Depresija ali ….

Pozdravljeni

Preprosto ne vem več kje sem in kje nisem. Sploh ne vem kje bi začel zato bom samo opisal dejavnike, ki se mi spet ponavljajo vendar tokrat v bolj intenzivni obliki in nekako dojemam, da ne zmorem več a koraka do pomoči tudi ne storim, ker si mislim, da je še nisem upravičen oz še ne potrebujem pomoči, da bom to rešil povsem sam.
Začelo se je z občutki krivde in tudi manjvrednosti. To me več ali manj spremlja večino časa z različno intenziteto. V zadnjem času je bila intenziteta velika spremljal pa jo je tudi občutek votlosti-počutil sem se kot, da sem votel znotraj sebe. Začel sem izgubljati veselje do dejavnosti brez katerih si svojega življenja preprosto ne predstavljam a vendar se dogaja. Še toliko bolj pripomore k temu dejstvo, da se moram pri tej dejavnosti družiti z ljudmi kar pa mi je čedalje bolj odveč. Najraje bi se izognil že pozdravu a se prisilim zgolj iz vljudnosti, če se le ni mogoče izmakniti. Začela se mi je pojavljati tudi nepojasnjena utrujenost. Glede na to, da hodim spat med 21 in 22 uro se po vseh pravilih zjutraj zbudim povsem sam med 5.15 in 5.50 uro. Sedaj me zbudi budilka ob 6 uri in jaz sem tako utrujen, ko bi moral vstati, da jo ugasnem in spim dalje in tako vstanem bistveno kasneje pa še to z zelo težko voljo. Skozi dan se pojavi nepojasnjena utrujenost, ko bi šel najraje spat. Za učenje zapravim ogromno energije a na koncu izgleda, kot da sem čas, ki sem ga preživel za knjigami dobesedno metal skozi okno, ker na koncu ničesar ne vem. Pojavila se je tudi izguba apetita, prebava ni takšna kot bi morala biti in pojavljajo se bolečine v ledvicah in občasne močne bolečine v prsnem delu pa živim zelo zdravo kar se tiče prehrane in pijem samo vodo ter občasno čaj in kakšen naraven po možnosti doma pridelan sok.
Dnevi ko se počutim nesrečnega so kot na sporedu. Občasno pride do take meje, ko se mi zdi vse brez pomena in bi jokal pa ne vem zakaj in tudi ne morem. Potem pa je tu še moje delo, ki je povezano s cesto. Veliko časa preživim na cesti in sem prepričan, če bi nekdo opazoval mojo vožnjo bi rekel, da vozim, kot da mi je vseeno za moje življenje. Pa dejansko na čase tudi pomislim, da mi je vseeno ali pridem cel skozi ali ne. Mar mi je le za avto.
Preprosto ne vem čemu je podobno moje stanje. Ali si samo domišljam ali je resnično čas, da si poiščem pomoč? Stanje, ki se mi dogaja se je v preteklosti že dogajalo in sem se nekako spravil sam skozi njega. Pravzaprav se mi vse skupaj kar nekako ponavlja na vsake toliko in tokratna ponovitev je zdaleč najmočnejša. V preteklosti je vse skupaj spremljal še alkohol in zelo razvratno življenje a sem se tu spravil v red in tudi prenehal z uživanjem alkohola.
Ob vsem tem mi je najbolj žal, da po eni strani trpi družina pred katero nekako vse skupaj uspešno skrivam razen neuspeh pri študiju, ki me dobesedno razjeda a sem si tega sam kriv in sedaj delam ogromno na tem a mi tako stanje počasi a vztrajno to zelo onemogoča. Situacijo, moje stanje, občutke, razmišljanja, …. sem nekoliko razkril družini a me ne razumejo in me gledajo, kot da sem dobesedno nor. Pa niti ne iščem nekakšnega razumevanja. Iščem samo podporo, ki pa je ne vidim oz mi pravijo, da moram dati glavo pokonci si reči, da to me pa ne bo premagalo in moram biti močan a jaz ne vem kako naj to storim. Na koncu pa mi je žal tudi dekleta, ki je vse skupaj kar se dogaja pri meni sama odkrila in tudi vrjamem, da ob tem trpi oz ji ni lahko. Pravzaprav se čudim zakaj ostaja ob meni! O mojem stanju sva se tudi pogovorila. Svetovala mi je, da ni nič narobe, če se obrnem po pomoč, ker kažem znake depresije in mi ob vsem tem stoji ob strani in skuša pomagati a jaz kar ne naredim koraka, ker ne vem ali je vredno tega koraka ali ne.

Pozdravljeni,

iz napisanega sklepam, da je vaša ocena pravilna. Med naštetim bi lahko izluščila kar nekaj depresivnih simptomov. Največkrat je pametno zanesti se na občutek, da potrebujemo pomoč. To da vaši bližnji mislijo da lahko premagate to sami, ni nič neobičajnega. Pri psihičnih težavah ljudje pogosto verjamejo, da je premagovanje stvar močne volje.

Vaše vprašanje je bilo ali je vredno. Vsekakor! Pri zdravljenju smo uspešni zato ni razloga, da odlašate. Najprej se pogovorite z osebnim zdravnikom. Ta lahko začne zdravljenje z zdravili sam ali pa vas bo napotil na pregled k psihiatru. Glede na to da se vam depresivno razpoloženje ponavlja se mi zdi iskanje pomoči le še bolj nujno. Tudi v psihiatriji velja, da je zdravljenje tem bolj učinkovito kolikor hitro ga uporabimo. Torej, po pomoč!

Prilagam nekaj linkov:

lp

New Report

Close