Depriviligiranost mamic

Nekaj žensk, mamic, je napisalo, da se počutijo depriviligirane napram ženskam kot je Kosova, ki nimajo otrok. Pustimo Kosovo in Sašo, sploh nista pomembni. Zanima me, zakaj imate občutek, da se vam godi slabše kot eni ženski, ki nima otrok. Zakaj ste depriviligirane? Meni ni jasno, kako ne vidite, koliko več dobite od države kot nekdo, ki nima otrok. Prav beseda depriviligirane je bila večkrat uporabljena. Če se da, brez imen, ker res Marta in Saša nista pomembni, zanimajo me vaši občutki. Od kod občutek depriviligiranosti.

Meni se zdi, da ne gre za depriviligiranost samo po sebi, gre bolj za to, da lahko ženska brez otrok ostane v službi do 20. ure, če delo ni narejeno, mama mora pa recimo ob 16. uri v vrtec in pika. Skratka, verjetno se lahko bolj posveti delu, zato jo delodajalci lepše gledajo.

Osebno se ne počutim depriviligirano, ker grem veliko raje po otroke v vrtec kot visim v službi, čeprav to pomeni nižjo plačo in manj možnosti za napredovanje. Recimo, kolegice prevzamejo dodatne zadolžitve, ki jih jaz “hvaležno” odklonim, če pomenijo vse popoldneve ali vikende v službi.

Pomislit pa moraš še na ženske, ki sicer imajo otroke, a imajo zanje kakšno drugo pomoč (varuške, babice, partnerje) in se lahko prav tako posvečajo službi kot njihove neporočene kolegice. Sem slišala že za primer, ko šef sploh ni vedel, da ima zaposlena otroka, saj ni nikoli omenila, da ga mora it iskat, nikoli šla na bolniško zanj, na roditeljski sestanek ipd.

Po tej logiki, če ste mamice zato depriviligirane, potem izpade, da je privilegij, da lahko do osmih zvečer visiš v službi. Meni se to ne zdi noben privilegij. Prej oblika suženjstva. Ne vem, razen če je komu užitek po 16 ur na dan delati. Tisti, ki to počnejo, zame tako ali tako bežijo pred življenjem.

Ja, pač tako je -če imaš otroke, zahtevajo svoj čas, delo v službi pa tudi zahteva svoj čas. na dveh stolih hkrati se pač ne da sedet. Če se ženska odloči za otroke, mora pač računati s tem, da se bo morala čemu drugemu odreči in pač ne delati neke hude kariere, razen če ima, kot je že v prejšnjem postu povedano, pomoč.

Tole neskončno jamranje žensk, da kako se jih v službah zapostavlja zaradi otrok – ja, tako pač je. Delodajalec pač ni socialna ustanova in rabi delavce in da je delo narejeno. Sicer lahko zapre štacuno.

pa pustimo on strani res kake ekstremne primere zapostavljanja in neupoštevanja mater, a velikokrat so tele zahteve po nevemkakem razumevanju materinstva neupravičene. Postavljanje materinstva na piedestal, vsi ostali se morajo pa temu pokorit in vse razumet…a matere mogoče razumejo delodajalce?

tako pač je, kot sem rekla, na dveh stolih hkrati se ne da sedet. Če hoče ženska dati prvo mesto družini, potem naj se sprijazni s tem,da bo kariera trpela in da bo morala sprejeti morda tudi slabše delovno mesto z manj odgovornostmi.

Če tega ne želi, naj si najde pomoč ali pa naj se partner ukvarja z otroki.

Vse je stvar izbire in za svoje odločitve moramo prevzeti odgovornost.

Skakanje v luft ob svetništvu materinstva in zahtevanje, da se morajo vsi temu pokoriti, gre pa meni kar precej na živce.

Same so si izbrale materinstvo in same naj nosijo odgovornost za to – delodajalec pa zaradi tega ne bi smel vsega požreti in trpeti manjšo storilnost ali celo škodo. V kakih državnih službah še gre, a kako manjše podjetje lahko pa kar zapre.

