Pozdravljene vse forumašice in forumaši 😉
Ker vidim da je tukaj veliko pomoči sem se odločila da vam mojo zgodbo opišem tudi jaz, ker si tokrat res ne znam pomagati.

Naj povem da sem ena izmed 3 hčerk. Vedno pridna in nobenih problemov nista starša imela z mano. Ko sem zaključila srednjo šolo sem bila leto dni doma in sem komaj kasneje nadeljevala šolanje, in takrat sem prevzela vlogo gospodinje…kuhanje kosila, pomoč pri likanju in pranju oblačil, sesanje in pomivanje tal…skratka vse kar zadeva ženska opravila. To vse sem se lotila prostovolno z namenom da se začnem prvajati skrbeti sama zase in tako tudi prišparam kakošno uro ali dve dela svoji mami ki pride po 8 urah dela domol rahlo utrujena. Nikoli ni prišel iz mene niti eden odčitek češ kaj use moram delati doma, nobenga poplačila nisem zahtevala nikoli.

Danes ima 21 let in zaklučujem šolanje. Našla sem si fanta s katerim sem srečna in prvič čutim pravo ljubezen. Čez teden še vedno skrbim da je doma use pospravljeno in skuhano, vikend si uzamem zase in svojega fanta (petek in soboto prespim pri njemu v nedeljo se vrnem domol). Meni se to ne zdi nič narobe ali skregano z svetom ter logiko.

In kje je sedaj problem…v moji mami.
Navadila se je na to da skrbim za opravila doma, da pozornost posvečam samo nji, ji nudim use kar želi, pomagam povsod kjer me potrebuje, izpolnjujem njene želje in zahteve….nekako občutm da je to mojo dobro voljo in pomoč nji pošteno začela izkoriščavati…a kaj ko sama ne znam reči NE.
Do tega spoznanja sem prišla šele zdaj, ko sem s fantom (29 let) že 6 mesecev s katerim preživljam vikende. Ker moji mami to ni všeč oz ona pravi da ni prav da sem toliko od doma (cele 2 dni in pol) in da samo pohajam so se začeli prepiri prišlo je celo do žaljivk, češ da živim v oblakih, se ob vikendih ku*bam (čeprav ve da imam resnega fanta in ga tudi pozna ), naj povem da sem pred tem imala tudi resno zvezo ki je trajala 4 leta….torej po nobeni logiki ne spadam med tiste ki se k*****o.Vedno znova mi ponavlja da se bo to spremenilo, da tako ne gre več naprej in da se bo pohajanje čez vikend končalo. Pa vendar se mi je uspelo postaviti po robu. Jasno in glasno sem ji povedala da toliko kolikor mi ni teško opravljati vsa opravila doma in ji pomagati kar ji lahko, mi tudi ne bo teško v petek oditi od doma in si vezi čas zase ter se v nedeljo vrniti in da sem dovol stara da skrbim zase in ogovarjam za svoja dejanja. Njen odgovor k temu je bil potem pa naj spokam kufre in grem. S tem mi je sicer že večkrat izsiljevala svoj prav češ da se bom tudi toktrat nji podredila kot sem se vedno, ampak se nisem udala. Oče na te stvari gleda drugače, pusti me naj delam kot vem da je prav mi svetuje in pusti da sama presodim ali bom upoštevala njegov nasvet ali ne. Tudi on se z mamo ne more o tem nič pogovorite, ker nobenmu ne da prav kot smo sebi. Naj povem tudi da med tednom ne pohajam skoraj nič ker imam v popoldanskem času šolo dopoldne pa opravljam dela doma.

Ker je meni tega že vrh glave, je prišel trenutek ko stvari treba razjasniti ali naj bi so ona sprijaznila s tem da sem odrasla in sem se naučila postavljati tudi zase in uresičevati svoje želje ne samo želje drugih (kokretno njene) ali bom mogla zapustiti dom pa čeprav ne ravno na lep način.

