Tako sem jezna, razočarana,šokirana, zgrožena in polna žalosti in gneva, da moram napisati in bom tudi vse skupaj objavila tudi na drugih forumih…

Moja babica je bila v domu za ostarele skoraj 3 leta, zelo boga, dementna, skratka nesposobna skrbi zase in popolnoma odvisna od tamkajšnjih sester…

Obiskovala sem jo kolikor se je dalo redno (absolutno premalo), sicer me ni spoznala in sploh je bil obisk zgolj za mojo dušo, kljub temu, da se mi je trgalo srce, vedno ko sem stala ob njeni postelji…
Vedno pa sem opazila, da je zelo žejna….kadarkoli sem bila tam, sem ji dala tisti njihov čaj (bolj voda) in ji po slamici dajala za pit…Šokirana sem bila, da je dobesedno goltala tisto vodo, vsa zdehidrirana….in prišla sem do zaključka, da jim premalo dajejo za piti.

Ne bom dolgovezila — povem lahko le-to, da smo jo prejšnji teden pokopali, obdukcija pa je pokazala, da je umrla od dehidracije.

Počakala bom, da mine ta žalovalni čas, potem pa…vse skupaj objavila…

To se dogaja v domovih za starejše, še bolj žalostno pa je, da tudi po bolnišnicah. Žal.

Čim bolj pozabljiv,z motnjami spomina,dementen,nepokreten je človek v naših domovih starejših tem manj lahko osebje skrbi zanj/o, so pa v tem področju izjemne razlike med domovi v Ljubljani. Tako sem svetovala bližnjim, naj najamejo študentko, ki dnevno obiskuje tega gospoda/gospo izključno s temeljno vlogo, da 1h na dan skrbi za pitje različnih pijač, ker tudi osebje včasih laže vodji, da je poskrbel/a za pitje starejših na negovalnem oddelku, kjer je to temeljna vloga.

Gaja, tel: 031-318-754

Tudi jaz sem še danes žalostna,ko se spomnim,da smo imeli našega očeta v bolnišnici in od sept.do februarja v domu.Kako hudo mi je bilo,ko sem prišla v bolnico,pa me na pogovorih kregajo,da naj ga spodbujam,da bo jedel.Ubogi revež si je pa le želel vode-navadne vode.Ker je bil tudi gluh,se živ bog ni ukvarjal z njim, niso ga razumeli,on pa si je želel vode.ko sem prišla na obisk je v enem dahu spil najmanj pol litra vode,ki smo jo mu sami kupovali,ker je ustekleničena predraga,iz pipe jo pa ne smejo piti.Ko se je bolnišnična kalvarija končala,se je pa začela domska.Še danes mi je hudo ko se spomnim,da je najprej hotel piti,potem šele smo se pogovorili – kolikor je bil pqač zmožen glede svojega zdravstvenega stanja.Še danes se pogosto spomnim njegovih dveh sostanovalcev,ki sta vedno prosila,če damo za pit.Pa še grdo so me gledali,če sem prišla prosit za čaj.Le eden izmed vseh treh je bil sposoben normalne komunikacije,s tem da ga je že malo dajala demenca.Očeta žal ni več,v mislih pa sem pogosto z ljudmi,ki si želijo požirek pijače in jo hudirjevo redko dobijo in ti so res tako ubogi,saj si sami ne morejo pomagati-kaj jim pomaka lonček čaja,če pa nima kril,da bi tekočina stekla po grlu.Vsa čast tistim redkim osebam,ki imajo vsaj malo srca,res pa je,da v dnevni rutini dela otrdijo,samo žal nastradajo le nemočni ljudje.

Tudi mi smo imeli s pokojno babico iste težava. Preminila po 1 mesecu v domu. V bolnici je bilo isto. Ko sem prišla na obisk (vsak dan), sem dajala poeg nje piti tudi drugim bolnicam v sobi, ki so proti meni stegovale roke. Teh pogledov ne bom nikoli pozabila. Babica oa je v domu umrla zaradi gangrene, ki so jo skrivali pod gromozanskimi povoji. Slučajno smo enkrat naleteli na odvite noge. Če dva dni so jo odpeljali v bolnico, kjer so ji hoteli (in ji to tudi povedali) odrezati obe. Ponoči je umrla. Prišla sem do zaključka, da jim je le do tega, da je postelja čimprej spet prosta- za naslenjo žrtev.

Zakaj sedaj to pišeš, takrat bi odreagirala, ko si hodila tja.
Nič ne boš naredila slabega, če boš še danes odšla tja in jim to povedala,
da naj……da bo pri ostalih od danes boljše.

