bolnišnice…
Mislim, da je veliko ljudi, ki zaradi raka prej ali slej pristanejo v bolnici. Ni tako pomembno v kateri, saj so odnosi večinoma isti. Seveda obstajajo tudi izjeme…samo mislim, da teh ni veliko.
Kaj narediti, ko ne moreš ne jesti, ne veliko hoditi… ko si enostavno tako slab, da ti mora nekdo pomagati pri vsem? Čakati sestro cel dan, da ti da kaj jesti? Če že spiš, boš pač lačen. Kdo ti bo posteljo preoblekel, ko je umazana? Sam?
Žal plešejo okoli samo, ko so sorodniki, znanci tam…
Kaj vse se dogaja, pa človek ne ve, da se.
Naš primer…
– postelja skoraj cela krvava in on sam
– brez zgornjega dela pižame
– brez igel za infuzijo (naj bi kar padle same od sebe ven; a sam si jih je ven vzel)
– brez hrane vprašanje koliko ur (takoj so mu dali jesti, ko smo rekli);je preko sonde
– ima epileptične napade (verjetno zelo pogoste); sestrina izjava je, da je imel samo 2x napad (obakrat smo bili priča temu), samo na srečo se izkaže, da temu ni tako… čez nekaj minut je imel napad, ob katerem je prenehal dihati za nekaj sekund (saj sploh ne vejo kako pogosti so napadi, saj niso ob njemu)
– in odnos določenih sester, da ne moreš verjeti… čeprav na koncu vidiš, da so vsi enaki, da si samo številka, da nisi nič
In sedaj čakati in kaj bo drugače? Da bi se to še naprej dogajalo?
Zakaj ne bi to pokazali širši javnosti? Se mogoče pritožili? Šli na tv? Je kaj za izgubiti? Ne, saj slabše ne more biti.
In potem bi radi še ne vem kakšne plače? Za to kar delajo? =)
In vaše slabe izkušnje?
Ja… vsaka rit pride enkrat na svoj sekret. Na srečo!
Pozdravljena!
Moj oče je bil vsega skupaj devet mesecev v ukc Maribor na torakalnem oddelku. Naše izkušnje s tem oddelkom so popolnoma nasprotne vašim izkušnjam. Osebje izredno prijazno, požrtvovalno in zelo delovno. Tudi moj oče se hrani po sondi in to nazogastrični in moram povedati, da so ga hranili petkrat na dan, ga redno previjali, preoblačili, obračali, umivali, ga vzpodbujali, predvsem pa pripravljali na samostojno življenje. Tudi njegov operater je izreden človek in je mojemu očetu pripravljen pomagati kadarkoli.Dal mu je svojo telefonsko številko in ga lahko pokličemo, ko kaj rabimo ali pa česa ne vemo. Tako, da po peščici slabih ljudi ne smemo v isti koš vreči vseh. Glede vaših izkušenj v primeru, da bi se osebje tako obnašalo do mojega očeta pa bi jaz zagotovo govorila s predstojnikom oddelka mu na lep in prijazen način povedala kako ravnajo z očetom in da prosim obenem pa zahtevam, da se skulirajo, ker v nasprotnem primeru bom ukrepala naprej. Verjemite, da bo osebje po takšnem pogovoru letalo okoli očeta.Spremljam vašo zgodbo in upam, da se bo za vas in vašega očeta dobro končalo.Želim vam vso srečo.
Lp, Jasna
Peščica slabih ljudi? Mislim, da glih ni tako. Žal. Verjetno ste vi imeli srečo…
Uglavnem…
En dan nisem smela na obisk. Se je gospa kar med vrata postavila. Čeprav potem sem lahko šla… ker smo posredovali in se je zgleda gospa ustrašla.
Da je skoraj vedno pižama umazana, ko pridemo tam, da je račka polna… Mislim, da je to znak, da se najbolj ne skrbi za bolnike.
Da o odnosih ne govorim.
Žalostno je, ko vidiš kaj delajo. Da bi imela jaz takšen odnos v službi, me že zdavnaj ne bi bilo tam.