Govorim iz izkušenj,ki jih imamo pri nas.

jaz mislim, da je nemogoče da se 100 % dobro posvečaš karieri in materinstvu, se mi že fizično zdi nemogoče oz. da si “uspešen” v obojem, so zato potrebni nadzemeljski napori. v službi je tako, da sče imamo sestanek, ki se zavleče do 15.30, jaz vstanem, povem, da moram po otroka v vrtec, ker ga potem zaprejo in grem, kaj si misli o tem moj šef, ki otrok še od daleč videl ni, me v bistvu ne zanima. sodelavke brez otrok nastradajo bolj, ker morajo še več delat, to pa se zdi šefu samoumevno, češ, da imajo čas. pa ni res, imajo dejavnosti, ostarele starše, jezikovne tečaje, zmenke, pač privat življenje, pa se pričakuje, da bodo vedno na razpolago:( razlika v plači je pa tako majhna, da tudi če bi bila jaz brez otrok, bi raje šla prej domov, kot pa ostajala pozno popoldne v službi.edina resnica pa je ta, da smo depriviligirane napram moškim, tako glede plačila kot glede vodstvenih funkcij. ampak mi je v toležbo to, da si znamo tudi v službi polepšati dan in imeti dobre odnose med sabo, da znamo ženske sklepati kompromise, se pogovarjat o problemih, ko pridemo domov pa službo pozabimo, pri moških ni tako, ker se ne znajo soočati s problemi in ker gri pri njih le za zmagam-zgubim situacijo, so velikokrat na nož z vsemi, pa še doma se žrejo, pa naj se, saj imajo ponavadi za enako oz. slabše opravljeno delo višjo plačo:(

Jaz mislim, da je preveč haloja okoli tega – in ene in druge se same odločimo za svojo pot, ne? Zakaj bi se potem počutila depriviligirano? Zaradi evrov? Ene jih dobijo nekaj več na račun otrok, druge pa na račun več dela. In resnično ne razumem tistih, ki se počutijo nekaj več, ker so na svet spravile več otrok. Kot že rečeno – to je odločitev posameznega para. Če se pa nekdo odloči otrok ne imeti, pa to odločitev toplo pozdravljam, ker je za te morebitne otroke to morda veliko bolje, kot da se rodijo na svet, ker “je to pač treba”.

Sama čakam tretjega otroka in se ne počutim depreviligirana. Izmuznilo se mi je sicer obljubljeno napredovanje v službi, ampak imam pred sabo še kar precej za oddelati, tako, da ni nič izgubljenega. Vsak si pač sam izbere svoje prioritete in nihče nima pravice soditi kaj je normalno in kaj ne. 🙂

LP

----------------------------------------------------------------------------------------------- Naučil sem se, da nihče ni popoln dokler se ne zaljubiš vanj. (Andy Rooney) ------------------------------------------------------- Slovenec ti odpusti vse, samo uspeha ne! :)

Sama se niti malo ne počutim depriviligirana, ker imam otroka. Saj se vsaka sama odloči za pot, po kateri bo šla, z otroci ali pa brez. Tiste brez otrok pač lahko ostajajo v službah magari do polnoči, verjetno jim nobena stvar ni pretežka za naredit, v bistvu lažje zgradijo kariero kot ena mamica. Ma jst nisem karieristka tako, da se s takimi stvarmi res ne obremenjujem. Počutim se zeloo dobro v svoji koži in niti malo depriviligiramo.

Tole ni ravno lapsus lingua, vendar se mi zdi, da je govor o de-priviligiranosti mamic oziroma nemamic popolnoma zgrešena.

Zavedati se morate, da različne življenjske odločitve in zasledovanje različnih življenjskih ciljev v življenju neobhodno in neizogibno prinesejo različne stvari. Različnost seveda samo po sebi še ni kar depriviligiranost.

Zame je življenjsko zadovoljstvo, da imam urejen partnerski odnos, zdrave otroke, službo, ki je zadosti plačana in v kateri so odnosi korektni. Marsikdo bi to že štel za privilegij.

Meni se Marta Kos s svojim rdečim ferarijem na eni strani in oropanostjo, da bi sploh mogla v partnerstvu v katerem se nahaja, odločati, ali bo imela lastne otroke, ali pa se bo morala sprijazniti z moževo odločitvijo, da mu dva iz prejšnjega zakona popolnoma zadostujeta, ne zdi ravno nekdo, ki bi ga jaz štela za “priviligiranega”, z mojega stališča je to primerek ženske uboge revice.

privilegiranost
deprivilegiranost

Ko je že govora o tem, je morda prav, da se naučimo besedo tudi pravilno pisati.

