Dilema!
Z ženo sva v dilemi.Glede na to, da je najin otrok nedonošen(600g) in ker je prestal brez večjih težav vse ovire v razvoju(glede na to,kar so nama ob njegovem rojstvu predvideli),se ne moreva opredeliti do mnenja komisije za razvrščanje otrok s posebnimi potrebami. Specialist pediater, nama je ob kontrolnem pregledu dejal, da ima sin nerazvit govor, lažje zaostaja v duševnem razvoju, blažjo avtistično motnjo in hiperkinetičnost. Logopedinja s katero sodelujemo, pa pravi da najin sin potrebuje čas, ter da se boji, da bi se izgubil v šolskem sistemu. Ker obiskuje vrtec v centru za sluh in govor, sva želela, da bi šolo obiskoval tudi tam. Toda tam sva naletela na odgovor, da je za prvi razred premalo otrok in nama priporočali šolo s prilagojenim programom.Sprašujeva se, kam sedaj!
Bojan,
kaj o otrokovem nadaljnjem šolanju menita vzgojiteljica in logopedinja, ki ga tudi dobro poznata? Kaj so vam rekli na komisiji za usmerjanje – kje vidijo vašega otroka? Kakšen program je otrok imel do sedaj v vrtcu? In kakšen program bo po mnenju komisije najprimernejši zanj v šoli (npr. program z enakovrednim standardom in prilagojenim izvajanjem, prilagojen program z enakovrednim izobrazbenim standardom ali prilagojen program ali kaj drugega)?
V kolikor je komisija (pa tudi vi) mnenje, da bo za otrok najboljša vključitev v omenjeno šolo, je to za otroka vsekakor najbolj smiselno.
Sporočite mi, kako se bo vsa »zadeva« razpletla.
Lep pozdrav in lep dan, Petra
Pozdravljeni,
tudi mi imamo sina z lažjo motnjo v duševnem razvoju (že bliže zgornjemu “robu”) ter z izjemno hiperaktivnostjo -se pravi impulzivnost, skrajšana pozornost in hiperaktivnost. Podaljšali smo mu bivanje v vrtcu za eno leto, ker smo prav tako kot vi upali, da se mu bo zboljšalo.
Je sicer zelo napredoval, toda sedaj smo se odločili, da gre v šolo s prilagojenim programom. (Smo pa obiskali tudi waldorfsko šolo in Šolo v okviru centra za gluhe, kjer sprejemajo tudi otroke z avtističnimi motnjami.. )Ampak zaradi več ur, ki bi jih izgubljali na vožnjah, smo se odločili da v to ne gremo.
Upam, da vas ni strah pred tem, kakšni otroci so v šolah s prilagojenim programom? POjdite pogledat, kontaktirajte najbližjo šolo, domenite se za poskusne urice!
Mi smo se namreč uspeli za poskusne urice dogovoriti s šolo s prilagojenim programom, in moram vam povedati, da je naš otrok užival. Zdaj nas vsak dan vpraša, kdaj bo spet lahko šel v ” ta lažjo šolo”. To bo jeseni. V težjo (običajno OŠ) namreč hodi njegova sestrica, sicer odlična učenka, ki pa vsak dan za 5. razred devetletke več ur rešuje domače naloge. Tako, da je celo sam! prišel do spoznanja, da mu to ne bi bilo všeč.
Vi sami poznate svojega otroka bolje od nas. Kljub temu pa razmislite, ali ne bi bila redna šola zanj pretežka? Če ima lažji zaostanek v duševnem razvoju, ga najbrž niti ne bi sprejeli. Poznam pa tudi otroka z avtističnimi motnjami, ki je sicer zelo inteligenten in ima visok učni uspeh, kljub temu pa v redni šoli doživlja neizmerne psihične stiske….
Želim vam, da bi se dobro odločili in vas lepo pozdravljam.
Hvala Jous,za lepe in vspodbudne besede.Moram priznati,da nimam strahu pred učenci iz šol z prilagojenim programom,saj jih v življenju vsak dan srečujem.
Rad bi odgovoril tudi Petri.Logopedinja,vzgojiteljica in psihologinja so mnenja,da bi bilo zanj najbolje,da ostane tudi naprej v njihovi ustanovi.Saj je njegov največji deficit slabo razvit govor,katerega pa lahko primerno razvijajo in koordinirajo prav v tej ustanovi.Vključen bo v program z enakovrednim standardom,ter z enourno individualno pomočjo,kar je največ,kar mu lahko zagotovijo na tej šoli.
Zakaj sem vprašal starše za mnenje?Ker problem integracije otrok v družbi poznam tudi iz mojega delovnega področja(idividualni pedagog),me je pri najinemu sinu zmotilo to,da je bilo vprašanje v katero šolo bi ga vpisali,postavljeno v kontekstu ali bo zavod odprl prvi razred,ali pa bodo ti otroci(z primankljajem v govoru),zaradi okrnjenih sredstev šole(države) avtomatsko razporejeni v drugo okolje,čeprav je znano,da primanjkljaje v zgodnjem otroštvu najlažje rešujemo v ustanovah,katere imajo za to usposobljene kadre.Tisti starši,kateri imamo otroke z motnjami v razvoju,pa prevečkrat naletimo na popolnoma birokratsko obravnavo pri naših otrocihpri ljudeh,kateri imajo v rokah škarje in platno.To pa je država,katera varčuje.Želim,da bi vsi otroci imeli možnost razviti tisto,kar jim je dala narava,oziroma tisto,kar jim ob njihovem deficitu pomagamo razviti mi starši,strokovnjaki in naša družba,katere člani bodo nekoč.
Lepe misli vsem,Bojan.
Bojan,
hvala za povratno informacijo.
Veste, včasih strokovnjaki kar nerodno rečemo, pa še zdaleč ne mislimo tako.
Na eni strani je res, da država varčuje (se pa na podorčju izobraževanja otrok s pp obetajo spremembe), na drugi strani pa je tudi problem organiziranosti in fleksibilnosti ustanov, ki izobražujejo otroke s PP.
Lep pozdrav in lep dan, Petra