Delodajalci – zamislite se

Zgodilo se mi je dvakrat zaporedoma, da sta bila delodajalca na razgovoru precej netaktna in nesramna. Očitno je bilo, da jim zaradi pomanjkanja izkušenj ne ustrezam. V redu. Razumem.

A vendarle se nista ustavila pri tem, da mi to pač povesta.
Iskala sta “sumljivosti” pri meni. Češ, da nisem nikjer delala za nedoločen čas. (??)
Da sem bila sprejeta v neko podjetje bolj zaradi znanja tujega jezika, kot zaradi mojih spretnosti v administraciji….
Da me sigurno delo v administraciji ne zanima in da to zakrivam ….
Da on bo iz vtisa, ne preskusa znanja in spretnosti, ugotovil, katera bo ustrezna.
Da sem sumljiva, ker imam malo delovne dobe…

Dragi delodajalci, ko vodite razgovore, bi bilo dobro, da se najprej pozanimate o osnovah izbire kandidatov in o situaciji na trgu dela.

Hvala bogu, da prihajamo v Evropo, kjer je čisto običajno delati pogodbena dela ali celo partime… in da štejejo izkušnje, vse, četudi različne…

Kolk si zatežena, ni čudno, da sta jecljala, kaj pa sta ti hotela reč. Sprosti se draga moja, ne misli, da si ti edino bitje ki je sposobnodelat, bodi raje mal bol skromna “pametnih” ne rabijo nikjer, imajo raje bistre.

za razliko od dr. ti jaz verjamem

Ja tudi jaz imam par takih izkušenj za sabo.
Pri meni je ponavadi problem ta, da če se prijavim
za delo ki je eno stopnjo nižje od moje izobrazbe, kar me načeloma ne moti,
če so naloge ki jih zahtevajo tisto kar si želim delati, ponavadi rečejo
da sem preveč kvalificirana za to delo in bi jih najraje nekam poslala!!!!!!
V stilu “ko pa se vam bo ponudila boljša priložnost boste pa šla”!!!!!!
Kako za vraga pa on ve kakšne so moje ambicije, če me še vprašal ni
po njih.
V glavnem hočem ti povedati da se ne obremenjuj, ker razlogov
zakaj te ne vzamejo je mali milijon(po možnosti pa je delovno mesto
že oddano in na tak način se hitro znebijo ljudi na razgovorih(premalo izkušenj, preveč izkušenj, premalo delovne dobe, otroci, oddaljenost
od dela ipd).

Po mojih izkušnjah se gre pri izbiri predvsem za to koliko si jim všeč (če že nimajo drugega izbranega). S tem mislim že na prvi nastop, že sam izgled, govor, ipd… Če jim pač nisi, te niti ne bodo nič pametnega vprašali, da bi izvedeli ali kaj obvladaš ali česa ne! Ali pa te bodo spraševali iz same vljudnosti. To vem, ker delam v taki službi in se mi včasih hoče kar kozlat, ko to gledam.

Ja, tudi sama sem se prijavila na delovno mesto za nižjo izobrazbo. In jim je že bilo sumljivo.

Kar me razkuri je to, da si le predstavljajo ozadje vsakega človeka. In mislijo, da bodo v 10 minutah razgovora “dobili vtis” o nekom. Najraje imam tiste razgovore, kjer nam dajo še kaj praktičnega za pokazat.

Jap. Precej poniževalno. Predvsem za nekoga, ki ni bil le na dveh razgovorih, ampak preko 20. Tega delodajalec ne ve. Niti ne pomisli kakšno situacijo ima nekdo za sabo.

S tem ne mislim, da bi morali biti razumevajoči, pa te vzeti v službo, haha.

Ampak LE, da človeka spoštujejo in mu ne mečejo peska v oči in mu flancajo o tem, zakaj vse kandidat ni ustrezen….
Če nisi ustrezen, pač nisi. A ne nakladati… in postavljati človeka pod vprašaj…

delodajalec in delojemalec sta na razgovoru enakovredni stranki… Tudi ti jim lahko “flancaš” ali jih pošlješ nekam, in pol tega ne obžaluj. Tako kot si ti reva z preko 20 neuspešnimi razgovori, so lahko tudi oni revčki s prav toliko ali več neuspešnimi razgovori..

