Čustvena odtujenost
Pozdravjeni,
obračam se na vas in g. psihologinjo za mnenje in nasvet.
Z možem se poznava že 20let, po srednješolski romanci sva ostala dobra prijatelja in se po osmih letih spet našla kot zaljubljenca, partnerja. Sedaj sva skupaj že štirinajst let, poročena skoraj 10. Imava dva otroka (6 in 2).
Med nama je bilo kar nekaj konfliktov, ker sem tudi sama taka da stvar ki me moti hitro zinem in zatezim..
S partnerjem pa je do večje krize prišlo po rojstvu drugega otroka, ko je bilo več obveznosti, nervoze, utrujenosti, pomanjanje časa za naju, neizkazovanje naklonjenosti… Prišli so konflikti, štetje kolikokrat bo kdo zvečer zrihtal otroka, kolikokrat je bil mož na športu zvečer… Spolnosti je bilo malo, počasi neujemanje v njej…
Zadnje tri mesece je bilo nevzdržno, vsakovečerna kreganja, ko so šli otroci spat(čez dan funkcionirava kot ljubeča starša, hodimo na izlete, planiramo skupne počitnice, tako da otroci ne čutijo krize). Pred mesecem sva si zmetala v obraz resnične in neresnične zadeve, samo da bi še drug drugega prizadela. Jaz sem omenjala tudi ločitev(samo blebetala in nikoli mislila resno), ker sem hotela izsiliti nekaj boljšega za naju, a zgodilo se je obratno. Mož se je ohladil do mene, po vsem strahu pred ločitvijo je razmišljal, da imam prav-češ če ne gre ne gre. Pravi, da je doma zaradi otrok in ne ve kako bo, da me ne more objeti, poljubiti. Da me ima rad, da ni jezen name, a ne čuti več tistega do mene kot prej…Ima sicer upanje, da bo s časom spet začutil nekaj do mene, da se stisne k meni…
Prijavljena sva pri svetovalcu-terapevtu, ker mislim, da se morava osvoboditi preteklosti in začeti jemati zakon z drugačne plati.
Sama sem na potovanju poračunala s preteklostjo in začutila močno naklonjenost možu, da ga imam rada kot še nikoli in sem pripravljena svoje napake popraviti(mož pa tega ne verjame, ker pravi, da je to samo strah pred tem da ostanem sama).
Povejte iz prakse, ali je tu še upanje, da mož sčasoma nekaj začuti do mene in kako se naj obnašam, kajti dejstvo, da sem možu naklonjena in da vem da leži poleg mene v postelji in se ne morem stisniti k njemu me spravlja v obup.
LP in hvala.
Žal vam na vaše vrašanje ne morem odgovoriti z da ali ne. Dobro je, da ste se odločili za strokovno pomoč. Teoretično obstaja možnost, da z možem uredita odnos in ohhranita zakon. Pravite, da ga še vedno ljubite in ste se pripravljeni potruditi za vajin odnos. Potem mu to tudi pokažite. Do moža ne bodite vsiljivi, nestrpni, temveč potrpežljivi. Dajte mu čas, da razčisti s svojimi čustvi do vas. Vi pa se poglobite in kritično razmislite o svojem vedenju do moža, ki verjetno tudi ni bilo na mestu. Tudi vi ste ga morali zelo prizadeti. Strokovnjak vama lahko pomaga, da spregledata, kaj se v vajinem odnosu pravzaprav dogaja. Z njegovo pomočjo vama lahko uspe. Vem, da vam je težko in da vas vedenje moža boli, vendar se take težave, kot so vajine nikoli ne rešijo čež noč, ker tako hitro tudi niso nastale. Zato vam lahko svetujem le to, kar sem vam že napisala. Bodite strpni, to se vam lahko bogato obrestuje, saj to si tudi želite, ali ne ?
Alenka B
Ga. Alenka hvala za vzpodbudni odgovor. A so dnevi, ko sem čisto na tleh, čutim da izgubljam energijo in upanje. Sama se trudim, da bi z možem počela stvari, ki sva jih zanemarila-hodiva na koncerte, izlete, a vedno še z nekom, v družbi, ker le tako mož privoli, da izvedemo načrtovano. Boji se samote z menoj. Ko se mu ponudim, da grem lahko z njim na daljso službeno pot za en dan, da mu delam družbo v avtu (tako kot je bilo vedno) me zavrne, da ga bom samo najedala v avtu.
