Pozdravljeni,

kot izobrazena zenska, ki se povsem veseli zivljenja in dogodkov, ki mi pridejo naproti sem v stiski odnosov. Medsebojnih. Obracam se z zeljo po odgovoru, ki bi mi pomagal pri nadaljnem razpletu druzinske komunikacije.

Ko sem pred tremi leti s partnerjem (ki ga bom zaradi lazjega dojemanja problema poimenovala ‘moz’) zacela odnos, ki je nakazoval na vec kot samo prijateljstvo sem pri tem naletele na neodobravanje moje mame. Ker mi ni dala podpore, je zanicevalno nastopila do mojega moza in tudi mene ter v dolocenih momentih tudi grozila, da nama bo unicila zivljenje, sem z njo prekinila stike. Seveda sem ji ob rojstvu najinega sina, dala ponovno priloznost, mislec, da se bodo nasi odnosi le stabilizirali, a je zal v izbruhu jeze zopet zacela z obtozbami, psovanjem, direktnim zaljenjem in ponizevanjem. Tako mene, kot moza in tudi njegove druzine, ki pa jo sploh ne pozna. V treh letih se izogiba stikov mozeve mame in oceta in vsega karj e povezano z nami. Moj oce je clen v druzini, ki ne bo nikoli naredil nic in tudi mamine izpade je komentiral kot ‘trenutek zivcnosti in slabosti’ in da je moja mati ‘reva uboga’, ker se ji v sluzbi dogajajo stresne zadeve. Po vseh moznih poskusih, da druzinske odnose spravim v ‘normalno’ komuniciranje, vsaj narejeno prijaznost tistih 5 minut, ko bi se pojavili pri meni doma, je tudi ob novorjencku vse spodletelo in padlo v vodo z zadnjimi besedami moje mame, da sem ‘prasica, ki zeli uniciti njeno druzino.’ Zal je pri tem ostalo. V notranjosti sem se nekoliko sprijaznila, da cloveka ne bom nikoli pripravila do tega, da bi se vsaj potrudil za mene, ket sem pac njen otrok. Sorodniki po mamini strani me razumejo in dajejo prav moji odlocitvi, saj se enako obnasa tudi do njih. Oce ne rece nic. Nikoli tudi ni. Ni pretirano socialen tip cloveka. Kar mogoce razumem. Torej, ze lep cas nimam stikov z mamo niti nobenega odnosa. S tem lepo zivim, saj sem celo srecna, ker je ni v mojem zivljenju in lahko zivim po svoje, brez zelje po njenem odobravanju in strahu kaj bo ‘prinesel naslednji’ tel. klic. Do neke mere.

Tu se pojavi drugi problem. Mozeva mama, torej jo bom poimenovala kar tasca je zelo prijazna zenska. Pozitivna oseba v razmisljanju in tudi v dejanjih. Vsaj tako sem mislila do nekega dne. Ko sem tasci razlozila svoj odnos z mojo mamo ni in ni hotela razumeti. Prislo je tako dalec, da sem jo celo prosila (celo preko maila), da naj se ne vmesuje v ta odnos niti ne sili vame glede tega, saj so to zelo intimen zadeve mene, mojega brata in moje druzine. Ne potrebujem njene pomoci, niti ji nisem zelela povedati, kaj je moja mati sploh govorila o mozevi druzini, saj bi se od sramu jaz pogreznila v zemljo… Zal tasca ni hotela razumeti, in mi je v njenem prepricanju, da sem jaz kriva, ker ne pozna mojih starsev, da po vseh ‘psiholoskih knjigah’, ki jih je prebrala, povedala, da midva z mozem zaradi mojega odnosa s starsi ne bova uspela kot par. Bolelo me je. Zelo. Najvec pa je dolila se z primerjanjem z drugimi mamami, celo mamo od fanta mozeve sestre. Pri meni je vzbudila obutek nelagodja, kaj to pomeni, da sem jaz, ki se tri leta trudim okoli vseh bliznjih in daljnih sorodnikov mojega moza (pa mi ni tezko, niti malo), manj vredna kot fant mozeve sestre, ki je v treh letih prisel na njihov dom le enkrat? Kaj to pomeni, da je bil moj trud v vseh odnosih, kavicah, poslusanju taksnih in drugacnih nasvetov, zaman, ker itak se lahko druge mame prosto poklice moje pa ne… ? Kaj to pomeni, da bo tudi moja kartica, kot kartica, voscilnica fanta mozeve sestre, odtehtala tudi to, da se jaz in sinek ne bova pojavila pri moji tasci in tastu (kot fant mozeve sestre), ali bom pa zaradi tega le negativni clen v njihovi druzini?

