Opažam, da je V Sloveniji vse več depresije med ljudmi, pa še sami ne vedo da jih je načela ob tem izgubijo pravo razsodnost……vzroki so različni stiske, partnerji, strah ( pogost vzrok)! Lahko kdo kaj doda……

Kar se tiče namembnosti foruma, bi lahko tezo obrnila na glavo, drugaće to bolj spada v zdravstveni forum.

Ni tako samo v ljubi Sloveniji, tako je povsod. Predvsem pa manjka razumevanje ter strpnost, neka osnovna človeška etika in ščepec sreče.

Cutty, imaš prav. Žal je res tako. Pa še sam ne veš kdaj te doleti in potem počasi razžira.

Mogoče k temu prispeva način življenja (ljudje se počutijo prazne), ki ga diktira kapitalizem. Pohlep, razslojevanje, stres, egoizem… Amerika je pojem kapitalizma in so vsi na prozacu. Samo upamo lahko, da ne gremo v to smer.

NE Cec ravno v tem forumu sm želela izpostaviti temo o depresiji, menim, da ni to bolezen, ker se jo da premagat, če je človek duhovno zdrav in stabilen ne pa labilen v življenju in za svojo nesrečo krivi druge, sam pa ni nikoli nič kriv. Vsakdo zapade vsaj enkrat v depresijo, ker ni človeka, ki bi mu bilo z rožicami postalano, življenje so vzponi in padci, pri padcih pa je najtežje ostati pozitiven. Če nimaš nikogar ob sebi, ki bi ti vlival upanje in verjel vate, ter te podpiral si na dobri poti, da zapadeš v depresijo. Lahko se zgodi na ljubezenskem področju, lahko finančnem, neka sprememba drastična v življenju, rojstvo otroka……skratka kjerkoli. Če ima kdo kakšne izkušnje s premagano depresijo naj jo nam zaupa, morda komu pomaga s tem. Velikokrat razberem iz branja naših forumovcev, ko že v obupu pišejo in se izgubljajo, ker sami nimajo več moči, da bi se rešili. Takrat je edina, res edina rešitev odhod, da se umirimo in ponovno zaživimo, ker tako šele vidimo realno situacijo in jo lahko precenimo trezno in realno v miru. Ni zastojn pregovor, daj času čas!! Depresija ni nedolžna stvar, najbolj pomagamo človeku tako, da se z njim pogovarjamo in mu damo občutek varnosti, ker strah in obup lahko uniči človeka.

Ne, depresija seveda in nikakor ni nedolžna zadevica, pa bo res morda koristno da nam kdo v povezavi z osebnimi izkušnjami izpove svojo izkušnjo z njo.

Jaz ti lahko zelo natančno povem, kdaj me je doletela. In kdaj sem padla v popolno brezno črne teme. Ker sta jo zaznamovala dva dogodka, ki sta se zgodila v razmaku dveh mesecev in me spravila v popoln obup. Eno leto sem bila popoln zombi in nekaj časa nisem več verjela, da se bom sploh še kdaj izvlekla. Na srečo sem se, sama in brez pomoči tako zdravnikov kot zdravil. Začela sem verjeti v boljši jutri, v to, da bo še vse dobro. In zdaj sem znova srečna v svojem svetu. To je bilo najhujše leto v mojem življenju in upam, da se mi kaj takšnega nikoli več ne ponovi.

Ohh, ja, spet so krivi drugi in najbolje je malo jamrati, a ne?

Kriv je kapitalizem in pohlep? Za depresije?
Doza odraslosti bi bila koristna tule… Če ne gre za zdravstven problem, v smislu pomanjkanja kakšne snovi v telesu, hormona, itd – potem smo si bolj ali manj krivi sami oz. naš način razmišljanja in dojemanja sebe in sveta. Da o samopodobi niti ne govorim.

Ohh, ja, spet so krivi drugi in najbolje je malo jamrati, a ne?