Ego

Toži jih in to takoj! Če je umrla od dehidracije, pomeni, da so v domu ostarelih zakrivili njeno smrt – iz malomarnosti. Gre torej za umor iz malomarnosti. Za tožbo verjetno ni prepozno, saj je zastaralni rok za tovrstna kazniva dejanja dolg… Torej kar brž na policijo…

Poleg tega bi še dodal, da če ne prijaviš kaznivega dejanja, da s tem storiš kaznivo dejanje. Zato ne odlašaj s prijavo!

kakšno moraliziranje,

vse je res kar ste napisali in še veliko huje, že ko prideš v stavbo smrdi po scanju

sistem je pač tak kot je..

..no roko na srece, tudi starostniki so svoj kaliber…

ZAKAJ NE VZAME VSAKA OD DOBRIH DUŠ TLE GOR SVOJO BABICO (DEDKA) K SEBI DOMOV

p.s.
bi ga kmalu nazaj pripeljal

Jaz imam pa eno prošnjo. Mama od kolega ima Alzhajmerja (že nekaj let- bolezen je že kar močno napredovala), sedaj so ji odkrili še raka trebušne slinavke. Na dom čakajo že lep čas, pa je stalno odgovor, da ni mesta. Mož je sicer še pokreten, ampak star čez osemdeset, sin in hčerka oba zaposlena cele dneve. Zdravniki so jim rekli, da mami ni pomoči, naj jo imajo doma, ampak proti koncu bo morala nekam, ker sami ne bodo zmogli skrbeti zanjo. Kam naj se obrnejo? Zanima me, ali ima kdo izkušnje s Hospic-om. Ko berem te vaše izkušnje z domovi, mislim, da bi bila ta varianta boljša. Prepričana sem, da bi vsak od nas za svoje starše poskrbel in jih imel doma, ampak je na žalost v današnjem času zelo težko pustiti službo, ker ob takšni draginji je potrebno preživeti in poskrbeti tudi za svoje otroke, tako, da se s komentarjem poiu-ja ne strinjam, pa brez zamere.

Najboljša je ena fletna kap…

Naj vaš kolega takoj pri izbranem zdravniku plača zahtevek za tujo nego in pomoč. Če je mama tako boga jo bo sigurno tudi dobila. S tem denarjem lahko plača osebo, ki bo prišla pomagat mami in očetu. Je pa tukaj tudi patronažna služba, ki ji bo prišla lajšati bolečine. Na hospicu so izredno prijazni in vam znajo vsestransko svetovati in tudi pomagati. Če ste iz Maribora se javite na zasebno pošto. Lep pozdrav!

Pozdravljeni,

kar malo zgrožena sem bila ob razpravi v zvezi z nego v domovih za ostarele.
Tudi moja mamika je v domu za ostarele že deset let. Stara je 89 let.
Javno lahko povem, da je oskrbovanka Doma ob Savinji v Celju.Prejema zelo zelo nizko invalidsko pokojnino. Uredili smo vse dodatke, kar je bilo
pač možno pa je kljub temu še potrebno majhno doplačilo. Moram pa povedati,da sem z oskrbo moje mame v omenjenem domu nadvse zadovoljna.
Nima nikakršnih “privilegijev”. Glede na to, da sem tudi sama upokojena
in moja pokojnina ni “zavidanja vredna” čeprav, hvala Bogu, da jo imam.
Želim povedati to, da z moje strani ni nikakršnih pozornostnih daril niti
ob novem letu, niti ob drugih priložnostih osebju v domu. Mamo obiskujem
ob sobotah in nedeljah, sicer pazim vnukico – mojega sončka. Je pa res,
da imam do osebja -negovalk in medicinskega osebja, zelo spoštljiv odnos.

Nenazadnje imajo zelo zahtevno in odgovorno delo in skraj bi lahko trdila,
da bi bilo v takšnih institucijah nujno potrebno zaposliti več tozadevnega
osebja.

In še to: čeprav v domovih “smrdi tudi po scanju”, kot je napisala
oseba v enem od prejšnjih sporočil nevemo, kdaj bo smrdelo za nami.
Kaj pa so ostareli drugega kot otroci – dojenčki. Kljub dobri negi v
domovih o čemer ne dvomim bi pripomnila, da pač imajo izločki ostarelih
tudi svoj specifičen vonj, kljub še tako dobri negi.

Hvala, ker ste prebrali moje mnenje in želim vsem vse dobro.

New Report

Close