Naslovnica Forum Duševno zdravje in odnosi Družina Starševstvo in vzgoja bo tudi zame kdaj sonce posilajo???

bo tudi zame kdaj sonce posilajo???

Pozdravljeni!
Oglašam se vam, ker sem se znašla v hudi psihični stiski.
Drug teden bo verjetno stekel ločitveni postopek. (preveč se je nabralo vsega….nezadovoljstva iz obeh strani…obojestranska odločitev)
Pritiski se vršijo z vseh strani. (od takih in drugačnih vprašanj…do tega, da se je zaradi takega in drugačnega klevetanja moj oče celo obrnil proti meni in sem se mogla odreči njemu ter njegovi pomoči, ki bi mi pomenila največ na svetu…do tega, da me tašča blati vsepovsod, me ignorira…do tega, da mi mož zastavlja vprašanja katera sva 100 x že obdelala in me je z njegovim ravnanjem psihično počasi uničuje, imam občutek, da me je že spravil na kolena)
Iščem stanovanje, ker morava z sedem let staro hči oditi od doma. Iščem vse variante, take in drugačne. Prodajam avto, si urejam kredit, gledam, kako bi bilo za hči najmanj boleče..pri tem mi počasi pojenjajo moči.
Imam občutek, da sem na robu prepada…psihično sem čisto uničena. Poleg vseh skrbi, da bom ostala brez strehe nad glavo, da bom za hči poskrbela tako kot je treba. Sicer nimam nobenega denarja (s kreditom si bom kupila stanovanje pa bo že), mož mi ni pripravljen izplačati niti najmanjše vsote…ker nima. (pravi, da naj odnesem iz stanovanja to kar sem kupila).
Vem da bom zmogla. Najbolj me bremeni to, da se name vršijo taki in drugačni pritiski, da se vmešavajo ljudje, ki jih situacija sploh ne briga. Poleg tega, pa me je mož spravil z njegovim početjem (s tem, da se smili sam sebi, da mi postavlja taka vprašanja na katera zna sam odgovoriti itd.itd…..) v hudo psihično stisko.
Moja sreča je samo ta, da imam prijateljico, ki mi stoji ob strani in se lahko samo njej potožim, pridem k njej lahko kadarkoli. (ona mi je v največno pomoč)
Bojim se najhujšega. Da mi bo zmanjkalo moči. Pritiski so hudi iz vseh strani. Sem v zelo težki situaciji, polni skrbi! Obenem si želim, da bi spet normalno zadihala in bila srečna tako in drugače. Najbolj me pa boli, ker sem se mogla odpovedati osebi, ki mi je v življenju pomenila veliko.
Obenem vam pa moram povedat, da sem zasovražila to moje življenje v dno duše…(od tega kje živim, s kom živim, kako živim…)
Hočem si urediti življenje zame in za mojo hči, brez tega, da mi nekdo stalno nekaj očita in žuga…do tega, da bo mogoče (če bom te sreče) nekoč z menoj nekdo lahko srečen in jaz z njem.
Mi bo uspelo zdržat? Bo vse v redu? To si želim zase, za mojo hči (ki mi pomeni največ na svetu in bom zanjo naredila vse, pa če jutri umrem…)

Lp,
Žalostna

Zdrzi! Lotila si se resevanja svojih problemov, tezko je, a na koncu bo posijalo sonce!!!!!!
Hudo je, ce pritiskajo nate z vseh strani, ti solijo pamet in vedo vse boljse od tebe. Drugi naj zivijo svoje zivljenje, ti pa zivis svojega – po svojih najboljsih moceh. In zato ti nihce nima nic za ocitat. Ce ti kdo zeli pomagat, naj ti pomaga, glede ostalih “pametnih” pa se ne sekiraj. Najlazje se je vsem vtikovat v tuja zivljenja. Tudi za hcer bos v redu poskrbela – ze zdaj lahko opazuje svojo mamo, ki se bori, da bi vama bilo lepo.
In če si lahko vzames 5 minut zase, si predstavljaj, kako lepo bo, ko bo najhuje za tabo, pomisli na kaj lepega in si povej, da bo slo.

LP Katica

Naj bo noč še tako temna,
še vedno lahko nekje
najdeš majhno zvezdo.
Naj bo puščava še tako brezupna,
še vedno lahko nekje
odkriješ majhno oazo.
Nekje nas vedno čaka
majhna radost.
Nekatere rože cvetejo
celo pozimi.

(Phil Bosmans)
____
Vedno verjemi v stavek, ki si ga napisala: “vem, da bom zmogla”; s pozitivnim mišljenjem in optimizmom ti bo uspelo!

Tina

upam, da ne bo slišati prevec pokroviteljsko ali celo grobo, ampak to kar doživljaš je normalno in nobena ločitev ni lahka ter ne mine brez stiske. meni se zdi fajn, ker se zavedaš težav in se boriš – ohrani ta pogum in zdrži. pusti druge (kar je težko, če te nekdo zmerja, blati, obtožuje, obrača hrbet), vsi tako radi govorijo in pametujejo, ko ni treba – v tej situaciji si pomembna samo ti in tvoja hčerka. prepričana sem, da boš speljala, saj drugega izhoda ni, bori se zase in za malo ter pomagaj si s temi močnimi točkami (prijateljica, hči, volja), ki jih imaš… in vedno posije sonce in kmalu bos življenju lahko hvaležna še za eno izkušnjo!

Pozdravljena!

Občudujem Tebe in Tvojo materinsko ljubezen. Tvoja hčerka je najsrečnejše bitje, ker ima tako ZLATO MAMICO. Tudi ona Ti vrača Ljubezen in Ti daje veliko energije.

