bojim se praznikov
Danes je spet en tak dan. Nič nisem spala, vso noč sem jokala, jokala na pokopališču,…Konec oktobra mi je dobesedno čez noč nenadoma umrla mami.Bila je najboljša žena svojemu možu, najboljša mami in najboljša babica.
Živeli smo skupaj, v istem stanovanju. Zdaj sem sama s hčerko in svojim očetom.
Ničesar njenega ne morem pospraviti, hkrati pa me vse spominja nanjo.
Boli me, ker se nisem mogla posloviti od nje, ji reči, kako zelo rada jo imam, boli, ker sem bila zadnji teden pred njenim slovesom nervozna zaradi službe, zadirčna,…
Kar naprej jokam. Dobila sem zdravila proti depresiji, pomirila, pa ne pomaga veliko. Ne morem se zbrati, raztresena sem in pozabljiva.Težko sem v službi…
Mogoče je tak dan zato, ker sem se spomnila, da je mami z mojo hčerko, ko je bila še majhna, že ob 6. zjutraj šla na sneg-samo, da je njena ljuba vnukinja uživala.
Bojim se praznikov brez nje. Nikomur ne bom pisala čestitk, postavila pa bom novoletno jelko-zaradi hčerke.
Zakaj? Vedno je prekmalu, ampak bila je mnogo premlada za smrt.
Rada te imam, draga moja mami!!! Mirno spi!!!
Premalokrat sem ti povedala to, pa saj veš, da tako težko izpovem svoja čustva.
Nancy,
pozdravljena!
Jaz te pa razumem, še kako zelo. Meni zdaj umira moj ati. Tudi jaz imam dneve, ko se zelo težko pobiram. Pa si rečem, saj je že v letih, s tem skušam tolažit samo sebi, pa se ne morem. Ni res. Ko pride čas slovesa, je vsakdo premlad za odhod, vsakega bi še tako zelo potrebovali.
Moj ati še živi, vendar je nepokreten in že dva meseca v takem stanju. Zelo ga pogrešam. Zelo. In razumem te, še predobro, baj
Tudi jaz te zelo razumem.
Letos bo drugi božič brez moje mame. Ni več tistega čara. Potruditi se moram zaradi hčerke.
Moja draga mama, zelo te pogrešam, veš, da sem te imela neizmerno rada, nikoli si o tem nismo govorili, besede rad-a te imam smo bolj redko uporabljali.Pomagala sem ti koliko sem mogla, upam, da si bila zadovoljna, nikoli tega nisi pokazala. Počivaj v miru, mi smo še kar v redu, pogrešamo le tebe.
Jaz moji hčerki neštetokrat rečem, da jo imam rada in ona meni tudi.
Nancy,
tudi jaz te razumem…kot da bi zapisala moje misli. Prazniki bežijo mimo mene, jelka stoji zaradi otrok, v meni pa žalost. Pridejo dnevi, ko jo imam ves čas pred očmi, njene zadnje ure…naše zadnje skupne praznike. Takrat sem mislila, da samo jaz vem, da so naši zadnji, ko pa tako gledam nazaj se mi zdi, da je vedela tudi ona.
Ne vem če sem te kaj polažila. Prejmi moj objem.
ob branju tvojega pisanja,sta se mi pred očmi odvrtela dogotka v letu 1999,ko sem v roku štirih mesecev izgubila tako očeta,kakor tudi moža.Čas mineva,pa se še vseeno spominjm trenutkov v njuni bližini.Najbolj pa me ganejo pesmi,ki pojejo o stvareh,ki sem jih jaz izgubila.Je hudo in te prav dobro razumem.
Ne me z naslednjimi besedami razumeti narobe,vendar so tudi v naših življenjih še vedno ljudje zaradi katerih zna biti ta svet tudi lepši.Jaz sem našla to moč v mojih tahrat malih sončkih,ki sta me znala že milo prositi naj ne bom toliko žalostna,ker se bojita da bosta še mene izgubila.To mi je dalo veliko moči.
Zato draga Nancy,bo še hudo,ampak te iz srca prosim NE OBUPAJ.Vem,da je reči lahko,težje pa to storiti.
