čez plot..drugam
Anin post mi je pa dal misliti in zaključila sem, da mi pravzaprav v življenju ni zelo hudo.
Če bi čas lahko zavrtela nazaj, da bi storila tako kot ona in bi mi bilo potem zato lažje – nikoli! Takrat sem želela dati življenje in če sem za kaj nase ponosna je to, da sem v težkih časih upala roditi. Kaj je pogum in kaj veličina človeka in njegovih odločitev je pa očitno zelo – relativno.
Ponavadi ne odpišem tako pogosto ampak zdaj pa moram. In moj komentar gre večini, ki ste odgovorili na enjin mejl.
Sprašujem se zakaj se vsi med seboj tako ponavljate? In neprestano obsojate? Ja, seveda bi bilo vse super, če bi se pogovorila z možem, če bi rešila zadevo in da bi se med njima razvilo ljubeče razmerje. Ampak včasih pač tako ne gre. In res me moti, ker nekateri na tako direkten način poveste svoje mnenje. Res je, da ima vsak pravico povedati kaj misli ampak resnično dvomim, da smo si vsi ljudje enaki po dejanjih. Jaz osebno menim, da če ji primanjkuje pozornosti, ki je od moža ne dobi, ima pravico, da jo sprejme od druge osebe. Ker je tudi ona samo človek in ker s svojimi dejanji nikomur ne škoduje. In lepo vas prosim, ne obsojajte je preveč, ker nikoli ne veste kdaj boste sami v podobni situaciji. Meja je zelo majhna. Res je, da bi se tudi jaz najprej pogovorila z možem in razčistila sama s seboj. In veliko vlagala v razmerje. Če pa odziva ne bi bilo in bi se počutila osamljeno, bi mogoče tudi jaz podlegla pozornosti nekoga, ki bi mi jo izkazoval. In verjemite mi, vsi jo rabimo.
Kris lepo si to napisala. Se popolnoma strinajam, če ne gre pač ne gre. Za vsako stvar v življenju pa rabimo veliko moči, da jo spremenimo. Če so zadeve takšne so pač takšne, zase moraš poskrbeti, da odneseš najboljše in da pri tem nihče ne trpi. Ne govorim sicer iz lastnih izkušenj, ampak iz izkušnje iz bližnjega sorodstva.
Vse pride k tistemu, ki zna čakati….
Uživaj *enja* in lep dan
Mislim, da smo vsi imeli (več ali majn ) takšno izkušnjo.
jaz ti bom povedala iz moje:
Na dveh stolih se ne da prav dolgo sedeti, slej ko prej te čustva do ene ali druge osebe zaslepijo in začneš razmišljat.
Presneto pazljiv moraš biti pri imenih (sploh je problem, če imata podobna imena) in stalno izmišljevanje.
Takšen stolček pa se slej kot prej začne zniževati in zniževati, vse dokler ni tako nizko, da enostavno ne gre več naprej.
In si pripravljen izbirati. Ker vleči dveh niti resnično ne gre v nedogled.
Mogoče, pa se ti ni potrebno ozirati na otroke in moža. Naredi tako, da boš srečna ti. Otroci bodo odrasli si uredili družino in odšli. Ti pa boš doma “nesrečna” z možem,. Ali pa bo trenutna jeza s strani otrok, potem pa bodo videli, da si srečna ti, ker si našla srečo, srečen mož, ker je tako videl, da to ni to.
Nekaj pa boš morala naredit slej ko prej.
Pa vso srečo in veliko mero strasti ti želim,
m.
res zelo lepe zgodbe…ne zaradi varanja samega ( to ni lepo) lepo pa je da ste poskrbele zase in zato vas spostujem ker nima smisla biti z nekom s katerim ni cutiti neke ljubezni….in res zelo lepo da ste to poiskale drugje.
za varanje sicer nisem ampak to ni varanje to je ziveti srecno zivljenje in zato vam cestitam. enkrat se zivi in je brezveze trpet in nobena od vas si ne zasluzi trpljenja zato kar uzivajta zivljenje ker se le enkrat zivi.
priporocam tudi drugim da probajo taksno izkusnjo ce jim v poroki ne gre …
Tale komentar “ljubezni” je pa na mestu. *Enja*tudi jaz mislim, da živimo le eno življenje tu in zdaj in kdo ima pravico odrekati takega, kakršnega si želimo, zaslužimo kot bitja s čustvi itd. itd. Zakaj bi morali za nekaj, kar nam gre po naravni poti, nekoga (moža ali partnerja) prositi, počenjati nevem kaj vse, če pa imamo na drugi strani tega brez prošenj, samoumevno dovolj.
