Spoznala sva se pred enim letom. Začela seks vezo, dogovorila sva se, da bova imela vezo brez obveznosti. Vse lepo in prav, dokler se jaz nisem zaljubila. Dobivala sva se še naprej. Oba sva ločena z otroci. Ves čas najinega dobivanja je bila vmes njegova bivša. Sama sebi se danes čudim, da sem šla čez to, ampak tako se je zgodilo. V tem času mi je tudi sam povedal, da čuti z mano, ampak, da ga je strah, da ne bo razočaran tako kot pri bivši in povedal mi je tudi, da še čustveno razčiščuje do bivše. Vem, da ji je ves čas po smsih težil, jo zmerjal..se opravičeval. V bistvu, sem mu jaz takrat določene stvari povedala o njegovi bivši, pač zato, da je vedel, ker se mi je smilil, da še vedno teži za njo, ona ga pa tako odvrača. Bil je primer, ko sva bila zmenjena da se dobiva na kavi, pa ga je vmes poklicala bivša, da če gresta na kavo. In kaj je naredil…rekel mi je, da ga je klicala, da gresta na kavo in da če se midva malo kasneje dobiva. halo??? Seveda sem pop***** in spet jokala. Bilo je še kar nekaj takih situacij, ko sem dobesedno izvisela, pa nisem ziher, ali zato, ker se tip ne zna obnašat do ženske, ali zato, ker me je imel ves čas samo za zabavo. Čas je mineval, vmes sva se velikokrat skregala, pa spet pobotala, pa končala in spet začela. Zelo burna veza. Mislim, da sem se zaljubila v iluzijo…
Nekako sva po pol leta zaživela skupaj, preselil se je k meni. Prinesel svoja oblačila. Vse ostalo je vrnil bivši (tv,…). Z izgovorom da je vse za otroke in vse zaradi otrok. Kadarkoli sem kaj rekla na to temo, sva se vedno skregala. in na koncu, ok, bom pa šel…
Enkrat sem celo omenila, ko sva bila pri temi o otrocih, da če bi jaz zanosila zdaj, da bi otroka najbrž obdržala. Tip je čist vn padu, da zakaj mu nisem prej povedala da hočem otroka ipd.

Še vedno usklajujeva in urejava odnose med nama in otroci, hodimo na izlete, se imamo lepo, pač nekako počasi se stvari razvijajo. Brez posebnih težav, bi rekla. Res je naporno uskladit tolko zadev, vsi ti odnosi med nami…ampak jaz sem mnenja, če imaš nekoga rad, greš čez to, se potrudiš za dobro vseh. Ni problema meni npr. imet njegove otroke popoldan če dela, samo on me nič ne vpraša prej, če imam kaj v planu ipd. Njegova reakcija je grozna, če za kakšno stvar povem svoje nazaj. in potem se je že zgodilo, da mi je pribil, ok, se bom pa odselil…s tem me je zelo prizadel.
Danes se veliko prekregava, jaz jočem skoraj vsak dan. Nekaj mi ne štima, pa ne vem točno kaj je to. V bistvu so to kreganja zaradi vsakodnevnih zadev nič velikega. Enostavno se začne drugače obnašat in zdi se mi, da se dan po kreganju dobro počuti, ko me pokliče, je ves dobre volje, jaz pa cela skurjena. Iz njega ne zvlečem kaj dosti, ker se takim pogovorom umika. Želim vedeti, ali me ima res rad ali je z mano samo zato, ker ima vse na pladnju.

V čem je problem? Problem je v tem, ker tip tudi pije (opažam sicer, da manj kot prej), je drugačen ko spije in z njim sem nonstop negotova, včasih se mi zdi, da se mi bo zmešalo. Super poskrbi zase in za svoje potrebe, počutim se prikrajšana za marsikaj, počutim se kot da sem mu mama, urejam mu stvari, ga oblačim, skratka vse kar bi naj bilo nekako skupno, je na meni. Po drugi strani pa hrepenim po njem, si ga želim in zdi se kot, da ne bi znala živet brez njega. Vsak dan mi pove, da me ima rad, da sem njegova in on moj. Ampak zakaj zakaj se tako negotovo počutim ob njem? Pa hudiča, da mi je tak lajf od nekje poznan…od doma.

Partner mi je večkrat omenil, da ga je strah da bi izgubil otroke, saj bivša zelo manipulira z njimi, to vem tudi sama. vedno sem mu bila v oporo in vedno sva se pogovorila o teh stvareh. primer, moja hčerka ima svojo sobo in ko se otroci učijo (moja hči in njegov sin), si njegov sin želi it v sobo se učit. moja hči mu je zadnjič rekla, da ne, ker je to pač njena soba…partnerju je blo hudo zarad tega, da se njegov sin ne počuti dobro pri nas zarad tega ipd. vem, da je na meni, da se s hčerko pogovorim in ji povem, da kadar sta njegova dva pri nas, je pač tako, da si stvari delimo…menim, da je tako prav. kaj vi mislite o tem? kakšen pristop bi bil najboljši. naslednja stvar je pa ta, da je čutit ljubosumje njegovega sina do moje hčerke, zarad tega, ker njegov oče živi z nama. sama vedno povdarjam, da naj sinu vedno znova pove, da ga ima rad, da bo on vedno njegov oče in da sedaj pač tako živimo. se vam zdi da je to ok? so to samo trenutne težave, ki bodo čez čas izzvenele?

Spoštovani,

vsa bolečina, ki začinja vajino burno zvezo, je kot droga, o kateri vemo vse, poznamo vse njene škodljive učinke, vendar brez nje že tudi telo – čisto biokemično – ne more več. Največji pa ni strah pred odvajanjem in odtegnitvenimi simptomi, ampak pred neznano treznostjo, ki nas čaka potem: kaj če je tam samo praznina, samo brezno, v katero bo zgrmelo še tisto malo, kar nas napolnjuje zdaj?

