Lep pozdrav!
Sprašujem Vas za sestro. Je visoko izobražena. V otroštvu in mladosti pa tudi kasneje je bila vedno vesela in optimistična. Malo pred zanositvijo se je preselila in dobila novo službo. V nosečnosti (prvi in zadnji) pa se je ločila od partnerja, ki jo je med drugim olajšal za veliko vsoto denarja.
Začelo se je z depresijo. Sama pravi, da že veliko pred tem (ločitvijo in nosečnostjo), ko se je preselila v službo na drug konec Slovenije in je bila osamljena.
Pravi, da ji je dolgčas, ničesar ne more delati, da ima prazno glavo, občasno ji je nevzdržno. Pravi da ji nihče ne more pomagati in da ji tudi nobeno zdravilo ne bo pomagalo. Zaradi rizične nosečnosti je bila doma pri starših in moji družini. 8 mesecev je hodila k raznim psihiatrom, psihoterapevtom, »bivala« je na raznih zaprtih in odprtih oddelkih slovenskih psihiatrij, večkrat je poizkušala samomor, dobivala je razne anksiolitike, antidepresive, nevroleptike in uspavala. Največ uspeha pri »zdravljenju« je kazal Sanval, ker je cel dan čakala na spanje.
Po zadnji vrnitvi iz bolnišnice je bivala 8 mesecev pri starših in moji družini. Mi smo tudi skrbeli za njeno hči, ki je v začetku ni sprejemala. Bolj ali manj redno je jemala zdravila in hodila k psihoterapevtki.
Ob koncu porodnega dopusta se je stanje izboljšalo. Odšla je v službo in se odselila s hčerko v 50 km oddaljen kraj, kjer ima stanovanje. Tam živi sama, za hčerko ima varuško. Začela je spet voziti avto in vozi hči na nevrofizioterapijo. Ob praznikih, dopustih in vikendih prihajata s hčerko k nam. Zgleda, da za hčerko lepo skrbi. Se pa ponoči veliko vstajata in sestra zgleda cele noči prebedi. V teh treh mesecih odkar se je preselila, je dvakrat ponoči kontaktirala z nami in tožila o dolgčasu. Obakrat je bil dela prosti dan.
Kako ji lahko pomagamo? Ali ji naj svetujemo, da naj jemlje zdravila ali da hodi k psihoterapevtu? Ali je možno, da bi ji katera zdravila pomagala? Kaj pomeni ta dolgčas? Ali je to depresija? Kako si lahko pomaga sama?
Za odgovor se najlepše zahvaljujem!

Spoštovana Marija,
najverjetneje vaša sestra trpi za poporodno depresijo, ki je trdovratno stanje in zahteva TAKO ZDRAVILA KOT PSIHOTERAPIJO, torej ne gre da bi zapostavljali eno obliko na račun druge.Z vaše strani lahko mnogo pomagate s tem, da boste sestri prisluhnili, če vas bo poklicala po telefonu, skušajte z njo preživeti večji del dopusta, predvsem pa namesto nje ne opravljajte del, ki jih lshko stori sama, na ta način bo dosegla večje samosopoštovanje in tudi boljšo remisijo.Za njene dosežke jo morate vskič izdatno pohvaliti.

Tudi jaz sem imela poporodno depresijo. Hvala bogu je hitro minilo. Sicer pa si sam lahko največ pomagaš. Čimbolj moraš biti zaposlen z različnimi deli. Čim manj časa za razmišljanje.
Minilo bo!!!

Pozabila sem omeniti, da je sama prenehala jemati zdravila ob koncu porodnega dopusta, prav tako je prenehala hoditi k psihologinji(to je bil precej drag strošek). Ona in mi smo imeli občutek,da ji nobeno ni pomagalo.Tega ji seveda nismo povedali.Psihiatru pa ne zaupa, ker jo je “vtaknil” v “norišnico”(par mesecev na zaprtem oddelku),kar ji je še bolj škodovalo.Pa tudi “norca”se je delal iz nje in nas,češ da smo mi tudi za tja.Ali ji naj vseeno svetujemo da še poizkusi z zdravili(katera so po izkušnjah najučinkovitejša) in s psihoterapijo?

Spoštovana Marija,
če vaša sestra ne zaupa enemu psuihiatru, ninujno, da bo nezaupljiva do vseh.

New Report

Close