Bojim se, da se bomo po Evropi še bnaprej zgledovali samo pri cenah in davkih. Tiste plati življenja, ki so v Evropi prijaznejše kakor tu, pa bodo še naprej ostale prepuščene prostovoljni “uporabi” ali “neuporabi” vsakega posameznika.

Nisem se hotela smiliti nobenemu in se nimam za revčko. To pa zato, ker sem že marsikaj sprobala na teh razgovorih. Pa tudi v raznih službah.

Mi je pa v interesu, da kdor bere ta forum in je delodajalec, sliši tudi drugo plat.

Pa morda sploh ne bi bilo slabo slišati tudi izkušnje delodajalcev in vržemo eno tako kontruktivno debato.

Seveda lahko flancam kar hočem na razgovoru. A na razgovor se prijavim zato, ker želim to službo dobiti. Če nekdo oceni, da si je v resnici ne želim, je to njegov problem.
Pa bi bilo dobro, da ve, da se lahko tudi moti.

Sem delodajalec in poleg tega ravnokar pripravljam dokaj zahtevno in obsežno seminarsko na temo izbiranje kandidata za delovno mesto.

In povem vam, da je ravno tako težko biti na “drugi” strani. Zelo težko je pripraviti in izpeljati en dober in korekten intervju. Ja, to si lahko priviščijo velike firme in agencije za zaposlovanje, v eni manjši firmi, kjer še kadrovske službe nimajo, je pa to zelo težko. Ker predstavniki delodajalca še sami ne vedo, kaj početi s kandidati, kaj in kako vprašati. Potem se pa skrivajo za žalitvami in sarkazmi. Poleg tega naj bi spraševali in se pogovarjali, ne pa sproti komentirali. Za ocene in vrednotenje je čas po razgovoru. Je pa res, da se na razgovorih postavljajo najrazličnejša vprašanja (pa tukaj ne mislim kakšna nesramna), kar se včasih zdi kandidatom zelo čudno (enkrat sem vprašala enega kandidata, če se ukvarja s kakšnim športom, pa ga je skoraj kap – spraševala sem pa zato, ker imajo naši zaposleni redno tedensko rekreacijo – neobvezno! – ekipa igra mali nogomet).

No, pa še druga resnica – ko greste na razgovor za službo, ste verjetno tako živčni, da še svojega imena ne bi znali črkovati. Potem pa pol vprašanj preslišite, nekaj si narobe razlagate, za vse povedano ste toliko bolj občutljivi…

Predlagam, da se pred odhodom na razgovor dobro pripravite in tako presenetite delodajalce! Ja, se da. Saj veste, kaj približno vas bodo spraševali, pa si pripravite takšne odgovore, da jih zraven tudi tako utemeljite, da podvprašanja ne bodo potrebna.

Morda tudi iskalcem zaposlitve ne bi škodilo, če bi prebrali kakšno knjigo na to temo. Ravno tako se morate pripraviti kot delodajalec.

Pa veliko sreče!

PS: Za tisto službo, ki je ne dobite, pa so bili do vas nesramni (kot v prvem postu) se pa ne sekirajte! V njihovem kolektivu se itak ne bi dobro počutili 😉

No, pri delodajalcu ki tako razmišlja kot ti,
bi tudi jaz z veseljem delala. 😉)))

Ni mi jasno, zakaj delodajalci ne dojamejo,
da smo mi za njih enako pomembni kot oni za nas,
ne pa da so na razgovorih vedno oni v prednosti,
mi pa izpademo kot da smo prišli prosjačit
za službo in da smo čist obupani in reveži in da
moramo prenašati vsa tista vprašanja z nasmeškom.
Delodajalec in delojemalec morata biti enakovredna,
saj je delodajalec lahko srečen da sem se npr. jaz prijavila
za delo v njegovo podjetje in ga imam tudi jaz pravico
vprašati kaj vse mi ponuja in kakšne imam možnosti. Oni
pa takoj pomislijo da smo domišljavi in kaj si dovolimo
to spraševati!!!!

> Ni mi jasno, zakaj delodajalci ne dojamejo,
da smo mi za njih enako pomembni kot oni za nas,
ne pa da so na razgovorih vedno oni v prednosti,
mi pa izpademo kot da smo prišli prosjačit
za službo

Kaj naj rečem – ubogi takšni delodajalci! 😉
Sem prepričana, da zaradi svojega odnosa (in neznanja) ne dobijo najboljših delavcev. In da tudi zaposleni ne delajo ravno z veseljem, kar pa se (zelo!) pozna pri delovnih rezultatih. No, sami so si krivi. Res ne razumem nekaterih – sploh kakšni manjši privatniki/obrtniki ne morejo (nočejo?) razumeti pomena človeškega faktorja.