Vaša najhujša bolečina se zrcali v velikanskem neskladju med dejstvi in partnerjevimi besedami. V katerem odnosu ste že živeli samo od besed, ki so toliko obljubljale, niso pa bile podprte z dejanji oziroma so bila dejanja celo v popolnem nasprotju z njimi? Vzemite list papirja in ga razdelite na dva stolpca: Besede in Dejanja. In pišite, kaj vam partner govori, kaj pa počne. Kaj besede, da ste vi njegovi in on vaš, v resnici pomenijo? Citiram vaše pismo: »Počutim se, kot da sem mu mama, urejam mu stvari, ga oblačim«, »Ni problema meni npr. imet njegove otroke popoldan, če dela, samo on me nič ne vpraša prej, če imam kaj v planu«, »se dan po kreganju dobro počuti, ko me pokliče, je ves dobre volje, jaz pa cela skurjena«. On je res vaš – otrok. Ponudil se vam je, da bi ga »imeli« kot dojenčka, brezpogojno, in vi to sprejemate. Od trenutka, ko ste se vanj zaljubili = zahrepeneli po čustveno bogatem odnosu, delate vse, da bi vas vsaj ne zapustil. In ker se tega tako bojite, njemu ni treba migniti s prstom, le kadar ste mu preveč nadležni, vam zagrozi z odhodom, s čimer doseže, da se umaknete nazaj v vlogo gospodinje in seksualnega objekta.

Dobro ste rekli: zaljubila sem se v iluzijo. Ali pa v njegove skrite potenciale, ki jih doslej ni pokazal še nikomur, najmanj pa vam – sindrom, ki ga dobro pozna prav vsaka partnerka alkoholika. Alkohol je sicer samo eden od njegovih izhodov, vendar ga je mogoče zapreti najhitreje in najučinkoviteje: če mu postavite ultimat, zdravljenje ali razpad zveze, boste takoj vedeli, pri čem ste. In ker je pri sodobnem zdravljenju zasvojenosti z alkoholom prekinitev s pitjem samo prvi pogoj, potem pa se v resnici zdravijo vzroki, ki so do zlorabljanja alkohola pripeljali, se bo s tem urejal tudi vajin odnos. Prihranili si boste veliko časa, napolnjenega z vedno grenkejšim trpljenjem in zaničevanjem.

Kako naj bi v tako ranjenem odnosu »mame« in »dojenčka« sploh lahko poskrbeli za vajine otroke iz prejšnjih zakonov, da ne omenjam potencialnega otroka, o katerem ste tudi že razmišljali?

Vaš partner se omamlja z alkoholom, vi pa s sovisnostjo v tem odnosu. Morali se boste strezniti, če boste hoteli karkoli spremeniti. Tolikim je že uspelo – tudi vam bo, ko boste vzeli resno, da ste vredni neskončno več, kakor pa si zaradi uničujočih vzorcev, vsiljenih v otroštvu, privoščite.

Močni ste. Srečno,

hvala vam za vaše odgovore.

na razumski ravni vse to vem kar ste napisali in mi je vse jasno. jasno mi je tudi, da sem se zavrtela v vrtinec čustev tako zelo močno, da mi je spodneslo tla pod nogami. ja res je, kot droga, brez katere se ne da preživet. pa tako lepo sem začela sama živet. vem, da imam v življenju zaradi svojega težkega otroštva še veliko stvari za predelat in jih sama s sabo nikakor ne bi mogla, verjetno je to lažje v nekem odnosu, ko se zavedam določenih stvari. razmišljam o tem, kaj me je tako potegnilo v ta odnos?!???

po drugi strani pa…stvari so začele it nekako na boljše. tip si je uredil proste dneve za stike, pomaga mi v gospodinjstvu (skuha, pospravi posodo,…), tudi finančno prispeva kolikor dobi, razen preživnine seveda…večere preživlja z mano in ne v gostilni…no tako zaenkrat.

razmišljam, a je pomagal ves moj jok in teženje za tole? a res tako blefira samo zaradi ugodja in ker mu največ pomeni tole, da se njegova dva otroka pri nas počutita u redu (spoštujem to, da obožuje svoja otroka in da skrbi zanju!!!) ali jaz ne vidim druge strani, da me ima kljub temu rad, zelo rad, da ga je bilo samo strah, da bi izgubil še svoja dva otroka, potem ko je ostal sam (bivša ga je prej zelo zaničevala, tudi njena primarna familija je zelo močna kar se teh zadev tiče on pa je v tistem času skoraj prekinil stike s svojo družino, ker ni imel nobene opore tam in ker pač njegovi bivši njegovi niso bili ravno najbolj pri srcu..).

skratka, tip se je začel trudit zame, jaz pa sem vedno bolj skeptična. in to prav zaradi preteklih dogodkov, ki so zaznamovali nejino vezo. nevem še če bom zmogla preko tega. pravi, da bi se rad poročil z menoj, to je že prej tudi govoril…

sprašujem se, zakaj se je tako obrnil? me ima res rad ali samo rešuje sebe??? je tudi sam tako čustveno invaliden kot jaz in se oklepa še zadnje bilke, nekoga ki ga ima vsaj rad, nekoga, ki skrbi zanj in otroke??

upam, da se bo na vsa ta vprašanja kmalu pokazal pravi odgovor. vsaj tisti, ki mi bo dal zadoščenje, da bom lahko ponovno zaživela…z njim ali pač sama, kakorkoli.