Depresivna in v Šoku zmeraj

Pozdravljeni

Nevem kako naj se razpišem tukaj. Kako naj vam opišem bolečino, ki jo čutim zmeraj. Pravzaprav sem globoko v sebi zelo zalostna oseba zmeraj čutim neko zalost notri v sebi. Veste nehala sem se sekirati, kaj delajo drugi, kam potujejo, kaj rečejo, kakšno znamko nosijo in da so srečni ker jih to veseli jaz sem bolj zalostna zaradi tega ker v nikoli v svojem zivljenju nisem delala in sem se mlada 27let vsi drugi delajo, imajo nek “stil” zivljenja tudi če grem kam iskati delo, je SMOLA pri meni ker trenutno ne rabijo.

Ne samo da imam smolo pri iskanju dela, ampak tudi pri tem, da nimava nobenega otroka z mozem , jaz si ga tako močno zelim Tudi on vsaj 1.otroka  vendar ne zanosim :/ In nevem, nimava kakšne resne probleme pri tem da “ne morava imeti otroka” Vendar preprosto ne gre. Sama sebi sem si rekla, če dela ne najdem vsaj otroka hočem, da se mal zamotim v sebi, vsaj veš da si z nečem  zaposlena , maš eno “delo” z otrokom.

Včasih se z mozem tako grdo kregava… da ko jokam, sem v šoku se tresem se potim,  nisem pri sebi zmeraj mi pravi “A pokličem rešilca?” in mu pravim zmeraj ne, še sama nevem zakaj? ceprav včasih res rabim neko “pomoč” ko se počutim tako, da me vidijo še ostali v taki situaciji …Nevem česa me je strah? Tudi moz ne zmore vsega z mano kontrolirat. V tistem trenuku sem bez moči, Brez volje, sam jokam, jokam, cela leva roka me začne boleti počutim se osamljeno in strah me je da bom res enkrt padla v nezavest, zelim mu včasih rečti “Ja pokliči rešilca” Vendar me je tako strah nevem česa? imam neke misli takrat v glavi Čeprav tudi sama vem da v tistem trenutku rabim Zdravniško pomoč, vendar nevem Kaj me ustavlja zmeraj? Nevem kako naj neham ta jok ki se je začel z šokom, in se tresem pa včasih kar tako začnem jokati ponoči ..

 

Morda veste kakšen odgovor , kaj storiti ko sem v taki situaciji?

Pozdravljeni!

Imate težko in stresno obdobje – težave v iskanju službe, zanositvi, v bližnjem odnosu. Očitno se je nakopičilo veliko stresa, ki ga težko predelate sami.

Normalno je, da bližnje odnose (npr. partnerja) ponavadi doživljamo bolj intenzivno kot odnose v katerih nismo tako močno čustveno vpeti. Ravno ob takih intenzivnih odnosih pa lažje doživimo, podoživimo naše otroške rane. Po eni strani je to velika priložnost za celjenje, vendar je velikokrat takšne priložnosti težko zares izkoristiti, saj smo z bližnjimi preveč čustveno vpeti, da bi se lahko zgodil pozitivni razplet. Tako iz naše strani, kot iz njihove. Ravno zaradi tega je pomembno, da lahko naša doživljanja podelimo tretji, nevpleteni in strokovni osebi – psihoterapevtu, ki nam pomaga razvozlati naša občutja in dogodke ter ublažiti stisko.

V vašem primeru ne bi čakal na naslednji dogodek, ko padete v šok in se tresete, potite. Verjetno gre za obliko paničnega napada? V takih primerih lahko pokličete rešilca in po vsej verjetnosti, vam bodo po potrebi dali pomirjevala oz. vam bo psihiater ali zdravnik predpisal druge psihofarmake (antidepresive, antipsihotike). Gre za ublažitev simptomov in ne za rezrešitev vzrokov. Predlagam vam, da si poiščete pomoč v obliki redne, tedenske psihoterapije, saj do paničnih napadov pride ravno v primerih, ko ne zmoremo predelati vseh naših čustev. V psihoterapevtskem procesu boste lahko sproti predelovali svoje stiske in težave, ter si tako olajšali vsak dan.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

Pozdravljeni ponovno

Se vam zahvaljujem za odgovor, vendar me zanima nekaj, Kako se človek pripravi za psihotreapijo? Jaz osebno ne morem se pripaviti do tega in si sama sebi rečti ” zdaj sem pripravljena iti na terapijo”  in moram se pogovoriti moram vse povedati. Še sama nevem kdaj bom izbrala pogum in nekaj zase naredila. Kdaj bo to? kdaj bo vsega konec?

