Pozdravljeni.

Zelo mlada sem postala vdova, ostala sama z otrokom in od takrat naprej sem čustveno povsem otopela. Sedaj imam novega partnerja, noseča sem, ampak vidim, da on trpi, moj otrok trpi, ker enostavno ne znam pokazati ljubezni. Besed kot so rada te imam, pogrešam te, lepo mi je s tabo, sploh ne gredo iz mojih ust. V mislih povem marsikaj, naglas pa ne, kar en cmok dobim v grlu. In ravno včeraj mi je partner spet rekel, da to ne pelje nikamor, da si tudi on želi kakšne lepe besede od mene. Tudi lastnemu otroku ne znam pokazati ljubezni. Če se pri gledanju tv stisne k meni, ga z muko objamem…Grozno…V meni se vse to nabira in nabira, hudo mi je, ampak se kar ne odprem.
Kaj naj storim, kako naj si pomagam, da bi spet brez težav pokazala čustva?

Hvala.

Spoštovana klara2675!

Želim vam izraziti globoko sožalje. Najprej ni pravih besed. Nepopisna bolečina. Krivica. Vprašanja, zakaj se je to moralo zgoditi – njemu, meni, otroku, nam? Kakšen smisel ima vse skupaj? Boleča izguba je zarezala globoko rano v vaše življenje, doživljanje, čustvovanje, v vse vaše telo. Samo vi veste, kako je zabolelo, kako niste mogli verjeti, da je to lahko res, in kakšna neizmerna praznina je nastala, ko je vaš mož odšel – mnogo, mnogo, mnogo prezgodaj. In še boli, še vedno je živo. Ko pišete, dobim občutek, kot da je bilo včeraj.

Kljub temu ste uspeli tvegati nov odnos, nov začetek. Morda tudi zato, da bi vsaj malo manj bolelo, a kljub temu, pogumno ste poskusili. S partnerjem sta spočela novo življenje, v sebi nosite drugega otroka. Čutite, kako se je vse skupaj kar nekako ustavilo. Ne morete izražati svojih najnežnejših čutenj, ki jih čutite do partnerja in obeh otrok. Izražanje nežnih besed, kot jih naštevate, je še vse preveč povezano z bolečino, ki skeli. Zato se telo kar ustavi, ko bi želeli spregovoriti.

Ne vem, kaj vi čutite glede tega, a rad bi vas opogumil, da dovolite partnerju spremljanje v vašem procesu žalovanja. Brez občutkov krivde mu povejte o svoji bolečini, o tem, kako ste imeli radi svojega moža, kako ga pogrešate in kako si želite, da bi bil tu. Ne bojte se mu pokazati svojih solz, kajti te solze ne morejo ogroziti vajinega odnosa, lahko pa mu pripravijo prostor. Iz kratkega zapisa, ki ste ga poslali, se sicer da začutiti njegovo stisko ob tem, kar se vam(a) dogaja, a hkrati tudi vašo željo, da bi lahko bila iskreno (!) nežna in ljubeča do njega. Po tem sklepam, da je pri njem dovolj sočutja in ljubezni, da bo zmogel slišati vaše najgloblje občutke in bolečino. In ne vem, če mu boste lahko dali večje priznanje in povabilo v odnos, kot ravno s tem, da boste ob njem odžalovali prejšnji odnos. Še enkrat – s tem ga ne boste prizadeli! Morda bo takšen prvi odziv, a naj vas ne prestraši, partner bo začutil, da ste mu odklenili svoje doživljanje. Veliko bolj bi ga prizadeli, če mu ne bi dovolili priti blizu, do vas, v odnos. Čustva (tista nežna, ljubeča) mu boste lahko pokazali, ko bo z vami prehodil vsaj del boleče poti žalovanja. Ni bolj odrešujoče poti in nič ne umiri telesa bolj kot to, da je nekdo zdrži s tem, kar najgloblje v sebi čutimo in smo. Partner bo zdržal, tvegajte!

Rad bi na kratko rekel še besedo, dve o vašem prvem otroku, predvidevam, da je sin. Prepričan sem, da je imel super očeta in še vedno ga ima. Saj ta oče bo na nek način vedno ob njem in z njim. Obiskovala ga bosta, pomagali mu boste spregovoriti z njim, verjeti da ga ima rad. Če ste verni, mu ga približajte v molitvi, če niste, mu njegovo navzočnost ovrednotite na način, ki je vaš. Naj vas ne hromi strah, da je za tega fanta preveč izgubljenega, prepričan sem, da mu boste skozi čas pomagali prav ovrednotiti njegovo izkušnjo in bolečino, ki jo tudi sam nosi. Potreben bo čas, potrebna bo iskrenost in vaš najbolj sočuten pogled in spremljanje tega fanta, pa bo verjetno tudi on nekega dne lahko nekomu podaril svoje solze in tako stopil v odnos.

Naj vas spremlja pogum in tista iskrenost, ki nas odpira drugemu!