, čas, ji zaupat, verjet, da se mora občasno tudi na kakšni napaki naučiti svojo lastno lekcijo, od tiste banalne ko recimo gre od doma na -10 le v majčki in plašču, ali brez rokavic, ali pa da pozabi kakšno zadevo za šolo, zamudi kak dogovor.

Trenutno nama gre še kar dobro, še vedno je to moja mala punčka, ki se rada stisne k meni, ki pride k meni po nasvet (tudi stilski), ki me povpraša za mnenje ob kakem dogodku, ampak počakat moram da to sama naredi, da mi sama pove kaj se ji je zgodilo čez dan. Običajno najprej sama povem, sama se odprem, sama razložim kakšen dan je za mano, kaj se mi je zgodilo in potem počakam na odziv, ali je ali ga ni. Včasih tudi nimava priložnosti za tak čvek, ker se vedno kam mudi, pa vseeno, treba se je zavedat, da otroci rastejo.

Hči pa je v šoli pridna, delovna, doma tudi, tako da nimam težav s tem. Kaznovala je nisem nikoli, ker mislim da to pelje le k notranji želji po maščevanju, uporništvu, kontriranju, skrivanju, laganju, strahu…….

Da bi jo peljala k terapevtu, bi mi celo življenje (100%) očitala, da jo ne sprejemam tako kot je, da mislim da ni dovolj dobra in tako naprej.

JAZ TEGA NE BI, ti pa kakor hočeš……..

ne lomi ji kril. to je normalna faza, čez nekaj let bo drugače.

Ti pa resnično pretiravaš. To fazo ima večina otrok. Najbolje da jo kar v Polje pelješ. Na zaprti oddelek.

Se bojim, da sta me obe popolnoma narobe razumeli 🙂
Gre za to, da ta trenutek očitno nobena on naju ne ve, kaj lahko pričakuje od druge! Točno to tudi govorim hčerki ter poskušam iz nje izvleči, kaj dejansko ona pričakuje od mene??
V šoli je odličnjakinja (s povp. 5), je športnica (treningi vsak dan), priljubljena med sošolci kot zanesljiva oseba…
In ne, ne želim in nočem ji lomiti kril. Nisem kontrolfreak. Rada bi le, da malo več pove… PRIMER: Gre npr. k sošolki na RD in ko jo grem iskat jo popolnoma lahkotno vprašam kako so se imele…. In njen odgovor je “Fajn!” … čakam, če bo še kaj povedala… Nič. Ok, vprašam kaj so počele in njen odgovor je, da so šle malo ven (pred hišo), ker jim je bilo vroče… OK … ne sprašujem več 🙂 Čez nekaj dni od druge mame izvem, da so šle ven in se dobile s sošolci, čvekale … In potem se sprašujem zakaj tudi ona ni meni tega povedala???! Ker se mi vse skupaj ne zdi nič posebnega in nikoli ne težim zaradi takšnih stvari… Bi mi pa res ogromno pomenilo, če bi omenila. Ne pričakujem celotnega poročanja doganja. 3 stavke morda?!
In potem ji skušam razložit moje videnje… da bi posledično tudi jaz manj spraševala, če bi ona kdaj sama od sebe kaj povedala. In seveda naletim na zid. Če se ji zdi, da preveč srašujem se razburi, da najedam, težim… Vse skupaj je začaran krog…
In še enkrat ponavljam, da ne pričakujem analize dogajanja, le kakšen stavek ali 2, samoiniciativno… Pa ne zato, ker hočem vedeti kaj so počele iz stališča kontrole, pač pa ker me iskreno zanima, kaj dejansko počnejo, kaj jim je aktualno.. Ker sem samo radovedna… otroško radovedna 🙂

In, ko sprašujem po terapevtu spet nikakor ne mislim na kontrolo, pač pa kot pomoč, da nekako prideva na pot dialoga oz. do stanja, da definirava kaj dejansko lahko pričakujeva ena od druge! In to zgolj zaradi tega, ker verjamem, da prihaja še bolj naporno obdobje in želim, da ima lepe spomine na najstništvo tudi v smislu najinega odnosa 🙂
Razmišljam, da bi mogoče ona lahko neznancu (terapevtu) povedala, kaj je tisto, ki ji gre tako zelo na živce pri meni, in bi le-ta mogoče zgolj mene (če je pač popolnoma normalno vse pri njej, kjer je pač najstnica) prizemljil 🙂

sem prebrala še drugi del. in še vedno trdim, da pretiravaš. vsaka najstnica je imela to fazo. saj jo bo minilo. vsi smo bili takšni. ti očitno ne, ali pa si pozabila;)

trenutno pač ni v tej fazi, da bi ti povedala vse podrobnosti in to ti je tudi zelo nazorno povedala. malo potrpi. vse nas je minilo.

kaj vse sem jaz svojji mami povedala, pa mi ni nič zamerila in imava odličen odnos. ona me je razumela, pustila mi je da sem bila trmasta in zoprna in je minilo.

ne vem kaj bi ti drugega povedala.

bi pa dodala še nekaj. poznam nekaj staršev, ki so svoje najstnike v tej zoprni fazi peljali k psihologom in psihijatrom. vsi so bili povprečni najstniki. ko smo se potem pogovarjali, so rekli, da so tam povedali tisto kar so hoteli starši slišati. ampak to je bilo to. skozi levo uho notri, skozi desno ven. ni imelo nobenega učinka. bilo jjim je zoprno in pravzaprav niso vedeli zakaj so bili tam.
je pa treba dodati da noben od njih ni imel težjih težav (kraje, droge ipd) ampak so bili navadni najstniki s svojimi težavami, ki so seveda največje na svetu.