Največkrat se vprašam:  kdaj se bom nehala jokati? Kdaj bom nehala imeti te napade, ki se kar odenkrat začnem jokati in ne dovolim nobenemu, da mi pomaga, traja skoraj 2 uri dokler pridem k sebi.

In ne vem ali vam ta informacija kaj pomaga vendar pri vsakem “napadu” drugače reagiram, včasih jokam ponoči in ne dovolim da mi nihče ne govori, sploh pa dotika, dokler tista/ena “jeza” v glavi ne mine in se začnem znova priblizevati mozu. Potem je tudi to, da se hitro zjezim včasih za brezveze, jokam za brezveze… veste tudi sama nevem zakaj tako reagiram na koncu mi je tko in tko zal. Najhuje je da se mi nekrat na mesec ali dvakrat zgodi tisti ” velik napad” ki se jokam in tresem, potim se, bojim se da bom skp padla.

Strah me je sprejeti zdravniško pomoč tako kot vi pravite lahko pride rešilec in me pomiri, veste velikokrat se vprašam zakaj si sama sebi v taki hudi situaciji rečem “AH pa saj ni tako nujno, nam zbudila ostale zaradi nič, ni tako nujno”

in takrat v sebi nisem sigurna. Tudi sama nad sabo obupam kdaj in nevem več kaj naj naredim vse se mi zdi brezveze.

Edino kar hočem je da imam mir v sebi, brez napadov, hočem uzivati zivljenje. Razumem, da nimam delo, nimam otrok, ampak doklep se ne zrodí ena od deh al delo al otroci hocem biti Mirna v sebi da lahko stvari pridejo v svojem času.

Čeprav ja vsi mi “solijo” pamet, kdaj delo? kdaj to kdaj otroci, kot da sem jaz kriva da ni dela zame. Pa kdaj otroci, takrat ko bo cas ko bo sam prišel otrok , ne morem jih narisati jaz?.

Edino kar hočem zdaj je, rešiti ta problem.

Hvala za odgovore. Ko pišem vam se mi zdi kot da imam nek mir v sebi. Čeprav nevem kako naj izberem ta pogum in iti na terapijo zame je tezko.

 

 

 

Odgovor na objavo uporabnika
zalostnaoseba_1, 19.06.2021. ob 00:32

Pozdravljeni ponovno

Se vam zahvaljujem za odgovor, vendar me zanima nekaj, Kako se človek pripravi za psihotreapijo? Jaz osebno ne morem se pripaviti do tega in si sama sebi rečti ” zdaj sem pripravljena iti na terapijo”  in moram se pogovoriti moram vse povedati. Še sama nevem kdaj bom izbrala pogum in nekaj zase naredila. Kdaj bo to? kdaj bo vsega konec?

Največkrat se vprašam:  kdaj se bom nehala jokati? Kdaj bom nehala imeti te napade, ki se kar odenkrat začnem jokati in ne dovolim nobenemu, da mi pomaga, traja skoraj 2 uri dokler pridem k sebi.

In ne vem ali vam ta informacija kaj pomaga vendar pri vsakem “napadu” drugače reagiram, včasih jokam ponoči in ne dovolim da mi nihče ne govori, sploh pa dotika, dokler tista/ena “jeza” v glavi ne mine in se začnem znova priblizevati mozu. Potem je tudi to, da se hitro zjezim včasih za brezveze, jokam za brezveze… veste tudi sama nevem zakaj tako reagiram na koncu mi je tko in tko zal. Najhuje je da se mi nekrat na mesec ali dvakrat zgodi tisti ” velik napad” ki se jokam in tresem, potim se, bojim se da bom skp padla.