V sem s mislih s tabo.
Dober večer,
hvala vam za vaše besede. Nataša 1, prebrala sem tvojo zgodbo. Rada bi rekla kaj vzpodbudnega, pa nimam pravih besed. Življenje….Vem, da je veliko ljudi preživelo še hujše stvari (tudi ti,Maestral), pa mi je zaenkrat to slaba tolažba.Vem tudi, da čas celi rane, ampak znorela bi od jeze, če mi kdo to reče.
Povejte mi, kako ste se in se spopadate z bolečino, žalostjo? Meni je namreč obupno težko “delati z glavo”- imam takšno delo. Misli mi bežijo, nisem zbrana, pozabljam, neskončno sem raztresena, ko govorim po telefonu, mi kar zmanjka misli, jaz, ki sem imela neverjetno moč koncentracije, se dobesedno izgubljam,…Neskončno moč potrebujem, da oddelam službo. Doma pa b kar naprej nekaj delala (fizično).
Bi mi razgovor pri psihiatru pomagal?
Hvala vam za odgovore. Še ena misel-ne bom znala ponoviti dobesedno (mislim, da je misel zapisal Tostoj). Nekako takole: Le tisti, ki je ljubil z vsem srcem, žaluje z vsem srcem. No dobesedno, je pa nekako v tem smislu.
Lep večer, kljub vsemu.
Draga Nancy!
Moje iskreno sožalje ob tvoji boleči izgubi.
Vem, kako zelo hudo ti je.
Jaz sem v mesecu marcu zaradi bolezni izgubila svojo mami, ja, seveda prekmalu. In mi je izredno težko. Že v mesecu novembru sem v sebi čutila izjemno žalost ob bližajočih se praznikih. Pa tudi moja sestra je imela rojstni dan v novembru in letos smo bili le mi, brez najine mami, grozno. In nato v decembru je bil tudi moj roj. dan, mami mi ni čestitala, ni je bilo ob meni, počutila sem se prazno.
Nancy, tudi jaz se praznikov nič kaj ne veselim, ker ob misli, kako so vsi v krogu družine, meni pa je umrla mami (oče že pri starosti devetih let), ki mi je pomenila vse na svetu.
Zato te kako zelo razumem. Nasveta zate nimam, le, da bodi močna, poskusi malo preusmeriti misli, sej vem, da je težko, pa vendar, moraš misliti tudi na svoje zdravje. Pojdi v naravo, bodi sama s seboj, ali pa obkrožena z drugimi ljudmi, karkoli ti bolj ustreza.
sem s tabo,
drži se.
********Draga mami, rada te imam, čuvaj me, moj angelček**********
Sprašuješ,če bi ti razgovor pri psihiatru pomagal?Mogoče…Vendar vedi,da so to ljudje,ki so plačani,da te poslušajo in počasi z vse močnejšimi tableti mirijo.
Mislim,da bi ti bilo bolje v pogovoru z ljudmi,ki so preživeli isto oz. podobno kot ti.Tako je moje mišljenje,odločitev pa je na koncu samo in izključno tvoja.Saj tudi tableti niso rešitev.Ko se je meni to intanzivno dogajalo,sem bila sama z otrokoma.Vem,da bi mi bilo še težje,če bi živela z mamo ali pa z njegovimi.Takrat te vsak trenutek spominja na tragično izgubo.
Prosim te pa le,nikar preveč ne posegaj po tabletih.Saj imaš še otroka.Ne vem,mogoče bi bilo dejansko bolje,da bi se kdaj pa kdaj dobila z nekom,ki je ro vsaj malo prebolel.Tudi sama sem v začetku bila besna na vsakega,ki me je hotel tako ali drugače potolažiti.
Ampak le čas mi je pokazal,da so imeli prav oni,ne pa jaz!
Pošiljam ti en topel objem.
Lep pozdrav!
