depresija

Ko razmišljam o svoji preteklosti, o svojem otroštvu, vem da mi nikoli ni manjkalo nič. Ljubeči starši, sicer trda vzgoja, a dosti lepih spominov. Sedaj sem stara skoraj 30 let, imam fanta, razmišljama o otroku, a v meni je problem.
Pred letom dni, tak čas, se mi je pojavila depresija. Kaj je to, šok za vse; poiskala sem pomoč, brezglavo, a v sebi sem mislila, da je psihiater edini izhod. Nisem zagovornik tablet, a sem jih vseeno jemala 3 mesece. Stranski učinki so bili še bolj neprijetni kot sama depresija. Pogovor s psihiatrom je bil preveč rutinski, ne vem, če mi je sploh prinesel kaj pozitivnega. Pomagali so mi prijatelji, fant, najbolj pa starši. Sem športni človek tako da sem se veliko ukvarjala s tem.Pomagalo je, ker sem spoznala, da ko si na tleh rabiš samo eno telesno obremenitev, da misli preusmeriš drugam. Če ležiš in se smiliš sam sebi, pa samo toneš. Tudi jaz nimam vedno volje za aktivnost, pa se prisilim in sem si na koncu hvaležna. Težava pa se je pojavila spet letos, v enakem obdobju kot lani. Težave sem se lotila sama, res hudo je bilo 3 dni, zdaj pa upam, da resno, težave ni več.
Nikoli nisem bila nek samozavesten človek, a se s tem nisem ubadala. Sem melanholik, pa me to nikoli ni motilo, sem pač taka, pa kaj. Zdaj bi pa res rada, da ugotovim kaj je tako pereč problem pri meni, da mi te negativne misli razjedajo telo. Govorim si, imej se rada, vedno ko rabim samozavest. Se mi zdi, da kar čutim, da si polnim telesno baterijo.
Prebrala sem ogromno člankov, prispevkov o tej bolezni in sem spoznala, da tablete niso to kar mi mislimo da so, in da je boljše za vse nas, da najdemo drugo pot, da pozdravimo dušo. Katero? Sem v zmoti, če se s tem čimmanj obremenjujem, ko pa nastopi težava, pa poiščem pomoč kar pri fantu, starših, prijateljih in ali obstaja možnost, da bo enkrat depresija tako močna,da mi tudi to ne bo pomagalo? Je bistvo, da se moram naučiti o sebi tisto bistvo, da vem kako obvladovati sebe, svoje misli in da iz vsake slabe stvari luščim še tisti drobec pozitivnega?

Popolnoma se strinjam, da je pomembno, da si na začetku skušamo pomagati sami in poiščemo razumevanje in nasvete v naši najbližji okolici. A to na žalost ni vedno dovolj. Ponavljajoče se težave kažejo na to, da same od sebe ne bodo izginile in bi bilo dobro, da pomoč poiščete pri za to usposobljenih strokovnjakih. Ti bodo lahko ugotovili ali gre res za depresijo kot bolezen ali za kaj drugega. Včasih je tudi potrebno obiskati več različnih psihiatrov, saj smo ljudje različni in se vedno ne ujamemo že s prvo osebo, ki ji skušamo razložiti težave.
Podobno je tudi z zdravili. Na tržišču jih obstaja veliko in treba je najti za vas primerno kombinacijo, ki bo prinesla željene učinke in bo imela čimmanj stranskih učinkov.
Telesne aktivnosti, delo, druženje s prijatelji, so dejavnosti, ki nas trenutno lahko potolažijo, a same težave ne rešijo. Zato vam svetujem, da poskusite obiskati še kakšnega psihologa ali psihiatra in če se ugotovi, da je zadeva potrebna medikamentozne terapije, velja poskusiti.

Pogumno!

Nataša, Šent

Živjo!

Pravkar berem dobro knjigo o čustvih, kjer je zelo dober opis depresije – kako pride, zakaj pride, kako se rešimo iz nje – morda ti bo koristila.

Naslov je: Inteligentna čustva, avtorica Frances Wilks

LP