Strah me je sprejeti zdravniško pomoč tako kot vi pravite lahko pride rešilec in me pomiri, veste velikokrat se vprašam zakaj si sama sebi v taki hudi situaciji rečem “AH pa saj ni tako nujno, nam zbudila ostale zaradi nič, ni tako nujno”

in takrat v sebi nisem sigurna. Tudi sama nad sabo obupam kdaj in nevem več kaj naj naredim vse se mi zdi brezveze.

Edino kar hočem je da imam mir v sebi, brez napadov, hočem uzivati zivljenje. Razumem, da nimam delo, nimam otrok, ampak doklep se ne zrodí ena od deh al delo al otroci hocem biti Mirna v sebi da lahko stvari pridejo v svojem času.

Čeprav ja vsi mi “solijo” pamet, kdaj delo? kdaj to kdaj otroci, kot da sem jaz kriva da ni dela zame. Pa kdaj otroci, takrat ko bo cas ko bo sam prišel otrok , ne morem jih narisati jaz?.

Edino kar hočem zdaj je, rešiti ta problem.

Hvala za odgovore. Ko pišem vam se mi zdi kot da imam nek mir v sebi. Čeprav nevem kako naj izberem ta pogum in iti na terapijo zame je tezko.

 

 

 

Načeloma se nihče ne “pripravi” na psihoterapijo – ni izpit, bolj kot zmenek 🙂 definitivno je fajn, če ne prideš tja in si samo tiho – nekako samoumevno vprašanje bo “kaj vas je tako iztirilo” – tudi če ne veš kaj je bilo, je že vedenje kaj ni veliko vredno.

 

Kaj pa npr. Da si poskusiš dati nalogo npr. En ali dva tedna bom spremljala svoje razpoloženje in se naročila na posvet ter poskusila nadaljevati do takrat. npr. Na 2 ali 4h (ko sem budna) bom ocenila kako se počutim na lestvici od 1-10 in nekaj besed kaj je bilo – po kopitu: 6:00 / 3 / še bi spala in ful imam obveznosti, ki so mi odveč; 8:00 / 6.5 / prišla pravočasno v službo in se pozdravila z vratarjem; 18:00 / 0 / najljubša skodelica se mi je razbila ; # začela neutolažljivo jokati, ko sem pometala črepinje; 22:00 / 9 / gledam film na TV o govorečem psu in sem ful dobre volje.

Pač to so zdaj butasti primeri za obrazložitev – sem pa mnenja, da je dobro imeti vsaj kakšno okvirno idejo kaj, kdaj in zakaj imaš čustveni izbruh. Nič ni slabega imeti “butast” razlog – “problem” je, ko te ta butasta stvar ovira v življenju. Te je strah letenja z letalom – imaš veliko možnosti se izogniti temu; dobiš panični napad vsakič, ko vidiš mačka – to ti bo krepko načelo kvaliteto življenja.

Vsakem primeru veliko sreče – in če moj nasvet ni “good fit” zate, pa je tudi vedenje, kaj ti ne odgovarja, nekaj vredno. 🙂

Lp

zalostnaoseba_1,

opisujete, da želite rešiti ta problem, ki vas najbolj ovira in želite imeti mir v sebi. Verjetno pa so vse težave, vsaj nekje, med seboj tudi povezane. Moteči simptomi so po vsej verjetnosti zgolj vrh ledene gore. Usmerjenost zgolj na simptom vam na dolgi rok ne bo izboljšalo počutja.

Vas razumem, da se je težko pripraviti in se naročiti k psihoterapevtu. Ponavadi je neprijetno in boleče, ko ukvarjamo s svojimi bolečimi deli. Je popolnoma normalno, da se vam  to upira. Je pa pomembno, da se soočite s svojimi demoni in s si tem ustvarite bolj mirno in zadovoljno življenje. Pot ni lahka, je strma in zahtevna, ampak je pa nekje pred vami in čaka, da jo začnete osvajati.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close