V tem super odnosu je pocilo, ko sva nekega dne z mozem prisla ka tasci in tastu, kjer je najin otrok prespal noc in v tistem casu je bil ravno cas za sinekov pop. pocitek…Prvo sva sla pogledati sincka v sobo, ki se je trudil zaspati. V ustih z dudo. Mene je skoraj kap, saj sva se z mozem trudila odvaditi dudo ze pred pol leta (po nasvetu otrokove zobozdravnice) in ves cas ocitno ponosno zivela v zmoti, da najin otrok nima vec dude in da sva glavna pri vzgoji najinega otroka. Moz pa se je razjezil tako hudo, da je povisal ton v glasu. BIlo je sploh prvic, ko se je konkretno postavil za naju, kot par, starsa in za nas, kot druzino. Ni se mi dalo poslusati njegovih besed, vzvisenega tona glasu in celotne jeze, ki je kar bruhala iz njega…., saj sem bila v svojem srcu prevec razocarana, jezna, pravzaprav zalostna. Ko sem na koncu kosila tasco le vprasala, zakaj mu je dala dudo, je rekla, da je to njihova mala skrivnost, priznala je celo, da mu je vedno, celih 6 mesecev, ko je kdaj prespal pri dediju in babici, dajala dudo, ker ona ve, da je tako prav.
Sem ji rekla, da so skrivnosti babic in dedkov v tem smislu, ce otrok hoce cokoladico viska, pa popustijo. Ni razumela. Povedala sem ji primer prijateljev, ko sta oba vegetarijanca in na tak nacin zivljenja navajata tudi njiunega dveletnega sina. Nihce, niti babi biti dedi mu se ni dal mesa. ker sta najina prijatelja starsa in njuna je zadnja.
Tasca je pojasnila, da bo najin sin edini otrok v vrtcu brez dude (to se mi sploh ne zdi pomembno in precej bedast izgovor), da se je z dudo pocrkljal (kar sploh ni res, saj doma sinek o dudi govori kot o ‘bljak’), da se ne cuti krivo, ker ni nic naredila narobe. Ceprav nama je pol leta lagala in mu vsakic, ko nas ni bilo dala dudo, je nama govorila nasprotno: ‘Nas vnucek je sel danes spat brez dude.’ ali pa ‘ponoci se je zbudil in rekel ‘dudu’, pa sem mu rekla, jo je mami vzela’, ali pa’ mami in oci, poglejta na mesto za dudo, kjer je ni vec’, najbolj zalostna pa sem bila zato, ker je priznala, da misli, da ima ona prav. Ceprav sva midva starsa, ima ona 53 let, in je vzgojila dva otroka in ve malo vec o zivljenju kot midva z mozem. Bolj sem ji skusala ponazoriti pomembnost moje besede, bolj me je bolelo srce, saj se nisem z mojimi besedami, da imajo starsi glavno vlogo pri vzgoji, premaknila nikamor. Zelela sem samo stran, vzeti svojega otroka, oditi, se zjokati.
Besede ‘da sva trda v vzgoji(ker sva mu midva odvzela dudo pri dveh letih? – ceprav jo je otrok sam vrgel v wc)’ in ‘naj pri najinih tridesetih ze enkrat odrasteva’ tako prizadele, da mi se sedaj ne gredo iz glave.
Ne razumem tasce, res je ne. Ne razumem, kaj si je mislila, ko sem ji rekla ( v preteklih mesecih) v obraz, da ji ( celo tistih vseh 6 mesecev) zaupam 150%, ona pa je kljub vsemu, delala po svoje. Ne razumem, ce je moj otrok, kaj ni moja zadnja? In tri stvari, ki jih sovrazim, so pa hinavscina, laz in hudobnost.

