Pozdravljeni,

S parterko sva skupaj že več kot 5 let. Oba si želiva otroka. Pred letom dni sva si pri mojih starših uredila bivanje, ki omogoča povprečno življenje. Od kar imava ˙urejeno˙ bivanje sva se s starši nekajkrat sporekla. Postavili smo meje intimnosti, kar je sedaj urejeno. Od kar je partnerka pri meni se ni nikoli lotila pospravljanja ali čiščenja najinih bivalnih prostorov, z obrazložitvijo, da tako ni pri nas nič njenega. Začuden sem zakaj je privolila v to, da sva ostala pri starših. Sedaj mi ves čas pripoveduje kako je mojemu bratu lepo, ko je dobil podarjeno stanovanje. Na te besede sem postal zelo alergičen. Večkrat grozi celo, da bo kar odšla, saj pri nas ne more živeti. Za vsako ceno želi kupiti stanovanje, vendar najini prihodki ne omogočajo nakupa vsaj dvo sobnega stanovanja. Sam si ne želim prevelikega zadolževanja, saj na koncu lahko ostanemo brez vsega. Kako bova vse plačevala, če dobiva otroka? Drugače se s partnerko zelo lepo ujameva, vendar me skrbi kako naprej.

Lepo pozdravljeni!

Kot opisujete, sta si s partnerko uredila stanovanje pri vaših starših. In ob tem ste najverjetneje upali in verjeli, da ste uredili prvi in osnovni problem, za vajino skupno življenje. Na kar je eden rešen problem, ustvaril kopico drugih težav, prepirov s starši, nerazumevanje med vama, nezadovoljstvo in stiske, ki se odpirajo vedno znova in znova in jim ni videti konca. Ob tem, ko ste srčno verjeli, da ste naredili najboljše za vas in vašo partnerko, pa ona vedno znova izraža nezadovoljstvo in grozi, da bo odšla. Najverjetneje vas je groza, ob njenih nenehnih zahtevah in ne veste, kam bo vse to pripeljalo.

Želela bi vas pomiriti v strahu, ki se vam prebuja. Verjamem, da kot moški gledate na življenje zelo drugače, kot vaša partnerka. Vi ste uredili stanovanje, to je zaključeno, gremo naprej. Ženska, pa stanovanja ne doživlja kot le prostor za bivanje. Želi dom, toplino, bližino in občutek domačnosti. Zelo težko je običajno tistim partnerjem, ki so se preselili v dom svojega partnerja. Težko je biti tam sprejet in imeti občutek, da je to tvoj dom. Čeravno prispevaš vanj svoj denar, tam vedno biva občutje, da tukaj ni ničesar tvojega. In to so zgodbe neštetih posameznikov, ki so rešili problem stanovanja na najcenejši način. In vsaka ima isti imenovalec:« to ni moj dom«

Zakaj je tako, vsekakor ima svoj odgovor in presega okvirje tega odgovora. Mislim pa, da je največji problem, ker partnerji v takšnih situacijah čutijo, da partner ni popolnoma predan odnosu. Kot, da bi del njega ostajal doma in bil vezan na primarni dom. In vpliv staršev zna biti zelo dušeč. Kot pišete, ste postavili meje intimnosti in sedaj je to urejeno. Kako težko je bilo to za vas in koliko prepirov med vama s partnerko se je porodilo, zaradi te težave. Ob tem, pa se je prebujala negotovost, kako staršem postaviti meje. In na koncu koncev ugotoviva, da je zgodba morda za vas še bolj dušeča, kot za partnerko. In lahko vam povem, da ji velikokrat ni konca.