Kriv je kapitalizem in pohlep? Za depresije?
Doza odraslosti bi bila koristna tule… Če ne gre za zdravstven problem, v smislu pomanjkanja kakšne snovi v telesu, hormona, itd – potem smo si bolj ali manj krivi sami oz. naš način razmišljanja in dojemanja sebe in sveta. Da o samopodobi niti ne govorim.[/quote]
Oprosti Rok, ampak pri tem odgovoru manjka nekoliko zrelosti tebi. Zrelosti v obliki zavedanja, da je človek vpet v družbeno okolje, v kateri živi. Ozri se enkrat okoli sebe in videl boš, da vsi ljudje ne živijo vsakdana, v katerem bi si lahko privoščili ukvarjati se z vprašanji, ali sem se še sposoben zaljubiti, ali sem se še sposoben komu prilagajati … So ljudje, ki nimajo dati kaj na mizo, otrokom ne morejo kupiti niti najbolj osnovnih potrebščin. So ljudje, ki živijo vsak dan v strahu, ali bodo jutri izgubili službo. So ljudje, ki sicer imajo materialno, ampak živijo v konstantnem stresu, ker je njihovo delo odgovorno in ker se pravila igre sproti spreminjajo.

In ja, številni ne verjamejo, da se imajo v stiski na koga obrniti. Poglej samo forume – ko pridejo invalidni otroci iz Gaze na rehabilitacijo v Sočo, se najde kar kakšna, ki se zgraža, zakaj jim pomagamo. Ko forumašica sprašuje, kako naj pomaga prijateljici, jo napadejo, naj ne bo neumna, ker da “dobrota je sirota”. Prijateljstvo naj ne bi več obstajalo, je trditev, ki izhaja iz slabih izkušenj nekaterih uporabnic foruma. Nezaupljivost je pripeljala do egoizma in večina skrbi le zase in za svojo družino, če ne prej, potem ko ljudje nekajkrat izkoristijo njeno dobroto.

In ja, načeloma je vsak odgovoren za svoje življenje, ampak če si vpet v vsakdan, ki ga zaznamujejo naglica, izčrpanost, stres in strah pred prihodnostjo na eni strani, na drugi pa odtujeni odnosi, potem nisi daleč od depresije. V takšnih okoliščinah je težko biti Gandhi.

Kar pa se tiče pohlepa – nekateri popustijo pod pritiskom “veljaš toliko, kolikor imaš”. In na koncu zapadejo v depresijo. Je to res tako zelo nerazumljivo? Ali vsaj veliko bolj od tega, da se ljudje v ljubezenskem odnosu slepijo, dokler ne padejo na dno in šele takrat, ko nimajo več izhoda, začnejo raziskovati sebe, čeprav so imeli pred tem na voljo leta in leta, da bi to storili, pa niso, četudi bi jim to omogočilo bolj kakovostno življenje? Tako tudi tisti, ki jih vodi pohlep, šele takrat, ko pristanejo na dnu in prozacu, ugotovijo, da materialno ne prinaša sreče, pa četudi kapitalizem pravi drugače.

Res sem vesela, ko preberem, da si na pravi poti. Drži se in srečno tudi vnaprej.

Jaz ti lahko zelo natančno povem, kdaj me je doletela. In kdaj sem padla v popolno brezno črne teme. Ker sta jo zaznamovala dva dogodka, ki sta se zgodila v razmaku dveh mesecev in me spravila v popoln obup. Eno leto sem bila popoln zombi in nekaj časa nisem več verjela, da se bom sploh še kdaj izvlekla. Na srečo sem se, sama in brez pomoči tako zdravnikov kot zdravil. Začela sem verjeti v boljši jutri, v to, da bo še vse dobro. In zdaj sem znova srečna v svojem svetu. To je bilo najhujše leto v mojem življenju in upam, da se mi kaj takšnega nikoli več ne ponovi.[/quote]

Bravo, če se ponovi pa veš kako odreagirat in da ni konec sveta in nisi sama, to lahko z nekom deliš seveda če imaš partnerja ali res prijatelja, ki mu lahko zaupaš, v drugo pa boš hitreje in z več moči rešila težave. Tabletam pa velik ovinek in zdravnikom.

