Hvala obema za odgovor, berite me pod mojo prvotno rubriko. Nancy, tudi ti bodi lepo.

Zdravo!

Nancy, meni je v mesecu marcu 2007 umrla moja draga mami. Tudi po parih mesecih bojevanja z rakom….
Meni se je podiral svet, dan za dnem. Vendar dokler sem jo imela ob sebi in smo jo negovali, kljub temu, da je bila že res kar boga, je še nekako šlo. Čeprav mi je jok neprestano silil na oči, sem nekako zdržala. Vsi psihični pritiski in žalost so se mi v zadnjih njenih dneh tako nagrmadili, ko se je izjemno slabšalo,kljub temu, da sem še upala v nek čudež. In ko je umrla, meni se je zrušilo vse, jokala sem in jokala dneve, tedne…Čeprav sem bila le nekaj dni doma, nato sem šla v službo. V prsih me je tiščalo, bolele so me noge, kot da me ne bi nosile.
Grozno sem se počutila. V službi sem se zelo težko koncentrirala, še po vseh teh mesecih nisem taka kot sem bila prej, težje se koncentriram, bolj rabim mir okoli sebe…
Meni so se te fizične bolečine kar vlekle, mi je rekel en specialist, da je vse to proces žalovanja. vendar za vso to bolečino je bila moja duša strta in bo vedno ostala. Tako zelo jo pogrešam, pridejo dnevi, ko enostavno jočem uro, dve tri…Vse imam pred očmi. Ne morem si misliti, da je ne bom več nikoli videla, ji povedala kaj lepega, da se ne bom mogla pogovarjati več z njo.
In zdaj se mi je že parkrat zgodila, da se mi je tako živo sanjalo o njej, da sva se pogovarjali in tudi v sanjah je bila bolana, vse tako živo, da ko sem se zbudila, mi je bilo grozno, podoživela sem vse, nje pa ni ob meni.

Nancy, ni lahko nobenemu od nas, tudi jaz sem doživela marsikaj kar se odzivov drugih ljudi tiče. Od fraz, življenje gre naprej…do ne vem…sej vem,da je bolezen naredila svoje in ni moglo biti drugače, pa vendar, življenje gre naprej, vendar popolnoma drugače. Človek ni nikoli več isti, to te tako spremeni, kako naj bi bilo isto????? če nimaš več očeta oziroma mame????? Tega res ne razumem. Pa tudi tega ne, kako so nekateri, ko vidijo, kako hudo ti je, vendar preprosto ne najdejo besed, da bi te potolažili ali objeli. Enkrat sem slišala, da Slovenci res nimamo razvite čustvene inteligence, in se mi zdi, da v takih situacijah to res drži. Malokdo se poglobi v sočloveka. Sej takrat, par dni po hudem dogododku, ko so ljudje ob tebi, še nekako gre, potem čez mesece in mesece je težje, vsaj pri meni je tako. Ko jo vedno bolj pogrešam…..

Nancy, še nekaj naj ti povem, meni se je nekaj tednov zdelo, da to preprosto ne more biti res…in v naslednjem trenutku sem uvidela, da žal je…in jok….grozno je to žalovanje…

Nancy in Nataša držita se

lahko noč

Malokdo se poglobi v sočloveka. Sej takrat, par dni po hudem dogododku, ko so ljudje ob tebi, še nekako gre, potem čez mesece in mesece je težje, vsaj pri meni je tako. Ko jo vedno bolj pogrešam…..

Zarja, s tem, kar si napisala, se ne bi mogla bolj strinjati. Res, takoj po smrti, na pogrebu, so bili z mano, sorodniki, prijatelji, sodelavci, mož…
Zdaj pa sem v boličini, ki je sicer drugačna pa vendar, velikokrat hujša, sama.

Lepo pozdravljena Sergejah!

Moje iskreno sožalje ob izgubi, nisem te prej spremljala, tako, da ne vem, si izgubila mamo?