Pri nas se veliko poslužujemo neformalnega iskanja novih kadrov. Ne preko oglasov in zavoda, ampak preko znancev in prijateljev. Večino dobrih delavcev “spulimo” drugim firmam. In to brez slabe vesti – če bi z njimi delali korektno, jih itak ne bi izgubili, a ne? Pri nas so pa vsi zaposleni za nedoločen čas, pošteno plačani, večinoma zelo samostojni pri delu, dobivajo redno plačo, malico, prevoze, regres, koristijo dopuste… skratka vse, kar zaposlenim pripada. Dober glas pa seže v deveto vas… Še nobenega dobrega delavca nismo izgubili, kakšnega slabega pa že (po njegovi volji, čeprav hočejo ponavadi nazaj).
V naslednjih tednih bomo tako zaposlili tri preverjeno “ta prave” različnih profilov (plod nekaj mesečnega dela) 🙂)

Kar precej ponudb za delo prihaja, tudi če nimamo razpisanega delovnega mesta. Na takšne ponudbe ponavadi ne odgovarjam, jih pa vedno preberem, ocenim in spravim. Ko razmišljamo o novih zaposlitvah, najprej pomislim na tiste “v predalu”. Zato iskalcem zaposlitve predlagam, da napišejo res DOBRO ponudbo za delo in jo pošljejo na izbrane firme. Če gre za manjše firme, se pa tam kar osebno zglasite – za par minut, toliko da si vas zapomnijo – več kot pred vrata vas ne morejo postaviti 🙂 Vsekakor pa jim vsilite svoje podatke!

Srečno!

Še nekaj sem pozabila

Ne ustavljajte se pri tajnici! Ker vam bo odgovorila “ne potrebujemo nikogar, nasvidenje” in ste pozabljeni.

Pripravite si tistih nekaj predstavitvenih stavkov – da se pokažete v najboljši luči. Realno prikažite svoja znanja, sposobnosti in prednosti. Ne pretiravajte, ne lažite, ne dajajte obljub, ki jih ne mroete izpolniti; izpustite svoje slabosti, te bodo še prehitro zbrskali. Skratka, preden vstopite, morate vedeti, kaj boste (na hitro) povedali o sebi in pustili dober vtis!

No, saj zdaj sem pa kot svetovalna služba 🙂
naslov teme je pa čisto nekaj drugega…

Tisti, ki ima toliko pomislekov in pri tem stavi (ha ha ha) na svojo intuicijo, ne pa na preizkus znanja ali kaka druga dokazila, je bolj slab delodajalec. Srečna si torej lahko, da si jim ušla.

Tin-ca… sem vesela odgovora. zelo prav pride slišati tudi drugo plat.
Se pa strinjava, da sarkazmi so namenjeni prekinjanju komunikacije, ne pa spodbudi.

Glede živčnosti. Ja, potrjujem. Kljub že kar velikemu številu razgovorov, sem še napeta. Najraje imam, da je v razgovoru, recimo drugem krogu, praktični del, preizkus spretnosti.

🙂 … nič ne škodi… kak nasvet…

Sem pa hotela povedati še tole, kar si že sama omenila. Vzdušje. Sama nisem naklonjena neformalnemu druženju, razen morda športnemu udejstvovanju. A mi ogromno pomeni, da se razumem s sodelavci.

Na začetku, ko pridem v novo okolje, je pa najtežje. Še težje, če so sodelavci med seboj zelo osebni prijatelji. Ker nehote se vzpostavi nek “trop”. Kake izkušnje imaš s tem, Tin-ca?

tin-ca napisal:

> Pa veliko sreče!

>
> PS: Za tisto službo, ki je ne dobite, pa so bili do vas
> nesramni (kot v prvem postu) se pa ne sekirajte! V njihovem
> kolektivu se itak ne bi dobro počutili 😉

……..

Hm, proti pričakovanjem sem ponovno vabljena na razgovor…

Če bi bila delodajalec, bi seveda en del “stavila” na občutek. A to je tako varljivo, da si ne bi upala biti preveč sigurna vase.
Definitivno sem za preizkuse.
Aja, tu sem pa spet vabljena na razgovor. Nič janso 🙂.

New Report

Close