Spoštovani, zanima me kaj menite o moji situaciji, ker sem popolnoma izgubljen. Pred 1 mesecem sem se razšel s punco, skupaj sva bila dobra 4 leta, zvezo je končala ona. Problem je, ker sem jo imel in jo imam še sedaj zelo rad, lahko rečem da jo ljubim. Zanjo bi naredil vse, a me je zelo razočarala. Že pred kakšnim letom sem ugotovil, da je med nama nekaj hudo narobe in sem nekako pričakoval, da me bo zapustila. Med nama ni bilo več nobene strasti, čeprav sem se zelo trudil da bi jo obudil, pa z njene strani ni bilo pravega interesa.
Sedaj pa bi prišel, k bistvu mojega vprašanja. Prvi dve leti sva bila oba polna življenja, načrtov in lepe prihodnosti. Nato pa je punca začela psihično “umirati” na obroke. Postajala je zagrenjena, depresivna, zaprta vase. Govorila mi je, da tudi otrok noče imeti, da bi jih spravila na takšen svet. Vse to vedenje sem seveda opazil in skušal reševati probleme z njo, a brez uspeha.
Najbolj me je šokirala pa pred nekaj dnevi. Po komaj treh tednih končanja najine veze je kontaktirala bivšega fanta s katerim je imela zelo slab odnos. Ta fant jo je prizadel. Preden je spoznala mene sta se dobivala samo še za seks. Bila je nesrečna, počutila se je izkoriščeno, potlačeno, nikakor ni prišla iz te situacije, dokler se ni zaljubila vame. S tem fantom sta se pred dnevi že tudi dobila in seveda je prišlo do seksa. Sedaj ji je zelo žal. Pravi, da je čisto na tleh in ne ve kaj naj naredi, popolnoma je izgubljena, tako kot jaz. Rad bi ji nekako pomagal, pa ne vem kako. Ne pričakujem, da me vzame nazaj, čeprav bi si to neizmerno želel. Zakaj to počne sama sebi? Zakaj prav hoče, da trpi v življenju? Ima mogoče kakšno psihološko motnjo? Ali tega fanta ni nikoli prebolela? Smili se mi, čeprav me je prizadela. Ničesar več ne razumem. Naj dodam še to, star sem 28 ona pa 26 let. Lep pozdrav

Spoštovani,

vaš problem je, kot pišete, da bi dekletu radi pomagali. Hudo vam je, čeprav ste že kar dolgo slutili, da bo odšla iz tega odnosa. Če bi samo odšla, bi vam bilo že dovolj težko, ob njenem zadnjem koraku, ki je tudi njo pobil, pa verjamem, da ste pretreseni in se počutite izgubljeni. Celo poraženi morda, kakor da bi bili nečesa sokrivi, čeprav niste ne eno ne drugo. A v takem položaju čuteč človek ne more biti ravnodušen.

Razumevajoč in tenkočuten človek ste, sposoben veliko sočutja in nesebične ljubezni. Lahko si mislim, da se je dekle ob vas po vsem, kar je preživelo prej, razcvetelo in da je bil vajin odnos osrečujoč, poln, tak, da sta z veseljem kovala skupne načrte za prihodnost. Ker o njeni preteklosti premalo vem, lahko le ugibam, da je bilo v njej marsikaj grenkega že pred prejšnjim fantom, in kar je pomembnejše, da te grenkobe ni nikoli zares predelala in jo pustila za seboj. Odnos z vami je bil kot blažilen postanek na njeni težavni poti, postanek, ki je zbudil upanje, da je mogoč lep, prijazen, nezlorabljajoč odnos. Potem pa so se začele nepredelane čustvene usedline spet dvigati in ji mračiti razpoloženje. Takrat bi bil pravi korak za terapijo, bodisi na kaki ženski skupini, individualno ali pa z vami, da bi se bolje spoznala tudi v globino, se povezala in na zdravih temeljih lahko zidala prihodnost. Seveda pa za terapijo nikoli ni prepozno, in morda se bo odločila zanjo – siliti pa je ne morete, odločitev je njena.

Zagotavljam vam, da dekle noče trpeti – nihče noče. Vede pa se tako. Takega samozlorabljajočega odnosa se je nekje naučila, in kot rečeno, skozi celjenje v terapevtskem odnosu ga lahko tudi razgradi in zaživi drugače. Ali je že pripravljena na to, pa ne vem, niti ne veste vi, morda tudi ona ne. Vi jo lahko spodbudite, ji predlagate, odločila pa se bo sama. Ne gre za to, da prejšnjega fanta ne bi prebolela v dobesednem smislu – bolj gre za to, da se je »morala« še enkrat vrniti v odnos, ki ji je povzročal trpljenje, ker je – paradoksalno – domač. Ker ji je trpljenje bolj domače kot ne-trpljenje.

Kljub temu da ste izpostavili dekletov problem, pa je tu tudi veliko vaše žalosti, ko ostajate praznih rok ob neizpolnjeni ljubezni, ki je na začetku obetala toliko lepega. Dovolite mi, da vam v premislek napišem nekaj vprašanj: Ali znate biti tudi do sebe prijazni, poskrbeti zase? Upoštevate svoje pristne želje? Vam ljubezen pomeni bolj dajanje kot sprejemanje? Ali lahko sprejmete, da ste to igro ljubezni igrali po svojih najboljših močeh in jo častno izgubili?

Želim vam, da bi se nekoč ozrli na to zgodbo kot na dragoceno izkušnjo,
in vas lepo pozdravljam.

Najlepša hvala za odgovor. Zelo pravilno ste ugotovili, da ima punca mračno preteklost. Po mojem mnenju problem sega v njeno mladost, ko je bila kot 12 letnica spolno zlorabljena od starejšega moškega. Šlo naj bi za otipavanje in samozadovoljevanje njega ob njej, do penetracije oziroma posilstva naj ne bi prišlo. Ta dogodek je reševala sama s sabo in mislim, da ga je nekako potlačila v podzavest. Tudi karakterno punca tlači svoja čustva in jih redko kdaj izraža, tako lepa kot slaba.
Tudi zame ste pravilno ugotovili. Vem, da sem naredil veliko napako s tem, ker sem veliko več dajal njej, kot sebi. Vzel sem si premalo časa zase, za svoje hobije, šport, za stvari, ki me veselijo in nama niso bile skupne. To pa sem delal zato, ker bi se takoj počutil egoističnega. Vem, da je to napaka, ki me je stala tega odnosa in upam, da tega vzorca ne bom ponavljal v prihodnosti. Sedaj prebolevam to razočaranje v ljubezni na način, da vlagam vase, imam več časa za prijatelje in skušam delati na sebi. Lep pozdrav