Depresija te dni
Točno se zavedam, da nimam nobene pravice “jamrat” nad svojim življenjem. Sem zdrav, imam službo, okey delo, športam, materialne zadeve sem si pa tudi kar uredil.
Ampak skoraj leto in pol sem že samski in zadnji mesec in pol mi pa ta status bolj ali manj preseda. Ko sem se razšel z bivšo je bil eden izmed napotkov:”ugotovi kaj bi rad”. Prepričan sem, da sem na tem področju veliko naredil. Rad bi resno razmerje iz katerega bi kasneje nastala družina.
In vem kakšno partnerko si želim. Pa eni pravijo išči, drugi pa nikar ne iskat. Bo že prišla. Mene pa zadnje tedne tako stiska neka nevidna roka za vrat… Kako naj to stisko preženem?
Jasno mi je, da moram biti sam čist “pošlihtan”, če sploh hočem začeti kaj pametnega. Ampak a je ta tesnoba normalna? In a bo res srečanje z nekim dekletom, ki mi bo ugajalo odpravilo problem ali pa bo to samo “začasen obliž”, pa bom kdaj kasneje spet “eksplodiral” oziroma bolje rečeno “usahnil”.
Mnogi mi pravijo, tudi tule na forumih, da sem okey. Vem, da sem ampak nekako se kot samski počutim nekam praznega. Ne vem, če je to prav, saj marsikje človek prebere sporočila, da mora biti vsak sam najprej “kompleten”, če hoče “kompletno” razmerje. Spet kje drugje prebereš, da smo ljudje socialna bitja, ki za dokončno izpopolnitev rabimo nekoga ob sebi.
Kaj je res? Kako na take deževne in temačne dni pregnati to “dušenje”? V kratkem bom dopolnil 33. let pa se mi zdi da čas kar teče in nič ne reče…
Ravno to, da ne vemo vsega in da vemo, da imamo še nekaj prostora v sebi, nas žene naprej. Torej praznina le ni negativna zadeva.
primož
Moški, dej, ne se obremenjevat s časom kako hiti saj postajaš vedno bolj paničen, kot da ti bije zadnja ura. Najdi si nekaj kar te osebnostno zadovoljuje, ukvarjaj se s športom, pejdi na izlete in predvsem ne razmišljaj o “tvoji ženski” in ne upaj ničesar! Če jo boš srečal prav, če ne tudi! Saj veš, da večina ljudi ne najde svoje duše dvojčice in tisti ki jo, jih jaz smatram za srečkote. Živi zdaj, ta trenutek, naredi si ga lepega, da boš zadovoljen s seboj in svojim življenjem. Taki ljudje, verjemi mi, privlačijo podobne ljudi!
Če ti je kaj v tolažbo ti moram povedati, da je psihiater na forumu psihiatrija rekel, da je marec mesec, ko je precej ljudi depresivnih. Mogoče bo minilo samo od sebe. Ti pa povem, da to tiščanje v prsih ni posledica tega, da si sam ampak je to najbrž navadna depresija, ki si jo boš moral zdraviti. Ampak to bo presodil zdravnik. V takem stanju kot si sedaj nisi pripravljen na novo zvezo. Ta tesnoba izhaja iz tebe brez povezave z okoliščinami in moral se boš spopasti z njo. Povem ti iz lastnih izkušenj, da ta tesnoba ni normalno stanje človeka, če traja več kot 14 dni.
Hja, če bi bil človek vedež ne bi bil revež… Kolikokrat v življenju sem si že rekla: “Kaj bi dala, da mi je vedeti kaj je prav, kaj naj storim!” Mogoče pa je nek smisel v tem, da se iščemo…
Glede iskanja partnerja: tudi jaz sem iskala, tako zelo, da sem bila zaslepljena. Ves čas sem imela pravo ljubezen pred nosom, pa je nisem prepoznala! Ko sem obupala nad vsem, ko sem bila že prepričana da prave ljubezni, tiste sorodne duše zame ni, pa sem jo zagledala! Veš, v ljubezni ni neke logike ali pa pameti. To je moja izkušnja.
In – DA, rabimo tistega “nekoga” ob sebi, da nas notranje izpopolni! Brez te izkušnje določen del osebnosti ne more dozoret. To je dejstvo. Ljubezen oz. tista prava oseba je notranja potreba vsakega človeka. Ravno zato, ker to potrebujemo za notranjo izpopolnitev.
