Pozdravljeni!

Zadnje čase (2 tedna) trpim za blažjo obliko depresije. Skrbi me, da se stvar ne bi poslabšala, zato vas prosim za mnenje.
Pred enim mesecem sva začela hoditi s punco. Zelo se imava rada in se sploh dobro razumeva. Sem zelo čustven človek in zaljubljenost me je precej vrgla iz tira. Ne razumem, kako sem lahko zapadel v depresijo, saj sem srečen in kar zadovoljen s svojim življenjem.
Pred kratkim sem prebolel hipofizni tumor, vendar so sedaj že vsi hormoni vsaj na spodnji meji normale. Je mogoče to lahko vzrok?

Zadeva me zelo skrbi in bi jo rad rešil preden bo prepozno. Zaenkrat še ni kakšnih posebno hudih težav, le precej sem se zaprl vase in tudi produktivnost je precej upadla.

Lep pozdrav

Spoštovani Fabrizio,
vsako pomanjkanje volje in nerazpoloženje še ni depresija.Premislite o možnih zunanjih vzrokih( na primer poslovna ali socialna neuspešnost) in jih skušajte odpraviti.Če bo slaba volja vztrajala, ali se še stopnjevala in če se ji bodo prodružile motnje spanja,apetita,samospoštovanja,spolnega področja,ali se bodo pojavile celo samomorilne misli bo treba osebno obiskati psihiatra.

Pozdravljeni!

Pred časom sem odkrila, da moram vedno znova v sebi ubiti moške, ki mi veliko pomenijo, jih imam rada, a jih doživljam kot nedosegljive, kar ni nujno objektivno.
Strokovno se menda to imenuje uboj introjekta. Rada bi vedela kako si lahko pomagam, da bom sposobna normalnih odnosov? Odnosov me je strah. Bojim se biti zavrnjena oziroma zlorabljena. V odnose vstopam hladno in z distanco ali pa z preveliko predanostjo in naivnostjo.

Hvala za odgovor in lep pozdrav!

Spoštovana Marjana,
tuhtanje vas zadržuje vedno v istem miselnem krogu in vedno znova privede do enekih (neuspešnih) rezultatov. Strah pred bližino je mogoče uspešno premagati s kombinacijo psihoterapije in začasne uporabe zdravil, oboje pa je možno pri psihiatru. Ker vidim, da ste psihodinamsko razgledani (žal samo to dejstvo ne zadošča za razreševanje stiske) to vendar kaže na ustrezno motivacijo, si upam trditi, da boste tudi uspešni. Oglasite se čimprej pri psihiatru, smiselna bi bila vključitev v skupinsko psihoterapevtsko tehniko.

Spoštovani, hvala za odgovor!

Res je, da se vrtim v krogu svojih misli. Oziroma se trudim, da se ne bi. Pred enim letom sem “uradno” zaključila z dvoletnimi rednimi obiski pri psihoterapevtu.
Veliko sem se naučila in marsikaj se je v mojem življenju spremenilo. V začetku, ko nisem več hodila na pogovore sem bila zelo jezna na terapevta s časoma pa sem ga v sebi popolnoma “zatolkla”, da sem ga lahko srečala na ulici. In to se mi pogosto dogaja do ljudi, ki jim v nekem trenutku zaupam. Je to res za psihiatrično obravnavo. Zdravil se bojim in mislim, da jih ne potrebujem. Sem pa pripravljena delati na sebi. Je smiselna vrnitev k istemu terapevtu, čeprav je ob zaključku srečanj zelo povdaril, da je sedaj uradno konec – jaz sem razumela z odnosom. Priznam, da me je to zelo prizadelo. Veliko lažje bi prenesla, da bi mi pustil odprta vrata, čeravno je vprašanje, če bi se vrnila. Kako naprej?
Hvala in lep pozdrav!

Marjana

Spoštovana Marjana
bistvo psihoterapije je tudi v tem , da svoje nezadovoljstvo nad terapevtom, ki je lahko zgolj projekcija nezadovoljstva z drugega področja, s terapevtom tudi predelata, torej analizirata vse možne razloge.Terapevt mora biti usposobljen sprejeti upravičeno kritiko in se nanjo profesionalno ( ne emocionalno) odzvati.Uradni konec terapije je treba predvideti v začetku terapije ob definiciji ciljev ( torej šele takrat, ko so doseženi, ali pa po redefiniciji, če gre za delne cilje.Mislim, da bi morali pri istem psihoterapevtu nadaljevati s tem , da si postavita nove cilje. Ti morajo biti konktretni ( ne le n.pr. pavšalno izboljšanje počutja)