Čutiti je, kako se vam prebuja strah pred preveliko zadolženostjo, strah pred tem, da boste sledil njenim interesom in vas bo odpeljala v še večjo stisko, kot sta sedaj. Jaz bi vama svetovala, da morda poskusita za začetek s podnajemniškim stanovanjem, kjer bosta sama in bosta lahko razmislila, kako naprej, kaj si vidva želita in katera pot je vajina. Življenje se ne vstavlja, gre samo naprej in išče nove možnosti. Sledite tem impulzom. Morda, bo dobro za vaju, če sama, kjer ne bo vpliva staršev prečutita, kdo sta in kako vaju vajin skupni odnos, ki ga gradita določa.
Sprostite se, turbolence vedno bodo. Stiske in problemi bodo prihajali vedno znova in znova. Morda bosta ob tem doživela tudi izgubo službe, finančni polom, morda bosta celo lačna. Jaz resnično ne vem, kdo in kaj sta vidva, kaj bosta ustvarila in kako bosta preživela svoje življenje. kakšne bodo vajine poti, ki jih bosta ubrala, tako kot ne ve nihče drug, razen vaju. Ob vsem tem, pa se bosta naučila, da gre življenje naprej in iz vsake stiske, ki sta jo pustila za seboj, izstopita močnejša, bolj povezana, bolj močna, bolj vidva. Ne morete predviditi, kaj vam bo življenje prineslo. Zato se sprostite in pričakujte najboljše od življenja zase, za vaju. Ker vama najboljše tudi pripada.

Zato počasi, korak za korakom. Najprej uredita dom, ki bo prijeten obema in se bosta oba dobro počutila. Nato pride čas otroka, ki prinese svojsko lepoto med vaju. Kako bo, ko bosta imela otroka, je sedaj nesmiselno razmišljanje, ker takrat se bo življenje in verjetno tudi denar obračalo spet v drugo smer. Prvo poskrbita za vajin odnos.

Moškim se na prelomnicah, ko se je potrebno odločiti za naslednji korak velikokrat težko odločiti, kako naprej. Velikokrat je tukaj ženska, ki potisne naprej moškega in njegov strah. Na kar se stvari čudežno dobro uredijo. In najverjetneje bo tudi med vama tako. Vaša partnerka bo začutila potrebo po spremembi, vas pa bo ob njenih idejah in ciljih kar dušilo. Vedno znova se boste spraševali, je to smiselno, kako naprej, kako bomo zmogli, kako bomo živeli, plačali račune. Na kar se boste odločili za korak naprej in ugotovili, da sta preživela, celo bolje vama je. In tako bo šla dinamika vajinega odnosa vse življenje naprej. In vedno znova vas bo dušilo na prehodih v večjo odgovornost, ki vam jo bo življenje ponujalo.

Pogumno naprej, brez strahu, v odnosu vaju čaka še veliko lepega. Imejta se lepo in srečno.

Si želiš, da vajina zveza uspe? Potem ti močno svetujem, da začneš čim prej razmišljati o življenju v svojem stanovanju – za začetek lahko kar najemniškem. Midva živiva že 6 let pri njegovih. Na splošno se njegovi starši ne vtikujejo v najine zadeve, vendar vsakodnevne “malenkosti” ti po letu, dveh, treh…. začnejo “razjedati” del tebe. Prišla sem do točke, ko mi je muka iti domov. Pri nama je vse težje, ker imava dva majhna otroka… In odkar imava otroke je vedno huje – stari starši mislijo, da ne smejo zamuditi nobenega prihoda/odhoda, pa čeprav geho samo na sprehod. Žal se mojemu možu zdi ideja, da bi šli na svoje povsem nesmiselna, saj bo to nekoč tako najino… Jaz pa vsak dan bolj razmišljam o selitvi – verjetno brez njega. Ker vsak dan več, ko me ne “posluša in sliši” se v meni nabirajo negativna čustva do njega…

Ah veste kaj!

POglejte vendar, kakšni časi so! Biti zadolžen dandanes pa res ni hec! Nimajo vsi sanjskih služb… Jaz pa razumem aligatorja. … In tudi mene bi jezili očitki, kako je bratu podarjeno stanovanje, itd, itd.
Jaz takih reči ne občutim s tako fovšijo, kot aligatorjeva žena. Pač, nekaterim je lažje v življenju na tem področju, meni pa ne, pa kaj. Če nečesa nimam pač nimam. Jaz bi bila vesela, da nismo zadolženi!
Pa ne mi očitat, češ da nimam nobenih izkušenj – imam jih in take in drugačne.

Kako žalostno je, da ne znamo ali nočemo sobivati več generacij skupaj… Mislim, da bi bolje preživeli, če bi to zmogli in znali. Saj ni tako grozno, nekateri pa to vendarle zmorejo in se vsi počutijo doma in zelo dobro. POznam primere.