Se strinjam, malo jih je ki so to spoznali pred tako imenovano krizo!
Dodajam če sam zaslužiš z lastnim delom, rokami in glavo zakaj ne bi užival sadove kasneje nemoreš pa tega pričakovati, če nisi nič sam uložil!
Nisi neumen če vprašaš, neumen si, če se delaš da veš!

Rok-1: Ne piši gluposti na prvo žogo ampak malo razmisli kaj sem napisal. Govorim o vplivu sistema (kapitalizma) na ljudi. Te spremembe (ki ti jih je malo bolj podrobno opisala “Zrelost”) prihajajo počasi in ni ravno nekega orodja, da bi se proti njim borili. Ker je pač glavno vodilo BDP (kar je po eni strani prav) ampak ne smemo pozabit na ljudi, ko dosegamo visoko gospodarsko rast. Res je vsak odgovoren za svoje zdravje in kvaliteto življenja (zdravje, ljubezen, gibanje, druženje, materialne dobrine…) ampak vprašanje je koliko ti ta sistem to dopušča. Ne govorim, da je bil socializem kot smo ga poznali v jugi idealen (se je pokazalo, da ne drži vode) in da so bili takrat vsi srečni ampak je bilo pa dosti manj revežev. In revščina je pri nas sramota, zato noče noben o tem govorit, ker so si že sami krivi in prav jim je tako… In ti so ponavadi v najhujši depresiji saj so pod stalnim stresom kako preživeti vsak dan od jutra do večera. Na naslednji mesec raje ne pomislijo… Če že govorimo od deprisiji potem govorimo o celotni populaciji in ne samo o tistih, ki imajo vse pogoje ampak se jim ne da…

Ni kaj oproščati.
A res misliš da ne vem in ne upoštevam zgoraj napisanih stvari?
Zavedam se vsega tega – in upam, da še česa zraven – vendar valjenje krivde na druge ali na zunanje dejavnike še nikdar ni rešilo problema.

Če govoriš o tistih, ki živijo vsak dan v strahu… no ja, pravkar imam to izkušnjo iz prve roke. Pred 20 minutami je šel rakom žvižgat velik del mojega dela (in dohodka)…
Zdajle bom za par ur sicer popustil malodušju – potem grem pa iskat rešitev. Oz. delat zanjo.

Hočem reči, da je depresija – če nima fizičnih vzrokov – vedno neke vrste vdaja. Vdaja v usodo, v občutek brezizhodnosti, itd
Hkrati pa vemo, kaj je uspeh in pogum – je to, da po padcu (napaki, izgubi, itd) vstaneš in greš dalje. Vsakič znova – do smrti.

In v tako vdajo (ali pa nadaljevanje boja) človeka ne morejo prisiliti drugi, niti zunanji dejavniki kot npr. kapitalizem. ali pohlep. Lahko seveda vplivajo – nikoli pa ne odločajo namesto človeka.
Končna odločitev je vedno od vsakega posameznika.

Samo par pripomb, preden pride do zmešnjave:

Depresija JE bolezen, je pa res, da je ozdravljiva. To, da je razlog zanjo v labilnosti in občutku večne lastne nedolžnosti, je precej na trhlih nogah, niti medicina si namreč ni edina, kaj sproži depresijo. Depresijo v pravem pomenu besede (torej bolezen) v prvi vrsti zaznamuje porušena kemija v možganih, ki sprovede netipično delovanje telesa (nespečnost, utrujenost, slabosti), poleg tega pa jo spremlja tudi spremenjena psihična podoba posameznika, kateremu postanejo običajne življenjske stvari muka.
Ne torej mešati depresije (torej bolezni, o kateri pišem) z negativnim čustvovanjem in občutki nemoči, s katerimi se srečujemo vsakodnevno. To, o čemer piše cutty, je moč poimenovati z drugimi besedami: zagrenjenost, pesimizem, nizka samopodoba, melanholija. Seveda lahko v določenem procentu primerov dejansko gre za depresijo, vendar ponavadi ne gre, zato bi bilo prelahko tako hitro posploševati, da je vse, kar nekoliko odstopa od veselja in radosti, depresija. Teden ali mesec črnogledosti (izražanja negativnih čustev) še ni depresija!



