Božično obdarovanje

Mož ima kar veliko družino (10 nečakov in nečakinj). Vsako leto se pri božičnem obdarovanju res zelo potrudi z darili za vsakogar. Vsakemu podari res premišljeno darilo. Tisto, za kar ve, da ima oseba rada in da bo zanjo uporabno. Kaj pa dobi nazaj? Tisto, kar njegovim sorojencem leži po hiši in njim ne koristi. Prav nobenega truda ne vložijo v darilo zanj, zame in najinega 7 letnega sina. Pa v bistvu jaz sploh ne potrebujem ničesar, žalostna sem, da mojemu sinu podarijo bedarije, medtem ko se moj mož za njihove otroke zelo potrudi. In ne razumem, kako njegova družina tega ne vidi. Mene bi bilo sram.

Spoštovani Ocean40,

razumem, da ste razočarani, prizadeti in jezni zaradi moževega truda in vlaganja v božično obdarovanje njegovih sorodnikov, za kar porabi verjetno veliko časa, energije in finančnih sredstev. Vi doživljate da vajin otrok oz. vaša družina z njihove strani ne dobi tolikšne pozornosti, zato ste še bolj razočarani. Doživljate prezir in čutite, da bi bilo vas sram, če bi bili na mestu staršev obdarovancev, torej moževih bratov oz. sester. Sicer ne zastavljate konkretnega vprašanja, verjetno ste želeli malo pomiriti svojo stisko, si pridobiti še druga mnenja in se potem pogovoriti z možem. Ne vem tudi kako je z moževo pozornostjo do vas in otroka, ali je tudi tako pozoren do vaju, ali se čutita v primerjavi z njimi prikrajšana in vas zato boli…

Pri darilih je tako, da kar daš, pač daš (iz srca in zato gre za dar) in ti drugi ni dolžan vrniti oz. se oddolžiti. Pomembno je vedeti iz česa daješ – iz svoje pristne želje, da nekoga razveseliš in mu stvari res podariš iz srca – in če je obdarovanec vesel in srečen – takrat je največje darilo za darovalca sreča podarjati. Na nek način gre za vzajemno veselje in srečo. Pogosto pa se zgodi, da daješ iz občutka dolžnosti, iz občutka krivde ali sramu, morda zaradi navade, tradicije ali pa podzavestnega ponavljanja družinskih vzorcev iz svojega otroštva (če je npr. to delala naša mama oz. stara mama…, lahko pa ravno zato, ker tega ni delala, pa smo si tako zelo želeli, da bi…). Lahko dajemo iz občutka želje po sprejetosti in naklonjenosti pri drugih (kot bi si na nek način kupovali naklonjenost in ljubezen), torej dajemo iz svojega občutka pomanjkanja, lahko pa dajemo iz svoje polnosti, napolnjenosti. Lahko obdarujemo, ker smo bili sami v otroštvu deležni podobnega obdarovanja, lahko pa smo bili kot otrok v pomanjkanju obdarjenosti in zato tudi v hudem primanjkljaju čustvene pozornosti in naklonjenosti in lahko zelo dobro razumemo kako se počuti nekdo, ki ne dobi tega, kar si zelo želi… In skušamo nadomestiti to, česar nismo dobili sami, tako da dajemo drugim… Poleg omejenega časa in financ je vprašanje tudi kje je meja (koga še zajeti in koga ne več), saj gre pri velikih družinah že za zelo veliko interakcij. Seveda je pri izkazovanju naklonjenosti in obdarovanju pomembno vedeti, da gre lahko za materialne dobrine ali pa tudi za kake druge oblike čustvene pozornosti in podpore.

Vprašanje je torej zakaj oz. iz česa mož to dela, kaj mu to pomeni in kaj on čuti in doživlja ob tem. Morda gre tudi za nezavedne vzorce, ki jih še ni ozavestil oz. jih lahko tudi še ni pripravljen uvideti oz. spremeniti. Pomembno se mi zdi, da bi se skušala vidva kot partnerja o tem v miru pogovoriti, ne da bi mu očitali, se jezili, ga kritizirali, sramotili ali kakorkoli drugače določali kako naj bi bilo – po vaše. Vi ga lahko sprašujete, prijazno oz. sočutno poslušate in ne komentirate njegovega, lahko pa mu predstavite svoje poglede, svoje razmišljanje in svoja čustva ob tem (vprašanje je na kakšen način to naredite…) – in tu se odpre tudi vaš del zgodbe – zakaj in iz česa to vas boli in jezi…, kako in na kakšen način izražate svoja čustva, kako je bilo v vaši izvorni in širši družini z obdarovanjem, kdo je dajal samo ostanke oz. »bedarije«, kdo se ni dovolj potrudil in si ni vzel dovolj časa in bil pozoren na potrebe in želje posameznega otroka…Poleg tega, da se pogovarjata o tem kaj je kdo doživel in kakšno ranjenost imata morda spodaj, se skušajta čim bolj povezati med seboj v tem, da skušata razumeti sebe in drug drugega iz česa to počne in kaj vse je v ozadju…

Vse dobro vam želim. In prijazne praznične dni.

Mislim da tvoj mož ali želi biti sprejet ali pa pohvaljen. Glede na to, da se oni niti ne potrudijo zanj ne vidijo v njem neke vrednosti. Menim da je tvoj mož en dober človek . Težko da bo hotel sprejeti dejstvo da se ne rabi potruditi da bi ga oni videli drugače. To je v njem in ne bo šlo zlahka ven iz njega. Vsaj očitati mu ne bodo mogli slabih daril . Lepo da imaš takšnega moža .

No, tistih 10 nečakov in nečakinj je verjetno zelo ubogih doma (glede na to da tvoj mož dobiva smeti nazaj). Iz lastnih družinski strupenih odnosov vem, da če se “ta Stari” ne bodo počutili “oboževani”, verjetno ne bodo pustili otrokom daril.

Se strinjam, da naj bi obdaritev drugih bilo samo po sebi darilo sebi… Je pa malo drugače, ko je vedenjski vzorec in taktika nasilja – tisti, ki še ni izkusil težko razume, kako nasilna je lahko izbira darila.
Že tako ali tako boli, da te nekdo od bližnjih ne pozna, ko se ne potrudi je grdo, ko pa se daje smeti vsako leto…

Vzemi kot moževo 1x letno zapravljanje, nečaki in nečakinje pa niso krivi. (Če so zdaj 30 ali 40 s povprečno plačo se imajo za potrudi – predvidevam da so tam 5-15).
Lp in vesele praznike.