Za dopust pravi, da si želi da gremo skupaj, a bi bil rad tudi sam z otroki en teden, da si odpočije (vseeno pa pravi, da ne bi tega naredil in seveda gremo skupaj za vse tri tedne)… Ne vem kaj naj naredim. Ali naj jih pustim oditi same in da se mi bo zmešalo, ko jih bom čakala, ali naj vztrajam z upanjem in naj gremo skupaj v upanju, da ga dopust sprosti in da ga bo prostor, kjer smo se imeli vedno lepo, morda omehčal in si bo vsaj malo pustil priti bližje…
Mene je tudi moril in težil, nekaj časa sem se branila, pa je imel vedno zadnjo besedo. Nato sem omagala in utihnila. V meni je ubil ljubezen. Potem sem vseeno našla njegove pozitivne lastnosti in ga vzljubila nazaj. Pa je ponovno postal presamozavesten in prepričan, da ima prav. S tem me je podcenil, saj sem sama vedela, da nima prav. Spet sem se sesula.
Zdaj se spet trudi biti naklonjen, vendar četudi želim obuditi čustva, so kot mrtva, ker sem bila prevečkrat prizadeta in verbalno umorjena. Pravzaprav imam občutek, da je ob meni tujec.Kar mrzli pot me oblije.
Ker imaš tako majhne otroke in bi morala biti do pubertete nasmejana in srečna, ti priporočam, da pri njem obudiš stara čustva, predvsem pa zaupanje vate in ga ne razočaraš verbalno in praktično. V njem je njegov svet, v katerem boš dobrodošla ali ne, četudi je tiho. Pritegni pozornost, otrokom ga hvali, da bo slišal in tudi pred vsemi mu daj priznanje in podporo.
Iz srca ti želim, da ti uspe!
Hvala ‘tudi’ za napisano. Taksne vsebine mi dajejo upanje, da se da vzljubiti nazaj, ampak kako.
Ali si lahko takrat spala z njim, ko nisi ljubila, ko si imela in imaš čustva kot mrtva? Mož pravi da se čuti čisto praznega, ne more me objeti in pravi, da če bi na silo spal z mano bi bilo še slabše…
Čeprav pravijo, da seks poglobi čustva, mogoče bi mu pomagalo jih obuditi-ne vem??
Ali ga imaš še rada? Mož pravi da me ima zelo rad, a ve da na drugačen način kot prej. Ne vem kaj bo in to boli…
Mislim, da imava midva več težav, kajti razlika je v tem, da on noče popustiti v stvareh, ki so meni zelo pomembne. Ti pa si to vse pripravljena storiti, zato sem čutila možnosti.
Imam ga rada, spoštujem, tudi v sexu je odličen, samo zaradi odklanjanja meni pomembnih stvari in ignorance so moja čustva preveč prizadeta. Tudi, če hočem, je to težko. Izogibam se diskusijam z njim, delam svoje, prijazno odgovarjam, pri odnosih pa pogrešam ljubezen. Tudi jaz si želim nore strasti, objemov in ljubezni, naklonjenosti, a se raje vsemu asketsko odrečem, ker se mi zdi vse ena zmota, farsa in prisila.Drugega ne iščem.
Sex ne reši teh zapletenih situacij. V vsakodnevnem življenju mu poizkusi pokazati sebe v najlepši luči, ko te bo opazoval, kako deluješ. Nič ne sili vanj, le z nevsiljivimi nasmeški in naklonjenostjo mu daj vedeti, da lahko računa nate.Telesno bodi fit, zagorela, sfrizirana, vedra in privlačna. Povabi ga na večerjo ob svečkah, malo spijta, zaplešita, vendar bog ne daj tudi takrat riniti vanj. Če pa bo on zmogel čez vse to, pa zagrabi, daj vse od sebe in mu brez besed dokaži ljubezen.
Mogoče se duši ob teži življenja, pa vzemi otroke in jih pelji za ves dan ali 2 nekam na izlet, da bo razmisli v miru in se ne bo počutil, kot, da ima mlinski kamen za vratom.Deluj lahkotno, kot da je življenje metulj ali dih.
Morda mu manjka le en preobrat v glavi, ko bo spet zaupal.Govori samo pozitivno o vseh in vsemu, bodi optimistična in verjemi, da boš spet vzpostavila harmonijo.
Oglasi se spet, če boš potrebovala kakšno besedico!
Podobno se dogaja tudi nama. Popolnoma te razumem. Pri naju brez pomoči strokovnjaka ne gre, pa še ta bolj malo pomaga. Tukaj je res bolje najti pomoč tistih z enako izkušnjo. Midva sva bila prezaposlena, mali otroci, gradnja, nenaklonjena okolica, zahtevna služba…. Za naju pa nikoli časa. Zamere se kopičijo, časa in volje za pogovor ni. Ljubeč odnos pa gre po gobe. Mislim, da je vajin vzorec zakonske bitke za premo prav tak kot pri naju. Žena teži in upa, da bo mož videl njeno preobremenjenost, hoče sočutenje mož pa se umika tem napadom. In vse se stopnjuje. Svetujem ti, da se umiriš in malce potegneš nazaj, da boš bolje videla celo situacijo. Žene smo ponavadi pravi zmaji, ki bruhajo očitke in zmerjajo brez kontrole. Vse to pa moža boli. Me pa seveda ne mislimo resno ampak želimo “zbuditi”, aktivirati moža. Pravi recept je pustiti moža malce pri miru- ko jaz moža vprašam koliko časa reče dva tedna, zame bi bilo dovolj pol ure in bi že šla naprej. Spomni se na začetek vajine zveze. Kaj sta rada počela, obnovita. Kar vaju je takrat potegnilo skupaj vaju lahko tudi sedaj.