Ne rabita terapevta, samo potrpljenje.
Imam 16-letnika, ki je takle na kubik.
In desetletnika, ki je bil doslej nadvse zgovoren, zdaj pa, ko pride iz šole: V redu. In če ga kaj sprašujem: Mami, pust me.
Mi je grozno, ampak kaj čem – s siljenjem ne prideš nikamor.
Ampak počakaš, da pride trenutek, ko ti sama začne pripovedovat – ne na ukaz. Jaz še danes svoji mami minimalno povem na njena vprašanja … včasih pa se razgovorim kar tako in ji povem vse za naprej in nazaj. Taki so tudi naši otroci. Ne vrtat tam, kjer ni življensjko pomembno. Počakaj, da pride sama. Žal, drugače ne gre. In takrat seveda imej čas in voljo.

Khmm, malo bom ugibal… Si ločena, s hčerko si se do sedaj dobro razumela. Svojega moškega nimaš.

Tudi če ni nič gornjega res, te ma tamala še vseen polhn kufr. Dobesedno jo dušiš, z boleznijo vsega preveč, hkrati pa ji jemlješ (si ji že vzela) najpotrebnejše: MOŠKEGA, (najverjetneje očeta), ob katerem bi deklica lahko postala ženska. Pa ne mislim v smislu spolnosti (da ne boste vnaprej kokodakake), temveč odnosno. Nek moški (naravno naj bi bil oče) ji mora “krila porezat”. Drugače bo postala kot večina tle gor….

Temu se reče puberteta.
če je odličnjakinja, aktivna športnica in odgovorna pri drugih dogovorih (urniki prihoda domov, domača opravial) se jaz ne bi preveč sekirala. To je faza, je pač treba počakat, da jo mine.

Evo za tolažbo tudi naša 16 letnica je taka. Pridna v šoli in doma.

Pri nas se odpre običajno pri kakšnih skupnih delih – zlaganje polen, sprehod (kot po čudežu je začela večkrat tedensko hodit – hitra hoja – prej je bila hud zapečkar – in včasih greva skupaj in takrat mi pove veliko stvari tudi za mesec dni nazaj). Tako, da jaz sem se tega navadila, jo sprejela tako kot je in ji nekako zaupam, da če bo v težavah, da bo dovolila da ji domači pomagamo.

lun(c)a,

piši mi na zs ali na [email protected]

lp, ewy

terapevt vsekakor ne more škoditi…da ni zaupanja, ni verjetno od včeraj. jaz ga priporočam. ne vem zakaj je pri nas tak tabu, če želi nekdo terapevtu. jaz sem mnenja, da bi vsi ljudje občasno morali obiskati terapevta, škoditi ne more. ponavadi ga rabijo tisti, ki se ga najbolj otepajo…

terapevt vama lahko pomaga, da odnos poglobita…za to ni nikoli prepozno!

srečno!

Preberi si kaj od Jesper Juul-a lahko bi ti pomagalo.

Drugače pa mislim, da imaš problem pri komunikaciji z njo zato ker hočeš bit kot starš “nad” njo in ji iz te pozicije “solit pamet”, kar gre pri malih otrocih, pri najstnikih pa ne gre skozi. Tvoji sicer dobronamerni nasveti, izgledajo kot njene kritike zato ti raje NIČ ne zaupa, ker drugače dobi to po kapljicah, servirano nazaj.
Nekje si izgubila njeno zaupanje.
Drugače te pa zelo moti ko ne moreš bit več del njenega življenja, čustveno te je odrezala 🙂 in ti trpiš, njej nič ne manjka, tebe pa zvija od “tuge”….
Hčere to znate/znajo prerezat, sinčki bolj naj***jo…. 😉

Kdo ima problem ? 😉
Kdo bi moral po strokovno pomoč in komu bi najbolj koristila? 😀

nisem še mati pubertetnika ampak sem sebe našla v tem opisu. če bi mene mat vlekla k terapevtu pri 14 bi jo poslala v kura….. od 14 letnika ne pričakuj da ti bo kaj povedal, če ti ne bo hotel, velikokrat boš užaljena, kdaj tudi objokana, ko bo naredila nekaj nezaslišanega. vse kar res lahko storiš je da ji daš vedet da ji boš zmeraj stala ob strani. ko te bo res rabila verjemi da boš prva ki ti bo zaupala. na srce ti polagam ne ji težit in ne je zasliševat in morda ti bo sama potem le povedala kaj več. jaz sem bila grozen upornik in ko sedaj gledam nazaj se mi moja mami smili, prijateljici sva postali šele ko sem se pri 24 odselila od doma, čeprav samo nadstropje nižje a ni mi več težila “kdaj pospraviti posodo, kdaj posesati kdaj to kdaj ono….”
recimo ena moja: pri 14 sem med počitnicami šla na vlak in malo na izlet v Pulo… seveda da mi mama ni dovolila, a sem ji hotela pokazati da zmorem tudi napornejše stvari narediti sama. za en teden sem šla v kamp ob Bohinjsko jezero, ni se zgodilo nič posebnega le ponosna sem bila nase, da sem se znajdla in vsak dan posebaj poskrbela za zajtrk, kosilo, večerjo… brez nadzora.. itd
Tvoja mala ima pač svoje skrivnosti, ki bodo vedno večje ( saj ne pričakuješ da ti bo povedala s katerim se je recimo poljubljala, kateri ji je všeč, kaj piše na FB.) terapevt je pa tudi ne bo prisilil, niti ne bo posrednik, ki ti bo povedal njene skrivnosti.
Začni uživati, in naredi kaj zase, zdaj ko se tvoja hčera hoče osamosvojiti, pojdi zvečer v kino, na vikend paket v toplice, pusti ji da ti dokaže da zna odrasti 🙂

New Report

Close