LP

Hvala za odgovore. Naj še nekaj dodam. Poznam kar nekaj primerov, kjer mladi stanujejo pri starših. Zanimivo je, da so največkrat ženske tiste, ki se ne zmorejo prilagoditi in iščejo `dlako v jajcu`. Moj dober prijatelj se je preselil k ženinim staršem, vendar ker se ti niso ujeli je predlagal, da se izselijo, kar pa žena sprejela. Že nekaj let tako živijo, pa vendar je ostal skupaj z njimi za voljo družine. Ženske navadno s taščami dosti težje shajate, kot mi s tasti, kar je še en dokaz, da smo zelo nekonfliktni.

Žalostena: a si kar tako pripravljena vreči družinsko življenje vstran in za voljo `svobode` sama odditi z otroki? Boš sama zmogla finančno breme z dvema otrokoma? Vredno se je pogovoriti, če ti je le kaj do partnerja! Kljub temu, da se skupaj odselite in zaživite na svojem se bo kratkoročno spremenilo na bolje. V kolikor pa se bodo dolgoročno gledano začele finančne težave, pa se med zakoncema začnejo očitki in opazke, ki lahko resnično pripeljejo do ločitve. Tako pa v primeru, da bi ostali v hiši njegovih staršev morda do tega nikoli nebi prišlo. Če ima človek v glavi, da mu je neka stvar ves čas `muka`, se tega bremena ne bo nikoli znebil. Ljudje smo postali zelo neprilagodljivi.

Majhen popravek:

Moj dober prijatelj se je preselil k ženinim staršem, vendar ker se ti niso ujeli je predlagal, da se izselijo, kar pa žena NI sprejela.

Enako vprašanje za mojega moža? Je zaradi finančne komoditete pripravljen izgubiti svojo družino? Ja, finančno bi zmogla, ne bi bil luksuz, ampak strah me pa ni. Veš koliko mladih parov nima možnosti biti v hiši svojih staršev in se vseeno osamosvojijo – sami, brez pomoči staršev? In ja, če se nenehno zelo slabo počutim sem pripravljena oditi, ker vem, da tako ne morem več živet. Si predstavljaš, da živiš nekje, kjer se počutiš zelo slabo – in da veš, da bo tako še ohoho let? Res pa je, da pri se pri nama mož nikoli ni pogovoril s svojimi starši, ker njega nič ne moti. Doma je zelo malo, s starši ne komunicira veliko (pa niso skregani, ampak že od nekdaj niso imeli nekih toplih odnosov), skratka njemu je čisto ok. Za njega je rešitev čez eno uho notr, čez drugo ven. Ampak dolgoročno to ne gre.

Poglejte, časi ne bojo nič lažji in, če se družine ne bojo znale prilagodit, potrpet drug z drugim, reševat napetosti in konflikte, bodo pač revnejše, lahko tudi na robu. Ravno bo začel veljati nov zakon o socialnih pomočeh itd., če se temu lahko sploh tako reče – bolje bi bilo temu reči kreditiranje – in kaj prinaša? Nič dobrega.

Bolj hitro, ko bomo ljudje dojeli, da morajo družine držat in živet skupaj ter poskrbet za otroke IN ostarele starše, bolj hitro nam bo bolje oz. enostavno bomo bolje živeli. Sicer se slabo piše. Tukaj lahko družinski terapevti govorite o občutkih in počutjih, vse to je ok, ampak praktične razmere so pač take, da teh občutkov ni mogoče vedno upoštevat, treba je kdaj tudi kaj potrpet zavoljo tega, da ne bi potem zares trpeli pomanjkanja in osamljenosti…Ker rinjenje v samostojno, celo podnajemniško stanovanje, za vsako ceno lahko vodi dobesedno v finančni prepad iz katerega se težko izkopati.

Dragi moji in drage moje bo treba obrnit ploščo.

Le redki mladi si lahko privoščijo nepremičnino, kredit itd, služb za marsikoga NI. Imejte pamet!
Aligator ima čisto prav, vse ostalo je nerganje.

Ustvariti nekaj svojega – ja se strinjam, to je super, ČE imaš možnosti. Iti z glavo skozi zid pa je neumno. Še enkrat: nimajo vsi dobro plačani služb, nekateri še služb ne. … Lahko si še tako garaški, pa ne gre, ali traja predolgo – recimo odplačevanje kredita celo življenje, no in potem ti pa otroci odrastejo in hočejo tako kot ti – oditi proč in jovo na novo… Ali je to kakšno kvalitetno življenje potem? In potem ti pa rečejo – prodaj bajto (ki si jo recimo odplačeval 30 let) in pojdi v stanovanje… Halo!!! Kakšno življenje je to?? Za kredit, za banke, za davke??? Kvaliteta življenja je v odnosih, za katere smo vsi do zadnjega sami za vsak svoj del ODGOVORNI!