Tudi to je vzeto “iz rokava”. Morda res, vendar tega potemtakem ne ve niti posameznik, niti tega ne zna dokazati medicina. Spet gre za isto dihotomijo, kot sem jo opisal malo više – vsakdo zapade v stanje, ko stvari ne tečejo, kot bi si želeli in ko imamo občutek, da jih ne bomo mogli obrniti na bolje. Spet torej pesimizem, otožnost, razdražljivost, ne pa tudi nujno depresija.

Tako kot pišete eni, je za današnji čas značilen življenjski stil, ki pred človeka postavlja nove zahteve in nove izzive. Ljudje prilagajanje na rapidne spremembe doživljamo različno- enim je to nekaj vsakdanjega, drugi se ne znajo odzvati niti na najmanjšo spremembo. In kakor hitro slednji sami pri sebi dobijo občutek, da stvari niso več kos, jih zapopade neke vrste panika, ki vodi v še slabše postopanje v celotni situaciji, to pa v še večji občutek nemoči, čemur sledi še večja panika. Začaran krog torej. In slej ko prej se znajdemo pred zidom, ko ne znamo več naprej in se zdi vse izgubljeno. To je tipičen človekov odziv na frustracije (torej ovire, na katere naletimo) in je še daleč od depresije. Nasploh opažam, da se zadnje čase s tem pojmom operira vsepovprek – kakor hitro nekdo omeni, da je slabe volje, že ga čaka etiketa, da ima depresijo. To pa je približno tako, kot bi za vsakega, ki začuti krč v prsih, a priori rekli, da ga je zadel infarkt. Po drugi strani je pa tudi res, da mnogi sami sebi diagnosticirajo depresijo (čeprav je sploh nimajo), ko pa minejo temni dnevi, pa zaključijo, da so jo preboleli. Malo previdnost z operiranjem s tem pojmom torej ne bi bilo odveč – pravzaprav bi bilo kar nujno, da se nekje potegne meja.

Če predpostaviva, da gre za dejansko depresijo, je povsem točno, kar pišeš.

Depresija? Toliko kot jo dopuščamo. Kaj te osrečuje??To počni in imejj se rad

BBC Vse lepo napisano, se strinjam, vendar stanje, ki se vleče par mesecev, žal že spada v depresijo. Človek, ko gre skozi različne faze življenja sam, ga popade strah a še sam ne ve, da ga je. Depresija se začne zelo nedolžno, morda ravno iz faze zagrenjenosti, melanholije…..itd, če se te faze ne obvlada prihaja druga faza sovraštvo, jeza, negativnost, nedružabnost in brezciljnost, tretja faza pa je zlom v sebi, pri kateri pa samo še antidepresivi pomagajo. Saj ta tema ni namenjena takim, ki s tem nimajo izkušenj in samo strokovno vejo, kaj je depresija, vsaka bolezen, vsaka reakcija telesa na kaj različno odreagira in vpliva, razlogov je 100 in 100 lepo, pa je če se človek zaveda kam to vodi in v kaj ga lahko to pahne……že samo razmišljanje nas samih pripomore k sreči in zdravju pa se neumno sliši ampak to drži!!! Več se smejemo bolj smo srečni in zdravi!

Depresija se začne, kakor hitro nekomu “odpove” kemija v možganih – nič prej in nič kasneje. To je odvisno od človeka do človeka. Kar tako postavljati roke, od kdaj naprej je depresija in kdaj ni, je pa precej nevarno.

Res sem vesela, ko preberem, da si na pravi poti. Drži se in srečno tudi vnaprej.[/quote]

Hvala ti!

In nisem pozabila tvoje prijaznosti v tistih časih, ko mi je bilo najhuje in ko je bila vsaka prijazna beseda balzam za mojo dušo.

To drži, ampak kemija lahko odpove sama od sebe, ko se nič ne zgodi v zunanjem svetu. Lahko pa te nek dogodek pahne v hudo žalovanje in zaradi tega odpove kemija v možganih.