Pozdravljeni,

s fantom sva skupaj skoraj 1 leto. Stara sva 28 let. Zelo dobro se razumeva, rada se imava, živiva skupaj in načrtujeva družino. Obstaja pa en problem, če bi temu lahko tako rekla. Namreč kar se tiče druženj, sva si zelo različna. Meni je dovolj, če se s prijateljicami dobim enkrat, max dvakrat na teden na kakšni kavi. Včasih tudi kakšen teden spustim. Fant pa rabi družba skoraj dnevno, razen če je utrujen. Ima pa enega prijatelja, ki ga vsak dan večkrat na dan kliče, skoraj vsak dan pride k nama na obisk ali gremo k njemu. Danes je fant šel za njega gledat v trgovino za nov TV, ker ta prijatelj nima časa. Vmes si je že privoščil, da mu je moral plačal par računov. Včasih si že mislim, da sta poročena. Večkrat sem že rekla, da me to moti. Skoraj nemogoče je pričakovati, da bi en teden bila bolj ali manj za sebe, to pomeni midva in moja, njegova družina. Mogoče pretiravam, ne vem. Je že res, da preživiva dan ali dva sama, potem pa mi reče, da noče izgubiti družbe, mislim halooo. Ga kliče drugi prijatelj, če gre z njim žurat, bo šel. Hvala bogu mu ni več tolko ze žurke, mogoče enkrat na mesec, da gre brez mene. Skratka vsem bi rad ustregel. Jaz pa se bojim ,ko bova mela družino, bo zmanjkovalo časa, če se bo še naprej tak obnašal…

Pozdravljeni, Lola83!

Iz vašega pisma veje razočaranje, prizadetost, jeza in strah, da vašemu fantu niste dovolj pomembni in da si kljub želji po ustvarjanju družine (?) on ne bo znal, zmogel ali ne bo hotel vzeti dovolj časa za vas, za vaju in za otroke, ko oz. če jih bosta imela. Verjetno doživljate vse to in se ob tem morda počutite ne dovolj vredno, da bi si upali zahtevati več. Morda ste že tudi jezni ob tem, da ima čas za vse in vsakogar, samo za vas ne. Kako bi bilo ta vaša občutja vzeti zares? Pomeni, da si verjamete, da ob njem doživljate zapostavljenost in zavrženost, ki vas boli, jezi in prizadene, saj vam pripada, da ste na prvem mestu v njegovem življenju. To ali vas je v resnici postavil na prvo mesto veste vi, vendar to lahko stori samo on in samo od njega je odvisno ali in kako si je postavil ali prevrednotil prioritete svojega življenja ali je ostal skoraj na istem, samo, da je nekje vmes dodal še vas. Prijatelji so sicer pomembni in ne govorimo o tem, da bi moral popolnoma prekiniti stike z njimi. Vendar je on tisti, ki je na potezi, da se odloči kaj mu več pomeni in temu primerno postavi razmejitve. Ali je pripravljen še vedno večino svojega prostega časa razdati njim ali pa mu več pomeni odnos z vami, ustvarjanje družine in posvečanje vam, vama, otrokom… V to ga ne morete prisiliti, verjamem pa, da vas takšen odnos boli in da si vi želite in pričakujete več. To vam v resnici pripada, ne vemo pa, če vam je on to tudi pripravljen dati. O tem se bo potrebno začeti zelo iskreno pogovarjati. Koliko mu po dosedanjem skupnem življenju lahko verjamete? Ali samo upate, da bo potem, ko bosta imela otroke vse drugače? Pa bo res? Verjamete, da bo potem, ko bo imel še več obveznosti, ki naj bi ga vezale na dom, dovolj časa, predvsem pa želje, da se odpove prijateljevanju, žurkam in podobnemu? Lahko prihod otroka vse to reši? Verjamem, da nekje v sebi slutite, da ne in da bo moral, če bo hotel, to odločitev sprejeti on sam. Ne vemo pa kaj tam pri družbi išče in kakšne potrditve dobi, ki jih drugje ne ali katerim stvarem, odgovornostim in manj prijetnim občutjem se ob tem izogiba. Vendar so vse to vprašanja, ki se tičejo njega in so njegova odgovornost, da najde odgovore nanje.

Pomembno pri tem je kje ob vsem tem ste vi? Kako to, da se vi sprijaznite samo s kakim dnevom, s kakim malim koščkom njegove pozornosti? Kako to, da vam je to dovolj in si ne dovolite zahtevati več? Se bojite, da boste prezahtevni in bi vas lahko odslovil in ste zato zadovoljni z drobtinicami? Pa vam ni potrebno biti. Pripada vam več, vredni ste več in če boste ugotovili, da ni pripravljen spremeniti dosedanjega načina življenja zaradi sebe (ne zaradi vas!), verjamem, da boste začutili kaj storiti. Pomembno je torej, da pogledata resnici v oči, da ugotovita kaj je kdo pripravljen dati, narediti, se marsičemu tudi odpovedati in to začeti živeti. Za otroke tukaj sploh še ni pravega prostora, otrok bi bil v takem lahko samo sredstvo manipuliranja in zlorabe. Upanje, da bo nekoč drugače, da bo sam od sebe spoznal, da ob tem vi trpite in se počutite zapostavljeni, je nerealno. Od vas pa je odvisno koliko poguma si že smete dovoliti, da mu začnete postavljati omejitve oz. izbire s kom bo preživel popoldneve in večere, pa vikende ipd. in da boste ob tem razbrali kje ste vi in kaj vam to pomeni. Da se razumeva. Vi mu ne morete prepovedati česa, lahko pa mu poveste, da si želite preživljati bistveno več časa z njim in da je on tisti, ki bo moral izbrati in prijateljem reči tudi ne in biti raje z vami, če bo tako hotel in se tako odločil. Od njega je odvisno. Najpomembnejši je čas za vaju in samo za vaju, tudi njegova in vaša primarna družina tu nista več na prvem mestu. Kje sta v resnici s tem pa veste samo vi.

Verjamem,da sem vam nasula kopico vprašanj za razmišljanje in da vam tega ne bo najlažje sprejeti. Morda sem vas s tem tudi prizadela in povzročila bolečino in mi je žal za to, bi vam pa res rada sporočila, da smete verjeti sebi in svojim občutjem in da ste vredni biti na prvem mestu. Vi ste tisti, ki boste ugotovili ali je res tako in kaj je morda on pripravljen storiti, da boste, ali pa on ni pripravljen in boste vi ugotovili kaj to pomeni za vas in vašo, vajino prihodnost.

Vse dobro vam želim.