Vzeti si je treba vsak trenutek življenja, v katerem je le-to lepo in izpolnjeno. Postransko razmerje naj kar traja in si ga vzemi kot košček tortice. Če kljub vsemu želiš ohraniti sedanjo zvezo, pa ti predlagam, da
skrbno pazi, da se za novo razmerje ne izve in da s tem ne prizadeneš tistih, s katerimi ali zaradi katerih si se odločila ohraniti skupnost. Kajti morda bo sedanje razmerje po nekem času prenehalo, kdo ve in bolje je, da za to vesta samo dva.
Pa veliko užitkov.
Ni mi jasno zakaj kljub tem razlikam ne končaš tega nesmiselnega zakona. Delaš magisterij, si razgledana, veliko zaslužiš nisi pa si zmožna najti življenjskega partnerja, ki bi ti ustrezal. Pri vsej tej sposobnosti bi morala imeti tudi voljo da si urediš čustveno življenje. Mislim, da si zaslužiš več kot skrivalnice z ljubčkom. Človek je zadovoljen in izpolnjen šele, ko ima ob sebi partnerja s katerim lahko deli dobro in slabo.
Si se vprašala zakaj pristajaš na takšno polovično življenje? Ker imaš premalo sposobonsti in zrelosti za kaj več?
Kako lepo opisujete vzroke vaših varanj. Celo vzpodbujate drug drugega k temu.
Kot izhodišče je seveda vse v družini, bolje rečeno partnerju. Pa vendar imam občutek da ste raje varne v njihovem svojstvu kot pa ločene in tako prisiljene živeti samostojno. Mar tega niste sposobne ? Ne da niste, tako vam pač bolj ugaja.
Sprašuješ, če se da dolgo živeti tako, kot ti živiš sedaj. Naj ti povem, da se da – iz lastne izkušnje. Moje prijateljevanje s prijateljem iz mladosti ( tudi srečno poročenim, kot jaz) traja že ohoho let… Vendar lahko traja le zato, ker nisva NIKOLI prestopila meje, ni bilo niti poljuba! Vse je ostalo na nivoju druženja ( kava ali čaj v kakšen lokalu, vedno dopoldne, pogovori po telefonu, SMS-i), in to zato, ker sem jaz postavila to mejo ( on bi hotel tudi kaj več), saj sem natančno vedela, da bi kaj več nujno pomenilo konec za prijateljstvo, ne bi moglo trajati. Poleg tega tistega ‘več’ nisem potrebovala, v svojem zakonu sem glede tega popolnoma srečna.
Pogrešam druge stvari – poglobljene pogovore, razumevanje razlogov za naša ravnanja, pogovore o umetnosti, psihologiji, glasbi… Moj mož je konkreten človek, nerad ‘filozofira’, nerad bere in kaj veliko razmišlja ali razglablja. Sicer je pa krasen človek, ne bi ga zamenjala za nobenega drugega na svetu!
Tudi jaz nimam slabe vesti, moj mož ga celo pozna in ve, kako rada se pogovarjam z njim o najrazličnejših stvareh, saj je izredno inteligenten, duhovno bogat, lahko mu zaupam vse svoje strahove in skrbi, podpira me in razume, bolj kot kdorkoli na svetu. Moj mož pa tudi ve, saj mu je to zelo pomembno, da mi kot moški ne pomeni nič in se mu ni treba obremenjevati z ljubosumjem.
Resnica je, da me nikoli ni zamikal kot moški , ni bilo nobene kemije ( kar pa ne velja za njega, a sem ga vedno znala ustaviti).
Mogoče je zadeva z moje strani rahlo nepoštena, saj dobivam več, kot dajem, a njemu zadošča že moja občasna prisotnost. Seveda se sončim v njegovem občudovanju, daje mi neverjetno energijo in verjamem, da tudi zaradi njega lažje prenašam težave v življenju in celo, da je zaradi njega moj zakon tako dober, kot je ( in tudi njegov, saj tudi on na nek način dobi od mene to, kar doma pogreša, prav tako kot jaz).
Torej, nihče ni prizadet, vsi imamo zaradi tega mnogo lepše življenje.
joj kako je to možno, da se pri tvojih letih tako obnašaš. A ne bi bilo pošteno, da možu poveš kako je, da se vajini poti ločita in da se stvari počistijo. Čustev ne moreš usmerjat in če pri drugem dobiš kar želiš, zakaj ne bi potem možu poznala pošteno, da ne gre več. Da se morata vajini poti raziti.
ampak seveda ne. MOž te finančno podpira, imaš stanovanje, vse kar imaš. Samo pozornosti nimaš, pa jo greš mal drugam iskat.
In še nekaj: če boš tako nadaljevala, se bo za to izvedelo. Slej ko prej se izve. Konec koncev so za to zdje že detektivi, ki se ukvarjajo samo s tem. Tako, da niti vedla ne boš da si bila zasačena. samo ne jokaj potem, pa prosi moža naj te vzam nazaj in kako ti je žal itd.
Kako si lahko ljudje samo povzročamo bolečino, potem pa jamramo kolk je to življenje kruto!