Sej na to sem mislila, da v trenutku,ko izgubiš ljubljeno osebo, še imaš ljudi okrog sebe, v prvih dneh, najhujše pride potem, ko si v tej bolečini sam. Težko je tudi, ker ljudje, ki tega niso doživeli, dejansko ne morejo vedeti, kako se počutiš.Sej sočustvujejo, samo vendar si v tej bolečini sam. Sej pravim meni je zdaj še mnogo težje kot prej, sploh pa, ker jo vedno bolj pogrešam – svojo mami – in mi je grozno ob misli, da je ne bom nikoli več videla ali se pogovarjala z njo…

Sergejah drži se, v mislih sem s tabo….

lahko noč

*******Draga mami, rada te imam, angelček moj***********

zdravo!

Tudi jaz sem izgubila oceta ko sem bila stara šest let in mami, ki je lani nenadoma umrla.Stara sem 20 let in sem ostala sama v hiši. Zelo mi je hudo se posebej med prazniki najraje bi se v tem casu zaprla med stiri stene in pozabila na svet zunaj. Tezko je, ostala sem sama vzdrzevati moram starejso hiso s katero ni malo stroskov, prav tako pa moram se placevati dva kredita, ki sta ostala po mami.Poleg tega pa se studiram sicer dobivam pokojnino, a ta je tako majhna da mi enostavno ne bi zneslo če ne bi hodila v dve službi.Pa to je tisti mali problem večji je ta da nimam nekoga na katerega bi se lahko zanesla. Pogresam pogovore, objeme, tolazbo, lepe besede, grajo, nasvete… Vse to za kar mame so… Bil je sok, a se mi zdi da je iz dneva v dan lazje. Po moje da tega nikoli ne prebolis samo bolecine se nekako privadis…
Prav tako sem razmisljala o psihologu samo po moje ti pri taki stvari ne more nihce pomagati. To je nekaj kar more vsak sam dati skoz pa ni vazno koliko casa to traja… Nekateri prej nekateri pa rabijo vec let preden pridejo nazaj na ustaljene tire. Sama na zacetku sploh nism dojemala da se je to zgodilo. Bilo je tako hitro. V enem mesecu… Imela je raka in zelo hitrega nisem mogla verjeti da je slo tako hitro. Bila je sportnica, nikoli ni kadila ali pila vedno se je zdravo prehranjevala… Ne vem kako ne vem zakaj jo je doletela taka mucna smrt…
Vcasih se sprasujem kaksen namen ima vse skupaj in po moje ima človek v sebi biolosko uro in ko ta ura neha delat preprosto neha ali pa je človek izpolnil svoj namen in je svoje delo na tem svetu opravil…

čas zaceli vse rane, žal pa nekatere rane pustijo brazgotine…za večno…
prej ko se sprijaznis bolje je. Vsak pa stvar pa rabi svoj cas in vsak pri sebi ve koliko ga rabi..

Zarja1,

mami so odkrila raka predlani novembra, umrla je lani septembra. Skušali smo s kemoterapijami, vendar je bilo prepozno, umirala je od spomladi. Zadnji mesec je bilo grozljivo. In ti prizori so mi ostali najbolj v spominu, kar je še bolj hudo, ker se svoje mami ne morem spominjati drugače kot v njenih hudih mukah.
Vsako jutro se zbudim in pomislim nanjo, kako jo bom poklicala…potem pa se zavem, da je ni več.
Lep pozdrav!

Zdravo!