Stara sem 15 let in se pred približno 10 meseci izgubila dedka, ki mi je res veliko pomenil.Vsak dan se spomnim naj in zaradi tega tudi veliko prejokam.Sedaj ko se bližajo božični prazniki mi je še posebej hudo, ker se spominjam prejšnjega božiča, ko sta skupaj z babico prišla na večerjo.spominjam se dni, ko me je vsako jutro peljal v vrtec.Večkrat ko sedaj obiščem babico imam upanje da bom dedka ponovno videla.Ko včasih prebiram zvezek v katerega si je vsak dan zapisoval stvari mi solze kar same od sebe stečejo po licu.
Na pogrebu sem bila povsem odsotna, preprosto nisem več mogla jokati..vendar sem jokala znotraj in še zdaj jočem.od začetka se sploh nisem zavedala da ga ni vel med nami, to je prišlo še le čez čas.Ko sem za njegov rojstni dan obiskala njegov grob sem na pokopališču ostala skoraj uro.jokala sem..mu pripovedovala stvari, ki so se zgodile.
Zelo ga pogrešam in božični prazniki bodo zame velik izziv.vem da mi bo nekaj manjkalo..manjkal mi bo dedek!!!DEDEK..VEDNO BOŠ V MOJIH MISLIH..SPREMLJAL ME BOŠ POVSOD..RADA TE IMAM.IN ZELO TE POGREŠAM!!!
Ja, prazniki bodo težki … A jih pač moraš preživeti. Ni treba, da se siliš v praznovanje, nikakor ti ni treba pisati čestitk ali obiskovati prijateljev … Če ne gre, ne gre … Če si žalostna, se ne moreš siliti v veselje …
Glede zdravil … glede na to, da si mamo izgubila nedavno, se mi zdi, da je za antidepresive prezgodaj. Jasno, da ne morejo pomagati, saj gre za žalovanje in ne depresijo. Pa tudi s pomirjevali previdno. Bolečino je bolje izraziti, kot pa jo skrivati s tabletami …
Dober večer vsem,
ne, ne bom obupala, imam za kaj živeti. Imam še krasno hčerko, očeta, sicer starejšega od mami (bila je stara komaj 63 let). Poleti smo bili še skupaj na morju, pa na Gorenjskem-tako je uživala…
Hudo pa je, ker sem tak značaj, da vse probleme zadržujem v
sebi, do neskončnosti anliziram, premlevam, delam različne kombinacije…Težko se izpovem. Zato sem pomislila na psihiatra. Mogoče bi se kakšni tuji osebi lažje izpovedala.
Zdravnik me je dal v bolniško, na moj predlog le za 4 ure. In resnično težko jih oddelam. Prve dni sem kar obupovala. Pa sem bila do zdaj vedno še preveč junaška, vse sem prenesla. Zdaj ne morem več. Skrbi me, kako bom, ko bom šla na delo ponovno za 8 ur. Kakšna sem zdaj (raztresena, brez energije, volje, …) ne vem, kako bo. Kako je vam uspelo?
Lep večer-Nancy
Upam,da mojih naslednjih besed ne boš razumela narobe.Ko sem bila na istem ko ti,sem se bila “prisiljena” pobrati.Najbolj me je na koncu na noge postavila od moževe rejnice hčerka,ki me je dobesedno nadrla,da kaj se grem,da se naj že enkrat skuliram,če sem tako slepa v svoji bolečini,da ne vidim trpljenja otrok.Mogoče bodo te besede trdo vplivale,a pišem ti čisto resnico.
Je blazno hudo,če izgubiš ljubljeno osebo,vendar…,oprosti naslednjim besedam,življenje teče dalje.
Vem,da bi si marsikdo želel čarobno moč,da bi drage ljudi povrnil v življenje(tudi mene samo ta misel dostikrat prešine).Vendar smo tukaj nemočni.Veliko bolje je,da se posvetimo temu kar nam je še ostalo in smo skupaj z ljudmi,ki jih imamo radi.Čimveč tem bolje se bomo počutili.Ne takoj s časoma pa.
UPAM,DRAGA NANCY,DA MI TEGA PISANJA NE BOŠ ZAMERILA.
TOPLO TE POZDRAVLJAM
Maestral, nič ne zamerim. Sama sem drugače neverjetno ( preveč ) racionalen človek, polna teorije ,…ampak tokrat razum odpove, praksa je drugačna kot knjige…. Vem, da čas celi rane, do bo počasi bolje , da življenje teče dalje, ….Zato mi je še dodatno neprijetno, ker se po navadi v vsaki situaciji obvladam. Jaz pa svojo bolečino skrivam pred očetom, hčerko, okolico,….