Noben izgovor, da je bilo misljeno dobro iz njene strani ne pride v postev. Kot stars sem bila cisto degradirana. Pa tako trudila sem se, tolikokrat sva se pogovarjali o pricakovanjih, ki jih imam, napisala sem ji celo nekaj mailov na tematiko privatnosti nase druzine, potem pa to. Jaz vem, da se zdalec nisem popolna. Se pa trudim. In sedaj se vprasam, kaj bo naenkrat 20 let mimo in se bom sprasevala, kako bi bilo lahko moje zivljenje drugacno, ce bi se potegnila bolj zase? Kaj zivimo, da izpolnimo pricakovanja drugih ali svoja?

Kaj ni, najin otork, najina pravila?

Tasco sem neki dan povabila na pogovor. Ni bil uspesen,saj ni razumela, da z mozem ne zeliva njenega vmesavanja v najino vzgojo niti v najino vezo. Takoj po tem pogovoru mi je rekla, naj moza ne klicem vec po vzdevku, ampak oci. Prijatelj (mag. sociologije) je dejal, da je to poimenovanje patolosko povezano s kasnjesimi problemi. Izraz ‘ocka’ pa je pri nas rezerviran izkljucno za najinega sina. Najbolj pa me je bolelo, ker sem ugotovila, da tasca veliko stvari predstavi v zelo idealni luci ter probleme pomete tudi pod preprogo. Ker nisem taksna oseba, sem bila res jezna. V redu, ce clovek laze samemu sebi, meni pa vsekakor ni potrebno lagati v obraz, ce vem, da je resnica jasno drugacna.

V resnici res prevec pricakujem od soljudi in potem me vedno nekdo razocara, vendar ima kljub vsemu vsak pravico do svoje svobode ter odlocanja o svojih zivljen.zadevah. Prijatelj je rekel, da sem na pravi poti, hkrati pa dodal, da se on ne bi vec trudil, saj ‘kar ne mores pozdraviti, odrezi’, ce te ljudje nocejo razumeti. Mozu sem rekla, da sta v vezi lahko le dva odrasla, v nasi pa smo obcasno trije. In da ni prostora se za njegovo mamo, da nama bo dajal predloge o najini intimi. Zal. In bila sem res zalostna, sploh pa ker tasca ni zelela razumeti, da se ne sme vmesevati v najine odlocitve (moz je sina neki dan, ko je otroka zaradi neposlusnosti skoraj povozil avto, po zadnjici, naslednji dan tasca pride do naju in pove, da’ se moramo pogovoriti o tem, kaj je bilo to, da vse ve, saj ji je otrok vse povedal, ter da se otroke ne sme vzgajati z vzgojnimi ukrepi, saj je ona vse to delala drugace…’), saj je naslednji dan rekla, da naju ne razume. Da ima vec izkusenj in da je vzgojila dva otroka. Pa ravno v tem je poanta. Moja stara mama je bila se veckrat polnoletna kot tasca pa se ni nikoli vmesevala v zivljenje nas, vnukov. Vedno je rekla, da smo dovolj studirani in da se bomo sami odlocili prav. Da ce pa bom njo vprasala za mnenje, mi ga bo pa povedala.

