Del.plačilo za izg.dohodek
Zanima me, kako se spopadate tiste mamice, ki ste ostale doma zaradi nege otroka s posebnimi potrebami s temi borimi 421 Eur?
Jaz sem vesela, da mi je država vsaj to omogočila, da ga lahko doma negujem in za to prejemam neko plačilo. Vendar s tem denarjem enostavno ne morem preživeti. Iz meseca v mesec je huje.
Dobro, če sta oba starša v družini je najverjetneje lažje.
Zakaj nam država ne omogoči vsaj minimalne plače, tistih 50 Eur, bi se meni in še marsikomu ogromno poznalo.
Hvala za vaša mnenja!
Ja, res še sreča, da obstaja vsaj to :o)
Jaz naprimer, ko je hčerka v vrtcu, namenim vsake toliko malo časa temu, da dodatno kaj zaslužim – ročna dela. In res je tudi to, da če seštejemo vse dodatke zraven, pa če ste sama tako kot jaz, imate mogoče še preživnino/pokojnino, pa nanese tam dobrih 800€ na mesec. Tolikšno plačo imajo medicinske sestre. Res je, da nima vsak s takšno plačo doma otroka s pp in ni treba kar naprej nekaj prilagajat, dodatno kupovat in imeti vse stvari precej dražje (mislim na opremo in hrano, ko otroci prerastejo stvari za dojenčke)…Res je tudi, da jim ni treba znati vseh teh raznih terapevtskih obravnav izvesti doma… In res je, da ob igri lahko otroka pustijo samega in tačas počijejo… Ni pa res, da vsi ostali zaradi več denarja živijo bolj kvalitetno in bolj srečno življenje… Ne, večina se niti ne zaveda, kaj ima, kakšna milost je imeti otroka in nimajo vrednot, kot so zdravje, ljubezen, vsakdanji nasmeh in trdna medsebojna povezanost. Tega noben denar ne more kupiti, to je sreča samo znotraj človeka.
Jaz se ne pritožujem, ko bom diplomirala, pa bom kaj delala za večje denarce.
Lep dan!
Mami P.
Kaj naj rečem jaz, ki doma negujem hudega alergika, ki je 6 živil, po novem plačujemo še posebno formulo po 27/eur na pakiranje, k zadostuje za 4-5 dni, pa razen 99 € nižjega dodatka nimam popolnoma ničesar, še plačanih prispevkov ne. Sem popoln “parazit”, brez prebite pare, brez zavarovanja, na plečih možu, otroka ne morem pustiti nikjer, ker v nekaj minutah zdrvi v anafilaktični šok, če je v njegovi bližini kdo npr, s smokijem, krofom, palačinkami…gorje, če mu kdo da kaj od tega v roko. Okrog hodimo z adrenalinom v žepu, z njim ne moremo ne v trgovino, ne v knjižnico – nikamor. Jaz nanj in on name sva privezna 24 ur dnevno in 365 dni letno. Hrana, ki jo lahko je, je tako eksotična, da nas stane celo premoženje, da o dodtaku, ki ga po novme plačujemo, ne govorim. Kamorkoli se obrnem, so vrata zaprta, ker “je alergikov veliko” in se vsi bojijo novih zahtev iz tega naslova. Včasih me prime, da bi spokala otroka in teh 98 €, ga pustila na CSD in PEK, pa naj ga prehranijo in preskrbijo skozi mesec. Samo kaj ko vem, da niti 48 ur ne bi preživel 🙁