Ne obremenjuj se s tem koliko si že star. Star pregovor pravi da se za vsako metlo štil najde… In vse, kar se nam v življenju dogaja, se dogaja z namenom, da se iz tega nekaj naučimo.
V tolažbo – tudi nas, ki imamo partnerje temačni pomladanski dnevi zamorijo… Saj bo kmalu sonček in bo vzdušje boljše!
Moram rečt, da z veseljem prebiram tvoje poste. Glede na prebrano izgleda, da imaš vse kvalitete, ki si jih ženske pri moškem lahko samo v sanjah želijo….. redki moški so tako odprti, globoki, sposobni odkrite in jedernate komunikacije, poleg tega pošteni in samostojni! Upam, da kmalu najdeš tisto, ki te bo izpolnila!
Alice prosim ne me plašiti. Moram ti povedat, da ne traja non-stop. Zadeve nihajo iz dneva v dan in tudi tekom dneva gor in dol… Nekako si težko predstavljam, da bi bil v stanju ki bi ga bilo potrebno zdraviti. Npr. včeraj popoldne sem bil že precej okey, zvečer sem pa sploh dobro funkcioniral, ko sem moral opraviti neke obveznosti… Res upam (in verjamem), da zadeve niso tako kritične! In upam, da mi to potrdi tudi kdo drug…
Danes je deževen in betežen dan, pa sem vseeno skorajda radosten. Okey, spal sem malce slabše, pa kaj… Bo že še prišel pravi čas, kajneda?
Hvala tudi ostalim za mnenja!
Ojla!
Pomlad je, pa ptički pojejo, pa rožice cvetijo – moški, pojdi ven – na tek ali pa v hribe ali na kak izlet ali pa samo malo se pocrkljat v savno – nekaj prijetnega za dušo in telo se izmisli in v akcijo.
Da ne boš mislil, da si kakšna izjema, večina od nas, ki živimo sami, imamo taka obdobja – pride pa mine – tudi poročeni niso na boljšem – oni si pa v takih slabih časih želijo drugega partnerja ali vsaj biti sami.
Namesto da pestuješ žalost, malo poglej okrog sebe, če lahko komu kaj pomagaš – njegova zahvala in nasmeh ti bosta povedala, da si koristen na tem svetu in da je komu mar zate.
V eni knjigi sem prebrala, da nismo prišli na ta svet, da bi bili srečni, ampak da bi se kaj naučili. In kakšen nauk lahko razbereš iz svojega samskega življenja? Morda se moraš učiti imeti rad ljudi, ne glede na okoliščine ali zunanji izgled, morda moraš začeti imeti se dobro tudi z ženskami, ki niso tvoj ideal! Poskusi! Malo treniraj odnose moški – ženska – to je dobra naložba!!
Ja, je težko, ne? Pa vsi govorijo daj uživaj sedaj ko si sama, delaj stvari zase, izkoristi maximalno… In dejansko delam stvari ki me veselijo, nikomur nisem dolžna razlagat kam bi šla, imam čas za šport, zabavo… ampak kaj ko manjka tisto pravo veselje… Saj ne rečem da ne znam bit sama, ampak kaj ko je svet takoj lepši če imaš nekoga ob sebi ki ga ljubiš in z njim lahko to deliš. Te povsem razumem.
V nasprotju z Alico, mislim da je to kar doživljaš nekaj normalnega, sploh če prej nisi bil nikoli dalj časa sam.
Tudi sama sem imela v svojem “samskem” stažu (2 leti) kar nekaj podobnih če ne identičnih občutkov.
Ja,res niso prijetni in tudi mene so precej vrgli s tira.A nekako se mi je uspelo potolažiti,da se vse to mora dogajati,da bom nekoč znala ceniti.Verjela sem da nagrada pride.In je prišla.
Vem, da se vse skupaj sliši tako sanjavo,a edino to mi je dalo novih moči.
A priznati moram, da mi je natrpan urnik (zjutraj služba, popoldan predavanja), verjetno vseeno prizanesel s kakšno depresijo manj.
Ti pa lahko povem še nekaj.Ko boš partnerko srečal, se Ti bo verjetno zgodilo tudi to, da te bo na začetku kdaj njena prisotnost motila oz., boš sam sebi rekel…O.K.,se bova videla čez dva ali tri dni.