V soboto je moz prvic jokal zaradi mame. Razocala ga je, ker je od njega pricakovala maksimalni trud in mu celo ocitala, ces zakaj ne poklice sestre, ko je prisla iz LJ na obisk k druzini. Moz ji je jasno povedal, da bi njegova sestra lahko poklicala njega, saj je v koncni fazi ona prisla domov, kako pa naj on ve, da v mestu. Druga zadeva je ta, da tasca ocitno pricakuje, da bomo vsaki drugi dan pri njej na obisku, pa ji je moz zopet odgovoril ,da je v 14 dneh prisel domov tako pogosto kot njegova sestra ( ki pa res zivi zivljenje tako kot sama zeli, pride domov vsake toliko casa, pa se to za en pop.), mi pa zivimo v istem mestu, pa naj plane prilagodimo njej?Da ne bo zalostna? Moza je najbolj prizadelo, saj je ugotovil, da po politiki njegove druzine dela vse narobe. PO njegovem nima pravice reci ne, nima pravice do svojih odlocitev, (tasca mu je ocitala, ‘ da se mora starse ubgati’, pa cetudi si star 30 let), nimamo pravice celo do svoje intime in skupnih trenutkov. Bila je celo beeda, da sem zelo ljubosumna na svojega sincka, ces da moram pustiti tudi drugim, da ga imajo radi. Ne zdi se mi normalno, da bi jaz, ko grem po sina po sluzbi v varstvo, se poskusala ‘resiti’ otroka in ga dati v varstvo babici in dediju. Jaz uzivam v otrokovi druzbi, rada sem z njim in tega ne rabim nikomur pojasnjevati niti se opravicevati. Vikendi so edini cas, ko smo lahko res 100% skupaj, ampak ne, takrat se pricakuje, da v nase plane vkljucimo tasco in tasta, saj se bo ‘mali le tam lahko igra s sosedovimi otroki’. Ni mi jasno, kako si lahko nekdo drzne vmesevati v moje zivljenje in diktirati skozi prijazne nasvete kaj naj delam. Naj gre skozi eno uho notri in drugo ven, ni pravi nasvet.
V odnosih sem temeljita. Veliko dam, veliko pricakujem. Vse se zace z iskrenostjo, ki je odraz prvega in pravega spostovanja. Ostalega ne rabim. Ne vem kako naprej s temi odnosi. Prepricana sem, da fantu mozeve sestre ni potrebno pojasnevati zakaj ne pride k tasci na kosilo, ni mu potrebno poslusati malo morje nasvetov, ki ga ne zanimajo, niti mu potrebno imeti slabe vesti, ker bi o predobri zenski pomislil, da je mogoce pa le ni tako dobra, saj je to le izgovor, da se infiltrira v notranji odnos dveh ljudi in ima tako vse pod nadzorom. Ni mi potrebno, ker se ga po moje tasca ne upa niti poklicati in vprasati, kaj je danes jedel. Zakaj? Po cem je on drugacen od mene?

Kako naprej? Pogovori so ze jalovi, saj niso priensli nobenega rezultata. Celo ‘njeno premisljevanje’,da bi prisli ziveti k njim v njihovo hiso (namesto da zivimo v 1.5 sobnem stanovnju) je pri naju naletelo na odpor. Ampak sva ji lepo pojasnila, da to ne bo slo. Ceprav je sprejela najino razmisljanje, je po treh mesecih zopet zacela, da bi bilo tako lepo in da bi si ona tako zelela, da bi prisli ziveti k njim v hiso. Ko sem jo povprasala, ce je podobno idejo omenila mozevi sestri, je takoj rekla v smislu ‘pustimo njo pri miru, ima ona svoje zivljenje…’ Kaj pa jaz? Ga ne smem imeti?

Joj, kot oseba, ki poskusam spostovati socloveka, ga poslusati in upostevati, sem se znasla v kotu. Problem, ko imas obcutek, da si nemocen, saj ne morem kricati, ker to nisem jaz. Ne morem ji reci, da je ne zelim vec videti, saj ne zelim sina prikrajsati za uzitek, ki ga ima pri babici in dedku (priznavam dvignjene glave, da sta sijajna stara starsa), ne morem pa tudi dovoliti, da izgubim svoj jaz in postanem do konca zivljenja oseba, ki se jezi na tasco, njeno vmesevanje in pretirano dobroto, ki posega v intimo mojih custev, odlocitev in kakovost zivljenja.

Zakaj zivljenje, ko bi lahko bilo idealno, grenijo tako bedaste zadeve? Zakaj smo tako nemocni in kaj lahko naredim, da bi se stanje izboljsalo? Kaj je to se ene oblika cankarjanske matere, ki ne more sina spustiti v svet, ker je kot zenska osamljena? Ne vem… Vem samo, da se glede na svojo druzinsko situacijo, v ‘situacijo’ druzine mojega moza ocitno ne morem vmesati ali imeti prave vloge. Saj se moje mame ne more poklicati in z njo pogovoriti kot z drugimi normalnimi mamami. In tasco bremeni, ker vec ne ve kaj povedati njenim prijateljicam…
Ali je distanca edina resitev?
Hvala ze vnaprej za vas odgovor,
Tina

Pozdravljeni, Tina123!