Tokrat pa me je dobesedno povozilo. Šok je bil prevelik.
Brala sem nekaj prispevkov v tem forumu, pa me je postalo še dodatno strah, ko ugotavljam, da bolečina še traja, traja,…
Lep večer!
Nancy
To verjamem. Kako je meni uspelo? Po pravici povedano, se veliko stvari sploh ne spomnim … Približno eno leto – kot da ga ni bilo. Ne vem, vse bolj avtomatsko. Utrudila me je pa že vsaka najmanjša stvar. Ne vem v bistvu, kako. Meni je energijo dajal moj pes, kar se morda komu čudno sliši, ampak če ne bi bilo tega bitja, ki me potrebuje, ne vem, če bi preživela tisto leto …
Pozdravljeni, še posebej ti, Maestral. ki si se spomnila name.
Hvala vam za odgovore, pogovor….Praznike sem nekako preživela, prvič brez nje, kmalu bo imela rojstni dan,…Ne vem, draga Maestral, ali je bolje. Stojim pri njenem grobu in ne morem doumeti, da je ni, da leži v zemlji, da ne vidi, ko ji prinašam rože, ki jih je imela tako zelo rada…Obupno in do bolečine jo pogrešam. Pa ne misliti, da se nikoli nisva skregali – pogosto sva skregali zaradi kakšnih neumnosti, zaradi moje hčerke in njene vzgoje…Vem, da nekaterih stvari pač ne moreš spremeniti, ampak jaz se do obupa obremenjujem, kaj bi morala narediti drugače,….Vsako željo bi ji prebrala iz oči, vse bi ji ustregla, ….
Maestral, sprašuješ o prijateljicah. Ja, imam par dobrih prijateljic, ki pa imajo vse svoje družine, velike obremenitve in si le redko utrgamo čas za pogovor. Pa še nekaj – s svojimi problemi nikoli nisem obremenjevala drugih ljudi, vedno sem vse reševala sama. Zdaj vem, da je to narobe. Zanimivo pa je, da mi ogromno ljudi zaupa svoje probleme, ker se je menda z mano tako prijetno pogovarjati,….
Lep večer in hvala vsem, ki ste se spomnile name! Rada pa bi vsem zaželela še LEPO LETO 2008 Z UPANJEM NA ČIM MANJ BOLEČINE.
Nancy, lahko s teboj delim svojo bolečino?
Meni je po 5tih mesecih bolezni, 18.dec.07 – umrl moj ati. Sicer je bil že v letih, 73 let, vendar mislim, da bi lahko, če bi ne bil zbolel, še zelo dolgo živel.
En teden pred njegovo smrtjo, sem se popolnoma zrušila, tako da sem imela 7 dni bolniške, da sem prišla k sebi. Kot da so neke sile čutile, da bom rabila moč. Že po enem dnevu službe, mi je umrl ati. Bila sem presenetljivo močna. Brez težav sem urejela zadeve v vezi s pogrebom, sam pogreb mi je bil čisto nekaj naravnega. Nobenih solz, le tik pred zdajci, skratka nič nekaj pretresljivega. Dva dni po pogrebu sem bila še vedno v zelo dobri psihofizični kondiciji.
Vendar…. vendar, zdaj mineva že teden dni, odkar se počutim obupno. Pa ne da bi mi bilo hudo za atijem, vem, da je moral umreti, vendar, odpovedalo mi je telo, slabo mi je, ves čas mi je slabo. Nobena hrana ne ostane v meni. Na 31.tega sem povzročila prometno nesrečo, ker se mi je zgodilo kot ti Nancy pišeš o sebi – misli so mi izginile in prevozila sem stop znak in se zaletela in naredila večjo materialno škodo. Še dodaten šok.
Ne vem več, slabo mi je, slabo. Ali mi morda kdo ve povedat, ali je to od šoka? Ali je prišlo teh 5 mesecev za menoj in to zdaj to? Imam pa sicer čisto iste znake kot ti Nancy, ko pišeš o svojem razpoloženju…
Pozdravljena, Nataša 1!