Tudi to se je zgodilo meni.
Če je človek dalj časa sam, se je tudi na nekoga težje privaditi,brez nekega časa,ki ga lahko preživi sam s seboj in svojimi občutki,razmišljanji.Ni pa rečeno…
Ti pa lahko zaupam, da se včasih res z veseljem spominjam SVOJIH dni in lagala bi,če bi rekla (kljub temu da imam svojo polovičko resnično rada),da ne bi kakšnega dne rada preživela kot sem ga.Pa žuri nimajo veze s tem.
V glavnem…zdrži,vedeti moraš da sedaj gradiš temelje.Ampak saj to veš.
Kaja
Jaz jih imam skoraj 25 let pa sem samski že dve leti. V tem času sem že toliko out iz tega da me je kar strah postalo v ženski družbi, ker se več ne znam obnašat “osvajalno”. Poslušal sem druge, ki pravijo to pride kar samo od sebe, zadnje čase ugotavljam da samo čakanje nič ne prinese. Če sam v to nič ne vložim ne bo nobenega rezultata. Pa še težje je ker sem moški in moram imeti toliko več samozavesti ker sem v vlogi “osvajalca”. Z ženske strani mogoče res tako zgleda kot da pride samo od sebe. Povrhu tega ko sem samski imam toliko časa za premlevanje in mislim na največje neumnosti – sam sebe hočem prepričati da sem samski zato, ker sem pač zbirčen in vem kaj iščem, drugič zato ker mi je tako pač usojeno, tretjič…. Zadnje čase mislim da je to vse zaradi moje črnogledosti, nezaupanja, povsod vidim samo napake in nič dobrega. Počasi si dajem ta črna očala dol ker s takim bednim razmišljanjem in čakanjem na tapravo, ki baje pridejo kar same od sebe ne bo nič…
Upam da post ni izpadel zlonameren…
Uglavnem če nič ne poseješ tudi žeti nimaš ničesar!
Najlepša hvala vsem, ki ste podali svoje mnenje. Prihaja pomlad in negativna razpoloženja minevajo, pomagale pa so tudi vaše misli. Ob vsej množici osamljenih ali žalostnih ali kako drugače nesrečnih ljudi na tem svetu ne vem kaj naj si mislim. Naj bom vesel, ker nisem edini ali žalosten, ker vidim kako majhna je skupina tistih, ki jim uspe najti srečo?
Tudi jaz sem ena izmed “vas”. In res mi ni jasno kako se lahko vse tako obrne. Imela sem tri “resne” veze – dve po 3 leta in eno leto in pol. Potem pa se je vse v trenutku razblinilo. Od takrat nisem še srečal fanta, ki bi mi resno lahko zmešal glavo (že 4 leta). Ja saj sem imela par vez, vendar že na začetku sem ugotovila da to ni to in raje takoj prekinila.Ne vem ali sem postala preveč zahtevna…. Se mi zdi da so ta pravi že zasedeni, ali pa jih enostavno ni. Vsi mi pravijo ne išči, bo že prišel pravi. Pa saj ga ne iščem….samo priznam da pogrešam nekoga……
Ko takole berem vaša sporočila vidim, da nas je kar precej z isto težavo.Ne vem zakaj, vendar mislim da včasih ni bilo toliko samskih….
to je trenutno stanje, malo je začetek pomladi prispeval k temu, ko se ti zdi, da bi to lepoto moral deliti z nekom.
glede ljubezni meni tole: vsi smo razpeti med nekim kontraverznim razmišljanjem: ne znamo najti idealnega stanja, ko smo zadovoljni sami s seboj, vendar si vseeno želimo biti z nekom.
jaz pravim, to ni stanje našega razuma, je potovanje, od enega (želje biti z nekom) do drugega (biti zadovoljen sam s seboj, imeti polno življenje) stanja. trenutno si v stanju, ko si želiš biti z nekom.
tako se zbližamo sami s sabo, med vsem tem nihanjem.
bodo prišli tudi dnevi, ko boš zadovoljen brez družice. in bodo prišli dnevi, ko boš zadovoljen z družico, pa si boš tudi zaželel biti sam s seboj.
tako mislim jaz.