Uživajte dokler lahko.
Jasmina.black, verjamem, da ti je težko gledati svojca,ki morda ni urejen tako kot si ti predstavljaš, da bi moral biti,ampak ne morem mimo, da nebi napisala nekaj besed in dejstev. Sestram sigurno ni težko dati jesti pacientom in jih negovati in preoblačiti postelje, je pa dejstvo, da je negovalnega kadra povsod premalo in tvoj svojec sigurno ni edini težek bolnik na odelku, zato naredijo kolikor pač lahko. Ker je situacija taka jim je zelo dobrodošla pomoč svojcev, če že pridejo na obisk, saj to sedaj pomeni, da se pri osnovni negi tudi pomaga kolikor pač lahko, saj je to dobro za tvojega bližnjega in se njemu izbolšajo razmere. Naj napišem, da sem imela moža v bolnici več kot šest mesecev in bila seveda vsak dan pri njemu. Med obiskom sem ga vedno umila-skopala, če je bilo potrebno preoblekla posteljo, prinesla tekočino za piti in ostale drobnarije. Pa med tem nobena sestra ni sedela, vse so letele po oddelku, ker je oddelek poln težkih bolnikov, ki imajo potrebe, sestre pa večinoma samo po dve in vsaka samo z dvemi rokami.Ob tem pa nikoli ni nobena odklonila pomoči, ki jo je pacient potreboval in to delala vse z dobro voljo in nasmehom. Kaj sem hotela povedati- da je v današnjih razmerah bolje pogledati stvari malo širše, malo bolj človeško in ne takoj obsojati in kritizirati.
Želim ti vse dobro in tvojim svojcem tudi.
Moje izkušnje med zdravljenjem so tudi zelo dobre. Tudi moji soborci, nekateri so bili tudi nepokretni, so bili obravnavani dobro – vsaj tako pravijo sami ali njihovi svojci. Govorim za oddelek D1 na Onkološkem inštitutu.
Menim, da tisti obiskovalci bolnišničnih oddelkov, ki v vsem vidijo le slabo, nekoliko preveč kritično ocenjujejo delo med. osebja v teh ustanovah. Morda tudi zato, ker v življenju še niso imeli prilike negovati hudo bolnih ljudi, ki so morda celo nepokretni. Takim bi morda en dan ali noč na oddelku za opekline odstrl še drugo plat medalje. Morda bi bile potem njihove kritike in sodbe o delu med. osebja povsem drugačne.
Gotovo se vmes najde tudi kakšna ‘črna ovca’, mar ni to normalno? Nismo vsi za vsak poklic. Kresanje kar povprek in posploševanje pa se mi ne zdi na mestu. Dokler sam nisi v koži težkega bolnika seveda te stvari vidiš drugače.
Spominjam se glavne sestre nekega oddelka, ki se mi je zdela ob sprejemu ‘pravi zmaj’. Po nekaj dneh sem lahko pobliže spoznal njeno delo in neizmerno požrtvovalnost prav do vseh pacientov, ki jo je skrbno prenašala na njene mlajše sodelavke. Sedaj ne dela več na tistem oddelku. Naključje je hotelo, da sem se po nekaj letih moral spet obrniti po pomoč – in bil spet operiran na istem oddelku UKC-ja. Glavna sestra je bila tedaj že druga, oddelek pa je po odzivu ankete med pacienti UKC-ja dobil zavidljivo drugo mesto ‘najbolj prijaznega kirurškega oddelka. In ne dvomim, da bo prihodnje leto pristal na zavidljivem prvem mestu. Sadovi trdega dela glavne sestre se naa nek način odražajo tudi v delu mlajšega osebja, ki uspešno in enako požtvovalno nadaljuje njene ideje, načrte in neguje ustrezen odnos do vseh pacientov.
Verjamem, da imate podobnih izkušenj tudi drugi kar nekaj – zakaj jih ne bi omenili tistim, ki v našem zdravstvu vidijo samo slabosti. To namreč enostavno ni prava slika, ni res. Se strinjate?