Družinsko življenje je treba organizirat drugače, pa bomo lažje živeli in več ustvarili. Potreben je premik v glavah. Samostojnost od staršev je v glavi, ne pa v tem koliko km stran živiš. Fizična razdalja reši samo majhen del težav, vse drugo je treba rešit s pametjo. …

Upam, da me razumete… LP

Se čisto strinjam s tabo, da lahko ljudje, ki se dobro razumejo med seboj veliko profitirajo in da je treba naredit premik v glavi.
Po drugi strani pa razumem tudi ženo aligatorja. Ker slovenska klasika je taka, da se eden od partnerjev priseli k partnerjevim staršem, ki so v celoti lastniki hiše, potem pa čarajo naprej.
Premik v glavi bi zame pomenil, da se vsi skupaj usedejo in se dogovorijo, kako in kaj. Če je brat dobil podarjeno stanovanje, potem naj starša njemu podarita zgornji štuk. Ali pa naj ga oba z ženo odkupita od staršev. Tako bo tudi žena imela občutek, da nekaj ustvarja, in da je nekaj njenega. Starša si lahko na ta način kaj privoščita, da ne bosta samo jamrala, čemu vse sta se za to bajto odpovedala (to je sicer klasika).
Čisti računi dobri prijatelji. to bi moralo veljati tudi za družine, običajno pa se nikoli na glas ne pogovorijo, imajo pa zato toliko nekih tihih pričakovanj.

No, jaz tukaj ne bi pričakovala, da mi starši mojega moža podarijo stanovanje. Zakaj pa? Naj podarijo svojemu sinu, mojemu možu, če hočejo. Meni bojo pa moji, če imajo in če hočejo, sicer bom šparala sama in nekam vložila, kupila kaj kar bo moje.
A ni že to, da nekje živiš brez najemnine, veliko? Kar zračunajte si.

Pa saj se je o delitvah dediščine, še pred smrtjo staršev že veliko pisalo….

To, da aligatorjeva žena noče pospravljat po stanovanju, samo zato ker ni nič njenega, je po moje milo rečeno sebično, pa še neumno obenem. Če nekje živiš, bo ja tam tudi kaj počistil ali ne?

Sebičnost pa zakon razbija.

Razvajenost vse kar si zapisala je bilo zelo lepo napisano in realno. Želel sem si predvsem prebrati odgovore od žensk, kako gledate na selitev k partnerjevim staršem in kaj pričakujete. Tudi jaz bi rekel, da je lahko neaktivnost moje partnerke v hiši bolj sebičnost in egoizem. Kako nadaljevati pa ne vem…verjetno s kupom dolga nekje na svojem, ker si želim imeti otroke in partnerko ob sebi, čeprav nikoli ne bom vedel ali je sploh ljubezen še v igri ali gre samo za izsiljevanje.

Mene pa zanima, ali ti Aligator kaj pospravljaš po vašem skupnem stanovanju? Ali samo pričakuješ, naj bi tvoja žena pospravljala?

Ali si kdaj pomislil, da se tvoja žena res ne počuti dobro v skupnem stanovanju? Si kdaj pomislil na lastno sebičnost in egoizem, ko ženi vsiljuješ svoj način bivanja. Tebi je veliko lažje živeti s tvojimi starši.

Če ne veš, ali gre za ljubezen ali za izsiljevanje, potem svetujem veliko pogovora s partnerko. Pa pri sebi razmisli, ali si prpravljen dati na kocko svoj zakon zaradi udobnosti bivanja pri starših.

Jaz osebno nisem nikoli želela živeti skupaj ne s svojimi starši, ne z moževimi in tudi z družinami svojih odraslih otrok ne želim v bodoče, tudi ne, če bodo še samski. Preprosto imam rada svoj mir in svoj način, smo preveč različni in ne želim vlagati energije v prilagajanje. Poleg tega pa sem finančno sposobna, da si to lahko privoščim in sem pripravljena tudi delati za to, npr. otrok nisem imela nikoli v varstvu staršev, vedno zaposlena s solidno plačo.