Seveda se lahko pogovarjava. Brala sem tvojo zgodbo- še enkrat sožalje.
Tudi pri meni je bila ob mamini smrti prisotna (poleg obupa, žalosti, groze,…) fizična bolečina. Zanimivo je nekaj – naslednji dan po mamini smrti sem izvedela, da se mi je povrnila stara bolezen, ki mi je že kar nekaj mesecev povzročala težave in bolečine. In verjameš? Od mamine smrti in nekako 14 dni se te tako znane bolečine niso pojavljale. Verjetno od stresa.
Pač pa me je bolelo v prsih (in še vedno), kljub temu, da sem prej morala vedno paziti na kilograme, sem v 14 dneh shujšala veliko kilogramov,kar naprej se mi je vrtelo.
Zdaj, po dobrih 2 mesecih, se je nespečnost malo umirila, raztresena in pozabljiva pa sem še vedno. Kronične bolečine so se vrnile. Res pa je nekaj – jaz sem bila izrazit nasprotnik jemanja zdravil ” za vsako figo” – ampak zdaj si pomagam z antidepresivi in občasno pomirili. Še nekaj. Močno se opiram na družino, počasi bom začela tudi zamenjevati prioritete v življenju- najprej moja družina in jaz, nato……Tudi ti imaš otroka, moža, to ti bo dalo moč in ti pomagalo prenesti. Mogoče imaš tudi službo, ki jo imaš rada (čeprav nas je takih čedalje manj). Če misliš, da ne moreš v službo, prosi za bolniško. Nekaterim pomaga, če so v službi, drugim pač ne.
Boli me nekaj: seveda vem, da nisem edina, ki se ji je to zgodilo, da so še hujše tragedije v življenju, ampak….Boli me odziv nekaterih ljudi v službi, ki so mi v obraz povedali točno to, kar sem napisala na začetku tega odstavka. Da nekateri ne premorejo niti toliko taktnosti….Žalujemo pač različno, tako kot živimo različno, ljubimo različno, …
Draga Nataša 1, nimam besed tolažbe, še sama bi jo tako zelo potrebovala. Drži se! Objemi otroka in moža!
Nancy
Draga Nataša 1:res je kot je napisala Nancy,razlićni ljudje smo na tem svetu.Vsak po svoje žaluje…
Očeta,ki sem ga izgubila 1999 leta sem hodila gledat umirat v bolnico.Vsak ljubi dan sem zbirala moč,da sem mu vlivala pogum,v meni pa je divjala vojna.Vedela sem,da umira a mu po besedah zdravnikov nisem smela tega povedati.Dan,ko je umrl ne bom nikoli pozabila.Res je,da se po toliko časa spominjam tega z manj žalosti,pa me še vseeno stisne pri srcu.Šok je ob vsaki smrti velik,vendar je pa še težje,če to pride za tabo.To se po moje dogaja tebi.Mislim,da se šele sedaj zavedaš,da ti je nekdo umrl.Saj nekateri ob takem šoku otopijo in se šele kasneje zavejo kaj jih je doletelo.Isto se je dogajalo z mojim starejšim sinom.Ko mu je imrl oče (moj mož) sploh ni dojel kaj se dogaja.Dva meseca po njegovi smrti sva bila v kliničnem centru(tam sta umrla v roku 4 mesecev tako moj oče kot mož) in me je sin prosil,da greva obiskat očija.šele takrat je potem dojel,da ga ni več.Le ogromno pogovora mu je pomagalo prebroditi bolečino.
Zato nikar ne skrivaj žalosti v sebi, govori v njej joči, tuli če je treba…
Draga Nancy:hvala za tvoj odgovor.Ne obupaj,ne sekiraj se zaradi ljudi,ki ne premorejo vsaj malo sočutja. Takih je veliko,to mi lahko verjameš.Le ti in pa takšni,ki jih je doletelo to kar tebe in imajo mehko srce in dušo,te bodo razumeli.
lepo vaju obe pozdravljam
MAESTRAL