Temi sem dala takšen naslov, ker je včeraj ena jamrala, kako hudo je ona depreviligirana napram Marti Kos.

Kako lahko ena mati, ženska sploh razmišlja tako, bom po bomače in ne bom uporabljala tujk, da je zaradi otroka prikrajšana za kaj? kako lahko tako mislite? zakaj imate potem sploh otroke?
meni ni važno ali dobim kaj zaradi otrok, ali imam zato kaj manj časa ali moram zato veliko več narest nečesa, ni važno, kajti ljubezen do mojih otrok je tako močna kot mora biti pri vsaki materi, da je vse to spotoma, del nas, življenja in ne da razmišlja da je nekdo, ki nima otrok na boljšem. kako lahko tako mislite, moje življenje brez otrok bi bilo prazno, na pol in verjemite, da res večina žensk, ki nima otrok ne misli tako, da ji je lepo brez njih, take se le delajo, ker tudi večina takih žensk otrok ne more imeti in jim je lažje reči, sem se zavestno odločila, da jih ne bo, kot razglagati ne morem jih imeti…meni se take ženske smilijo, ki nimajo otrok, ker vem kakšen zaklad je imeti otroka in da ženske slej ko prej začutimo neizmerno željo po otroku in kakšen pekel jenato, če otroka ne moreš imeti. Torej uživajte v otrocih ali brez, samo ne primerjajte eno z drugim, brez veze!

🙂 Kaj pa, če bi uporabile lepo slovensko besedo “zapostavljenost”?

In “lapsus lingua” je “lapsus linguae”.

Lep dan!

ah daj ne nakladaj. Meni se predvsem smilijo ženske, ki mislijo, da ne morejo biti srečne brez rojevanja.

Sori, totalno pomilovanja vredno in pa obešanje odgovornosti za svojo lastno srečo in izpolnitev na druge – v tem primeru na lastne otroke.

🙂 Kaj pa, če bi uporabile lepo slovensko besedo “zapostavljenost”?

In “lapsus lingua” je “lapsus linguae”.

Lep dan![/quote]

Me veseli, da ste brezposelni lingvisti odkrili svoje poslanstvo. (Sploh glede na to, na kakšnem nivoju je opismenjevanje v šolah.)

Vsekakor hvala za popravke.

“Meni se Marta Kos s svojim rdečim ferarijem na eni strani in oropanostjo, da bi sploh mogla v partnerstvu v katerem se nahaja, odločati, ali bo imela lastne otroke, ali pa se bo morala sprijazniti z moževo odločitvijo, da mu dva iz prejšnjega zakona popolnoma zadostujeta, ne zdi ravno nekdo, ki bi ga jaz štela za “priviligiranega”, z mojega stališča je to primerek ženske uboge revice.”

Pod tole se pa podpišem. Ne bi znala lepše povedati.

Kako ti veš, da on ni hotel še enega otroka? Mogoče ga je hotel, ampak ga ona ni hotela? Imaš prisluškovalne naprave v njunem stanovanju in veš, o čem se menita? Fovšljive, patetične babe, to ste.

🙂 Kaj pa, če bi uporabile lepo slovensko besedo “zapostavljenost”?

In “lapsus lingua” je “lapsus linguae”.

Lep dan![/quote]

Me veseli, da ste brezposelni lingvisti odkrili svoje poslanstvo. (Sploh glede na to, na kakšnem nivoju je opismenjevanje v šolah.)

Vsekakor hvala za popravke.[/quote]

Ne vem, po čem sklepaš, da sem brezposelna lingvistka? 🙂

Kar se tujk tiče, pa le tole: če jih že uporabljate, potem jih uporabljajte pravilno. Moje mnenje!

Deprivilegiranost pač ni zapostavljenost. Lingvistka prav gotovo nisi.

quote Kalkulatorka]Deprivilegiranost pač ni zapostavljenost. Lingvistka prav gotovo nisi.[/quote]

Mislim, da je v navedenih primerih “zapostavljenost” kar ustrezen izraz v slovenščini. Odvisno pač od tega, kaj si predstavljaš pod pojmom “privilegij”.

Sicer pa nimam prav veliko proti tujkam, če so le pravilno rabljene.

In, ja, sem lingvistka – samo ne brezposelna 🙂

New Report

Close