Pa še ena čisto praktična. Vsi svetujejo razgovor, a to ni lahko, če človek nima stika s svojimi čustvi in jih ne zaznava kaj šele, da bi jih znal opisat. Zelo zdravilno delujejo drobne nežnosti ali pa tudi ljubljenje. Odvisno od razpoloženja. Ko je res hudo pa ni nobene želje po telesnem stiku. A se povrne. Verjemi. Predvsem pa ne vrzi puške v koruzo. Zakonske krize so nekaj normalnega. Tudi vajina. Važno je, da se ne razideta sedaj ampak rešujeta zakon. težko bo, a vama bo uspelo. Otroci vama bodo hvaležni. In zlati kot so si zaslužijo ljubeča straša, ki se hranita z medsebojno ljubeznijo.
Želim vama vso srečo in obilo poguma in vztrajnosti!!!!
Pa javi kako napredujeta..
Ja, sem prebrala od benobenota. Ja morda se občutki podobni, a tu je le tretja oseba, ki je upam med nama ni. Ali morda? Ne zdi se mi tip, ki bi to počel, čeprav je priznal, da se je slišal z eno parkrat po telefonu, a samo zato, ker jo je srečal po dolgih letih, bil čisto na tleh in sta si dala številke. Želel si je pogovarjati z žensko, ker nima prijateljic. Pogovor je bil pravi brezvezen…nič mu ni do nje, nikoli ne bi bil z njo…Kaj zdaj? Naj verjamem? Recimo.
Prav v tem času, ko mi je to povedal, so se pri nama stvari premaknile na boljše. Dopoldne večkrat pokliče, bolj zainteresirano se pogovarja, spet sodeluje, se mi zdi da se dopusta veseli, tudi z mano, če ga božam mu ni več neugodno, dobim poljubček za lahko noč, zjutraj se zbudiva ob petih in se pogovarjava v postelji do sedmih o vsem kar sva počela-lepe in grde stvari, poskuša verjeti, da ga imam zelo rada, tudi on pravi da me ima in da je moj kot vedno, poskuša verjeti da je še lahko lepo…
Poškušam biti vedra, a me vprašanja glede tiste ženske matrajo in kar vrtam. Seveda mu je neugodno in pravi da mi je vse že povedal sto krat in da naju bo to ubilo. Želi si zvečer ležati na kavču, pogledati kakšno tekmo in se ne pogovarjati o najinih problemih…
Tudi in viv hvala za napisano, obe sta kot kakšni terapevtki. Ko vaju berem si ne morem kaj da ne postanem solzna, so pač hudi časi…
Pa srečno tudi vama, si pišemo, ane?
Če boš vrtala vanj v zvezi s tisto žensko, si lahko nakoplješ še 2 dodatni stvari: dala ji boš moč, da bo vplivala na tvoj zakon in morda mu daš idejo, da razmišlja o njej. Jaz bi bila na tvojem mestu tiho kot miška in bi negovala ta lepi odnos, ki se bliža, prav vidim ga že! Ne vrtaj, živi le v tistem trenutku, ko si in ga naredi lepega samo za vaju. Očitno si zmagala, zdaj pa ne pokvari tega!Je pa jasno, da ni imel druge, če je tvoj. Verjemi v dobro in tako tudi bo!Mislim, da boš po dopustu žarela! Govori z njim le o prihodnosti, toda nevsiljivo in nežno, kolikor bo prenesel.
Lepe družinske počitnice vam želim!
Draga Mica, zelo te razumem, saj tudi sama preživljam podobno. So dnevi, ko bi se samo ulegle in ležala. Nato je nov dan in zaživim v polni energiji in predvsem čutim sebe in kaj bi jaz rada.
Mislim, da že kako leto želim z razumom sprejeti, kar srce že dolgo čuti – mojemu moži ni do mene. in to tako boli. Tako, da se tudi jaz ne morem več truditi, hudo pa je, ker me je strah oditi z otroci kar nekam.
Dejstvo je, da si še zmeraj želim nekaj najverjetneje nedosegljivega in ne vem koliko časa bom potrebovala, da ne bo bolelo.
Lučka