Sergejah, pri moji mami pa se je ta prekleti rak prvič pojavil v letu 2005, vendar je bila operacija in obsevanja uspešna,dobro je okrevala, sicer je bil zame diagnoza rak grozen šok in bolečina ter strah pred najhujšim. Vendar kazalo je na bolje, stanje se je izboljšalo,kontrole niso pokazale nič kaj posebnega.
Nato pa v maju 2007 na mamografiji ugotovijo neke tvorbe, kmalu zatem se mami pojavi otrdlina,rdečina na dojki,dobesedno čez noč,nato punktirajo,in še večji šok, ne bom pozabila dneva, nisem se mogla peljati iz službe,jokala sem v avtu, ravno zaradi strahu, da je rak udaril drugič in da je to lahko usodno.
Začela je s kemoterapijami in vse to, vendar po treh mesecih se stanje ni izboljševalo,kemoterapije niso delovale. Poskušala sem vse, hodila od zdravnika do zdravnika, naj še poskusijo, vendar stanje se je slabšalo, okrog božiča 2006 je bilo precej slabše,roka otrdela. Nato spet bolnice in vse to….in boj doma, ob njej…grozoviti tedni…žal v mesecu marcu se je pa zgodilo najhujše…

Te popolnoma razumem, vsi vemo, ki nas je to doletelo kako hudo je. Tudi meni se skoraj vsak dan prikazujejo slike že precej poslabšanega stanja pred očmi, grozno. kot pravijo nekateri, je čez čas boljše, da se lažje spomneš dogodkov in prizorov od prej.

Ja tudi jaz se še zdaj vsak dan spomnim, da bi ji to in to povedala, jo poklicala,šla do nje, vendar nato me spreleti žalostna resnica. Žal, usoda je zgleda hotela tako… In nimam več staršev (očeta sem izgubila tudi zaradi raka že pri svojem devetem letu starosti)….grozno mi je v duši.
Imam še 10 let starejšo sestro. Zaradi vsega kar se je zgodilo, se zdaj grozno bojim za ljudi, ki jih imam rada, da kdo ne bi zbolel, da se ne bi komu kaj zgodilo. Grozni občutki…
Ampak boljše mi je takrat, ko uspem malo odmisliti vse to in malo usmeriti misli v pozitivno smer.

Sergejah želim ti moč in drži se,

lp

Zarja1, hvala, ker sem lahko delila s tabo! Trudim se biti pozitivna, držime pesti tudi zate, javi se še kaj!
Lep pozdrav, sergeja

Hvala vsem, ki ste mi odgovorile. Vse preberem, redko kaj napišem.
Pogrešam jo. Tako zelo, da boli….Sama pa se spreminjam. Ne znam se več smejati, zadirčna sem, nestrpna….Rada bi jo imela ob sebi. Marsikaj bi naredila drugače. Pa vem, da je zdaj prepozno. Njene obleke še vedno visijo v omari.NIkoli več jih ne bo oblekla. Ne razumem…

Lahko noč, draga mami!

Pozdravljene!

Konec meseca bo minilo leto dni, odkar ni več moje mami. Kako mineva čas! Njenih oblek še vedno nisem pospravila, preprosto ne morem….Veliko premišljujem, tudi o tem, da ne smemo nikoli z ničemer več odlašati, da moramo vse povedati takoj, ne čakati na jutri….jutri ni obljubljeno nikomur. Pa točno to se danes spet naredila – ljubljenemu človeku nisem mogla povedati, kako zelo ga imam rada… Ker vem, da on nima tako zelo rad mene.In jutri se lahko že vse spremeni. Lahko me že ne bo… Tako je šla spat moja mami in nikoli več je nisem videla. Ne morem ustaviti solz, še vedno se obremenjujem, ker je nisem šla pogledat, se poslovit od nje, ji povedati, kako zelo jo bom pogrešala.

Lep večer in čim manj solza!

Draga Nancy!

Res je, da ne smemo odlašati na jutri….
Tudi jaz se, po malo več kot dveh letih,srečujem z enakimi vprašanji, tegobami, spomini, hrepenenjem, bolečini…
Še zjutrj sem ga poljubila in ga dvakrat, kot da bi vedela da ga ne bom več videla, pogledala kako mirno spi!
Popoldne sem se vračala iz službe in….
Kaj naj ti rečem v uteho, nič!
Čakam, da se zopet srečava, tam nekje v vesolju, do takrat pa gledam najinega sina kako raste in si celim rano, ki se ne bo nikoli zacelila z lepimi spomini.
Upajva na lepši jutri, bodi lepo