Moj fant ima urejeno stanovanje imam kam oditi. Z njim sem se o tem že pogovarjala mu use zaupala. Pravi da me pri njemu čaka topel dom kamor lahko pridem kadarkoli, če me lastna mati postavi pred vrata. Je redno zaposlen jaz februarja zaključim šolanje in upam na kakšno zasilno zaposlitev. Ampak moja dilema je ta da sem preveč čustven človeki ki več skrbi za druge kot zase. V tem primeru gre za mamo, kako bo če grem od doma, kdo ji bo pomagal toliko kolikor sem ji jaz, vem da bo trpela tisti čas ko se bo navajala da me ni več, da bo jezna name, mi karkoli zamerila, če se mi kaj zalomi kam bom odšla če doma ne bom dobrodošla vse to me bremeni v srcu. Iščem pravo pot in ko jo bom našla se bom odkrito pogovorila z obema staršema.

Se opravičujem ker je vse tako zmedeno napisano, ampak ravno tako zmedena sem tudi jaz. Ne vem komu naj dam prav in koga naj upoštevam sebe ali mamo. (posledica tega, da sem vedno dajala mami vse prav). Mi lahko kdo pomaga spraviti na pravo pot. Mi razjasniti te dvome in nejasnosti.

Najlepša hvala za vsak komentar, ki je seveda zelo dobrodošel.

Lepo pozdravljeni!

Vaša zgodba govori o ženski,v zgodnjih dvajsetih, ki išče sebe in je v fazi osamosvajanja od svoje mame. To je za vas lahko zelo stresno in težavno obdobje, kot je najverjetneje težko in stresno za vašo mamo. Ni dolgo, kar vas je prvič objela, sedaj že odhajate z doma in si ustvarjate svoje življenje. Čas prinaša svoje in tudi vi boste našli pot in način, da najdete sebe ob moškem, s katerim si želite živeti, mama pa bo zmogla brez vas in vi to veste. Še vedno lahko ohranite z njo povezanost, bližino in stik, hkrati pa najdete sebe ob moškem, ki vas ima rad. Verjamem, da bo vaša mama popolnoma v redu, če se odselite, morda bo na začetku težko, vendar, ker je mama, bo zmogla. Vse življenje vas že ima ob sebi, navadila se je na vas, na ritem, ki sta ga skupaj ustvarjali, popoldneve, ki sta jih skupaj preživeli in vse kar vaju še vedno povezuje in vaju vedno bo povezovalo. Vendar tudi zanjo prihaja čas, ko bo morala sprejeti, da življenje gre naprej in se spreminja.

Za starše je velikokrat odhod otroka od doma velik šok, Razumite jo v njenem doživljanju. Samo skrbi jo za vas, saj bi rada, da bi vam bilo najbolje, rada bi se samo počutila varno, ko odhajate, da bi vedela, da boste v redu. Težko je za obe in če se odločite odseliti in imate pomisleke, da vas bodo starši zato zavrgli, se pomirite. Mama vas zagotovo ne bo zavrgla, ker je mama. Vse kar počne sedaj je samo izraz njene notranje stiske, ker čuti in ve, da sedaj gre zares, da hčerka počasi odhaja.

Sprostite se in dokončajte šolanje. Ob tem se imejte ob svojih domačih lepo, dokler ste še skupaj in ko boste začeli ustvarjati svoje življenje drugje, izven svojega doma, bodite srečni.

Lepo se imejte.

Z vašim odgovorom se popolnoma strinjam. Sama sem tudi tako razmišljala, si razlagala njeno krizo v kateri se je znašla in predvsem razumem jo. Pa vendar potrebujem tudi jaz malo razumevanja, saj sem stara 21 let, razmišljam precej odraslo za svoja leta, želim si družino, srečno družinsko življenje, razumevanje z svojmi najbiližjim.A ravno sedaj ko sem pričela te svoje želje končno uresničevati, sem za vse slaba, brez pameti, živi v oblakih. Kako to name vpliva…sploh ne pozitivno. Opažam da tudi mojemu fantu gre to dogajanje rahlo že na živce. Bojim se da bi mogoče celo uplivalo na najino zvezo. Obletajo me razni strahi, ne znam si pomagat, obdaja me slaba volja, zgubljam apetit in živce. Zakaj moram ravno jaz vedno vse razumeti, vsem popuščati, vsem pomagati…kdo bo mene razumel, moje želje? Je res važno izkoristiti doboroto človeka namesto jo ceniti?

Vem jezna sem in razočarana ampak nekam moram dat ven iz sebe vse to. In tu sem našla svoj izpovedni kotiček. Najlepša hvala za pomoč.