Razočarani, jezni in prizadeti ste ob mamah, ki sta taki, kot sta. Verjamem, da vas najbolj boli in spravlja v obup odnos z vašo mamo, ki očitno žal ne more iz zagrenjene ženske postati tudi mati, ki bi razumela in začutila svojo hčerko, na katero bi bila lahko res ponosna in ki bi sproščeno uživala ob vnuku, vam pa dovolila, da ste mati na svoj način. To, da vas žali in ponižuje in je psihično nasilna, je popolnoma njena odgovornost, zaradi česar je vi ne morete spoštovati kot bi si želeli in zaslužili. Ob vsem, kar ste sami poskušali (namesto nje) storiti, da bi mati vendarle postala mama, ste bili vedno znova razočarani in še bolj jezni, saj je ta vaš trud dejansko vnaprej obsojen na propad, dokler mama ne bo sama spoznala, da bo morala prevzeti odgovornost nad svojim obnašanjem v svoje roke. Vi je ne morete spremeniti, pa če se še tako trudite. In verjamem, da si to tudi najbolj želite, saj jo pogrešate. Kot že rečeno pa ima sposobnost spremeniti sebe in svoj odnos edino mama in bo žal to vaša večna bolečina, dokler mama v sebi ne bo prepoznala, da verjetno odigrava užaljenega, trmastega in nesramnega otroka, ni pa odrasla ženska in mama. Ne glede na to, da so za maminim vedenjem neke njene stiske, je tak odnos ne opravičuje. Vi sami ugotavljate, da žal še najbolje živite, če imate z njo čimmanj stikov. Vsekakor pa imate pravico, da ji ne dovolite poniževanja in sramotenja in ji to tudi jasno poveste. Jezni ste pa tudi na očeta, ki tiho tolerira takšno ženino/mamino vedenje in ne zavzame bolj odločnega stališča, da ji nobena služba ne daje pravice zganjati nasilja nad svojim otrokom.

V želji, da vsaj nekje dobite sprejetost in razumevanje, ste s toliko večjim upanjem stavili na odnos s taščo. Tukaj so odnosi nekoliko drugačni in ste vi kot snaha v popolnoma drugi vlogi kot doma. V zakonu vedno velja, da vsak partner ureja odnose s svojimi starši. Tako je naloga in odgovornost moža, da postavi meje svoji mami (vaši tašči) in zaščiti sebe in svojo novo družino, če na drugi strani doživlja preveliko posesivnost in nesprejemanje dejstva, da je njihov otrok odrasel in samostojen. Vi ste tu le snaha, ki z njegovo mamo nimata ničesar skupnega, razen, da sta lahko le prijazni ženski. Vse, kar vas moti in jezi pri njegovi mami, se pogovorita z možem in on je tisti, ki je odgovoren, da te stvari sporoči in prenese svoji mami. Če v odnosu snahe in tašče »škriplje« je to pokazatelj odnosa mati-sin (torej so tam nerešene stvari). Za ta odnos torej niste odgovorni vi (zato ga tudi ne morete urejati), ampak mož. Edino on lahko ureja in uredi odnose s svojimi. Če tudi ta, sicer drugače morda prijazna mama ne razume, da ima sicer ona prav zase, da ima pa tudi njen sin in vi svoj prav (in pravico do tega), potem se bosta vidva odločila koliko stikov z njo si želita. Sin se lahko z njo iskreno in odločno pogovori, ji pove vajine namere, potem je pa od nje in njenega spoštovanja vajinih odločitev odvisno ali bo distanca velika ali manjša.

Vsekakor imate vi pravico upoštevati sebe in to, kar vi čutite, da je prav za vas, za vaju in za vašega otroka. Sigurno je najbolje, da vse svoje moči usmerite v svoje materinstvo in v vajin odnos z možem.

Vse dobro vam želim.

Draga Tina, bom jedrnata.
Vi niste odgovorni za čustvena stanja drugih ljudi, ampak morajo to zrihtati sami.

Sodeč po opisanem ima vaša tašča motnjo narcisov (tudi na tem forumu boste našli dosti napisanega o MOM) – le ti imajo po njihovem mnenju vedno prav 😉 in so mojstri manipuliranja. Pretirano je navezana na vašega partnerja, zato se vmešava v vajin odnos (očitno tega ne prakticira pri hčerki).
Postavite ji meje. Če ne bo pomagalo, ukinite obiske.

Ne bo lahko, ampak je vredno. Pa srečno!

Uh a sem jaz edina, ki meni da je avtorica zoprna in neprilagojene. Duda da je škodljiva za zobe? Najbolj je cuzanje palca. Deformira palec in čeljust. Te pogovori avtorice dojemam kot monologe avtorice. Po njeno ali pa nič. Meni deluje zelo težka. Ne rečem da je mama tudi ampakk vzorec se ponavlja.