Ne vlagati energije v prilagajanje je spet sebičnost, neke vrste… No kakorkoli, vprašanje je, kdo si danes to lahko privošči.
Gotovo le redki in fino, da si to lahko privoščite vi, samostojna 50+. Pri tej temi je pa šlo za vprašanje nekoga, ki ravni nima strašno solidnih dohodkov, domnevam. In časi niso ravno rožnati. …

Jaz sem iz njegovega pisanja prepičana, da aligator pospravlja tudi oz. predvsem sam, saj je lepo napisal, da se njegova ženska ŠE NI NIKOLI lotila pospravljat in čistit, ker da ni nič njenega…Težko si predstavljam, da pospravlja aligatorjeva mama, če gre snahi na živce…

Mene bi skrbelo isto kot tebe, aligator…. Srečno, kakor koli se odločiš.

Samostojna 50+: na vaše besede bi bil človek res lahko zgrožen! Vi ste in si boste lahko še veliko privoščili, kar vam niti ne zavidam. Ravno nasprotno veselim se z vami, da lahko luksuzno poskrbite zase in za svoje bližnje. Nekateri pa smo lahko veseli, da imamo vsaj redno službo z nizkimi dohodki! Menim, da niste dovolj natančno prebrali mojega pisanja. Razvajenost je dojela, kaj sem želel vprašati. Seveda sam pospravljam in to redno. A mislite, da živimo na umazaniji in na gorah prahu? Poleg rednih opravil napravim še kaj drugega.

“Razvajenost”, zanima me, kako dolgo si živela oz. živiš v hiši s tastom in taščo?

To se lepo sliši – veliko privoščiti in luksuzno – pa ni tako zelo luksuzno, samo starejše stanovanje v bloku premorem, pa celo življenje sem morala trdo delati, še zdaj delam in bom verjetno še naslednjih deset let, če bo pokojninska reforma uspela.

Vendar je samostojno, neodvisno življenje visoko na lestvici mojih vrednot in se mu ne bi želela nikoli odpovedati. Sem pripravljena v to vlagati veliko svoje energije, dela in denarja.

Če bi pa v primeru višje sile do tega prišlo, pa tudi ne bi bil konec sveta, se znam tudi prilagajati, saj tudi življenje s partnerjem in samo svojo družino prinese veliko prilagajanja, brez skrbi.

Poleg tega pa vidim, da so samo redke družine uspele, da mladi in stari živijo skupaj v kolikor toliko dobrem razumevanju. Velika večina takih razširjenih družin se pa slabo razume, se krega med sabo ali pa ena stran v svojo škodo popusti, skratka veliko neugodnih čustev in nerazrešenih problemov imajo. Zagotovo je življenje v razširjeni družini veliko težje in zahtevnejše, terja veliko življenske modrosti in predvsem dobrega postavljanja mej.

Nekako 8 let bo.
“Zagotovo je življenje v razširjeni družini veliko težje in zahtevnejše, terja veliko življenske modrosti in predvsem dobrega postavljanja mej. ” Samostojna 50+, ja s tem se pa zelo strinjam.
Mislim pa, da ni nič groznega, če se kdaj sporečemo ali skregamo, če se le znamo pobotat in azmenit. Slabo bi bilo, če bi letele kozice ali bi se tepli in se grdo zmerjali…. v takem primeru bi res ilo bolje odidet.

Zdi se mi, da ste kar nastrojeni proti njegovi partnerki. No, mogoče tako dojemam zaradi svoje izkušnje, moram pa reči, da razumem njeno nezadovoljstvo in strah.

Kot prvo – ti praviš, da ste uredili odnose s starši, kaj pa o tem misli ona? Ste res “postavili meje intimnosti” in ali je to dovolj? Ali to pomeni samo, da vama ne hodijo več v spalnico, ko seksata ali pa tudi, da se ne vtikajo v vaju, da vaju ne pričakajo na vratih, ko prideta domov, da ne pridejo kdaj pokukat noter, ko vaju ni, pa tudi, da se ne pritožujejo prijateljem in znancem nad snaho? Vse to je lahko hud napor za eno mlado žensko, ki mogoče noče ničesar drugega kot tebe in nek mir v življenju.