Če greš ti od doma, bosta doma še oba starša, sestri pa najbrž tudi nista več tako majhni. Se pravi en kup odraslih ljudi, ki brez tebe ne bodo mogli preživeti ?? Mislim, da je tukaj oče ravno tako problem kot mama, naj začne že enkrat tudi on opravljati gospodinjska dela, da ne bo samo mama utrujena.
Iz izkušenj ti povem, da bi bilo najbolje, da takoj ko končaš faks spokaš od doma, pa ne k fantu, najdi si sobico, da se boš naučila živeti zase. Fantu si najbrž privlačna ravno zaradi tega, ker vedno misliš na druge, tvoji domači mu gredo pa na živce, ker bi bil rad na njihovem mestu. Mlada si še, dovolj časa imaš, da se postaviš na svoje noge. Fant, če te ima res rad, ti pa v parih letih tudi ne bo nikamor ušel.

Vzemi si čas za odraščanje in osamosvajanje od primarne družine. Nekako je veliko nitk, ki te vežejo nanjo in nekatere so zelo močne.
Morda bi te moralo malo skrbeti, da si tako navezana na to svojo širokogrudno pomoč celi družini. Kaj dobivaš v zameno za svojo pridnost in delo v gospodinjstvu? Verjetno neke občutke sprejetosti in da te imajo radi, da si njihova. Poskusi te občutke pridobiti na kakšen drug način, ne samo z delom za druge. Mogoče s tem, da kaj narediš samo zase, da se lotiš česa, kar veseli le tebe. Tvoji starši te nimajo radi zaradi tvojega dela, ampak zato, ker si to kar si, njihova hčerka. Ni treba zaslužiti ljubezni.

Vsakega je strah, ko odhaja od doma. Na žalost ti tvoji starši ne zmorejo dati veliko podpore in občutka varnosti v tej fazi, ko se bo treba osamosvojiti. Zato si jo boš morala dati sama, jo morda iskati pri prijateljicah, vrstnicah, morda celo v kakšni podporni skupini. Ni pošteno, da pričakuješ vso to podporo od fanta, on tega ne zmore. Vsekakor naj bo prva stopnja, da živiš leto ali dve sama, šele nato pa razmišljaj o skupnem življenju s fantom. Domače pa počasi navajaj na to, da nisi deklica za vse in se ne sekiraj preveč, če se bodo pritoževali. Če vas je v družini pet, potem si delo lahko razdelite, da nihče ni preveč utrujen, ti prispevaj le eno petino. Tvoja mama je odrasel človek in kot starš bi ona morala poskrbeti, da vsi družinski člani delajo v gospodinjstvu. Dovoli ji, da zdaj to stori oziroma da se boljše spopade s tem problemom (ker to je njen problem, ki ga je slabo reševala). Naravni red je, da starši skrbijo za otroke in ne obratno.

Zdaj je čas, ko moraš vso energijo usmeriti v svoje življenje. To naredi predvsem z dejanji. Besedne vojne ne bodo uspešne, drugače se moraš obnašati, drugače porabiti svoj čas. Počasi spreminjaj svoja dejanja in začni delovati kot odrasla samostojna oseba (ki ne sprašuje mame, ali gre lahko k fantu čez vikend, ampak samo pove, da bo šla).

pozdravljeni,
pa se ponovno oglasim in naj odgovorim na vaše besede.
za srečno, naj povem da tudi ata v gospodinstvu dosti pomaga predvsem med vikendi ko si “tamladi” uzamemo čas zase in mu ni problem pomagati kakorkoli.

licorice: seveda me skrbi vsa ta moja širokogrudna pomoč do družine in nasploh ljudi okoli sebe. Že dolgo časa razmišljam kako to mejo nekako zmajnšati a mi nekako ne gre. Taka pač sem.
Podporo v tem času sem dobila od svojega dobrega prijatelja, prijateljice ki je ravno tako imela podobno situacijo in nenazadjnje tudi od fanta ki mi največ stoji ob strani.

In še zaključek vsega tega, vikend ki sem ga preživela pri fantu se je pač končal malo drugače kot vedno. Ob prihodu doml sem morala oddati ključe stanovanja in se v tem tednu moram odseliti. Brez kakršnih koli pogajan ali pregovarjanja sem bila deležna le stavka:”od sedaj naprej pozabi da imaš mater”. Tko da druzga mi ne preostane kot se odseliti k fantu, ker trenutno res nimam kam iti.

Začenjam na novo graditi svoje življnje, hvala vsem.