In drugo: ona je in bo ostala v tvoji hiši pritepenka. Preberi si malo mnenja na forumu na to temo in boš videl, v kakšnem položaju je ženska, ki se priseli k možu – popolnoma brez pravic, saj je v današnjem svetu na prvem mestu med vrednotami lastnina, potem pa dolgo nič. Če nima kakšne dediščine ali možnosti stanovanja pri sebi doma, bi jaz na njenem mestu stokrat premislila, preden bi se odločila za otroka. Ma ne bi premislila, ampak se nikoli več ne bi odločila za to, ker je ženska z otrokom v tej situaciji v naši državi postavljena takorekoč izven zakona. Ne le, da jo lahko kadarkoli vržeš iz stanovanja, dogaja se celo, da so otroci dodeljeni očetu, ker mama nima kao primernih pogojev zanje. In vedno več bo tega. Jaz sem bila prisiljena več let ostati s človekom, ki me je prevaral in trpeti psihično nasilje, ker nisem imela redne službe in zaradi tega tudi nisem imela kam iti, zato mi je dolgo grozil, da mi bo vzel otroke. “Kam boš pa šla, saj ničesar nimaš? Saj je vse moje. Bodi vesela, da ti ne zaračunam najemnine za nazaj. Kar pojdi, otroci pa ostanejo tu. A jih boš vlekla pod most? Saj ti še oddal ne bo noben stanovanja, ko si sama z otroki. Katero sodišče misliš, da jih bo tebi dalo v tvoji situaciji?” Pa še kako je realna ta grožnja, vsak dan bolj. Ni se zgodilo samo meni, okrog sebe opazujem celo epidemijo takšnih primerov, ko se je mož spomnil, da se je gospa v bistvu pričef*kala na njegovo, kot je rekel moji prijateljici njen mož, ko ga je dobila, da jo vara. Njegova nezvestoba sploh ni nekaj, o čemer bi se pogovarjala, pač pa “Ti bodi pa kar lepo tiho, dokler si na mojem.” In kam naj gre z majhnima otrokoma v teh časih?

Če bi od začetka skupaj vlagala v nekaj, bi bilo potem vsaj kaj za razdeliti. Oja, dobro razumem tvojo partnerko. Ti pa očitno ne. Če niti ne pospravlja, je verjetno depresivna. Bolj resno boš moral vzeti to.

Moja. izkuzsnja, tocno to se je dogajalo meni 21 let. Bivsi moz je bil edinec.
Tast je vedno govoril, da bo itak vse najino (mozevo da, moje ne).
Zaradi vecnih grozenj, da me bo na CSD proglasil za nepristevno, da lahko
grem, vendar brez otrok sem morala pocakati, da so otroci odrasli. Potem
sem odsla in sele z odhodom sem nasla svoj dusevni mir. Delala sem vsa
leta, kot da je moje pa tudi financno sem vlagala. Nekateri starsi so posteni
in prepisejo stanovanje na oba, vendar so taki v manjsini.

Moja. izkuzsnja, tocno to se je dogajalo meni 21 let. Bivsi moz je bil edinec.
Tast je vedno govoril, da bo itak vse najino (mozevo da, moje ne).
Zaradi vecnih grozenj, da me bo na CSD proglasil za nepristevno, da lahko
grem, vendar brez otrok sem morala pocakati, da so otroci odrasli. Potem
sem odsla in sele z odhodom sem nasla svoj dusevni mir. Delala sem vsa
leta, kot da je moje pa tudi financno sem vlagala. Nekateri starsi so posteni

in prepisejo stanovanje na oba, vendar so taki v manjsini.[/quote

oprosti, nevem, kako lahko pričakuješ,da ti napišejo polovico?? zato,ker tam stanuješ??

se zavedaš koliko najemnine si prišparala? kupovala hrano? to bi delala kjer koli bi živela. Te kose pohištva,zavese,ki si kupila-lahko odneseš,mirno.

Jaz sem zelo širokogledna-ampak,da mi pride živet ženska od sina in potem zahteva polovico nečesa,za kar jaz nisem šla niti na dopust 10-15 let?? niti govora. Pri nas je tamlada že več kot leto dni in veš kaj je kupila v tem letu ?? NIČ,razen cunj,ki jih polovico niti ne obleče.Niti likalnika nima svojega. In potem bi ona enkrat šla in pričakovala,da ji izplača sin 150 000 eur????? nimate pameti