Zelo močna osebnost si in ne dovoli, da bi Te teptali! Zdaj si ranjena in ogrožena, toda JUTRI TI bo posijalo sonce sreče. Čeprav se TI trenutno zdi zelooo daleč lepši jutri…tod bo prišel in Te razveselil.
Hudo je in zelo boli, toda misel na lepši jutri Ti bo dala moč da boš zdržala.

Nikoli ne smeš podvomiti vase!!!

Naj Ti čimprej posije sonce sreče,
Anna

P.S. Ko Ti bo zelo hudo, se zjoči na rami prijateljice in tudi nam na Forumu in Ti bo veliko lažje.

VSE DOBRO!

Draga mojma,

popolnoma te razumem, tudi jaz sem bila v zelo podobni situaciji pred sedmimi leti.Ne sekiraj se zaradi opazk žlahtnikov in ostalih.Samo ti veš, kaj je najboljše zate in za tvojo hčerkico. meni je največ pomenilo, da sva se stisnili in vedela sem, za koga živim. Ne izgubi upanja, mogoče so trenutno res oblaki prekrili sonce, vendar vedi, da se vsaka stvar zgodi z razlogom.
In vem, da bo to zate prelomnica, po kateri bo šlo vse samo še navzgor.

Kar pa se ločitve tiče – premoženje se deli in mož ne more te kar vreči na cesto. Dobro se pozanimaj pri odvetniku, kaj ti pripada. Ne oziraj se na njegove grožnje, pripada ti veliko več, kot misliš.Trenutno se boš umaknila iz tega pekla, vendar moraš poskrbeti za svojo eksistenco.

Verjamem, da boš zmogla, tako kot je že marsikatera mamica. Tvoja hčerka je v zelo občutljivih letih in dobro ji prisluhni, če ti bo potožila. Verjetno bo to zanjo še večji šok kot zate in če ni odprte narave jo dobro opazuj, kaj se dogaja v njeni glavici.

Ko bo vse to mimo, boš čutila takšno olajšanje, da si ne moreš misliti. Pa čeprav bosta ostali sami, ne bo več pritiskov, odvisna boš samo od sebe..

Če želiš, se mi lahko oglasiš na mail, pa bova še kakšno rekli. Imam 9 letno hčerko in če želiš, se lahko kdaj dobimo in kakšno rečemo.

LP in drži se, Kaja

Držimo pesti zate, da boš čim lažje prešla to obdobje. Če imaš priložnost, se za trenutek umakni nekam (najemniško stanovanje, prijateljica ali podobno) ter v miru zadihaj, da boš lažje pogledala v prihodnost.

Te pa prav dobro razumem, ko ti obrne hrbet človek, od katerega to ne pričakuješ. Moraš pa vedeti, da si ti odgovorna samo za svoja dejanja in da bodo za svoja dejanja drugi odgovarjali sami. Zato ti želim, da boš našla srečo za sebe in za svojo hčerkico.

Le pogumno

MOČNO držim pesti, da bo to obdobje čimprej mimo, da boš ostala močna, verjela v pozitivne misli, zdržala, ZASE in ZA HČERKO!

Lep pozdravček, Anita

“za vsakim dezjem posije sonce”
tako bo tudi pri tebi in razmisljaj v pozitivno smer in na hcer.
lp

Poglej kako močna si, saj si do sedaj zdržala skoraj vse, sedaj pa si tik pred ciljem, živeti sama, živeti s svojo punčko, ki ti pomeni največ na tem svetu!!!!

Ali misliš, da je bila tvoja punčka teh 7 (nesrečnih let) srečna?, ne ni bila, ker je imela ob sebi mamico, ki je sicer zanjo poskrbela, ni pa bila ta mamica srečna, kar je tvoja punčka zagotovo čutila, pa ti ni mogla pomagati drugače, kot da ti je tisočkrat pokazala kako zelo te potrebuje in ima rada.

Sedaj je čas, da ji vrneš to, kar ti je ves ta čas dajala, da poskrbiš zase in zanjo in seveda, da srečno zaživiš, brez tašč in ostalih, ki so te tako ali drugače uničevali.

Čimveč sreče ti želim in vedi, da te najbolj potebuje tvoja hči.

Kar zadeva skupno premoženje, pa ničesar ne puščaj možu, za vse skupno premoženje ga lahko iztožiš, res traja, venar naj čuti, da ni vse njegovo.

Za taščina obrekovanja se ne zmeni, jaz imam za to dva uha in sicer skozi eno mi gre not, skozi drugo vem, zato pa so narejena a ne?

Misli na lepši jutri, ko se boš zbudila v svojem stanovanju,( pa če bo za začetek tudi podnajemniško), pa te ne bo nihče “gnjavil”, nihče zasliševal, nihče očital, kako lepo ti bo, imela boš blažen mir.

Morda pa bo tudi tvoj mož v tem času spoznal svoje napake, kaj veš, če le ne bo prepozno (zanj mislim).

LP

NIKA

Ločitev je stresen dogodek. S papirjem ali brez. Žal ni enkraten dogodek, ki bi se ga kar naenkrat dalo otresti enkrat za vselej. Traja in traja. Začne se z napetostjo doma, očitki, prepiri, vmešavanjem in konflikti z drugimi družinskimi člani, s tabori “ta dobrih” in “ta pokvarjenih”, vmešavanjem okolice, stiskami ob obiskih, z bitkami za skrbništvo, deljenjem premoženja….

Pomisli.
…Obrabljene fraze, žaljivke, psovke. Čustveni izbruhi. Nato tihi dnevi, prežeti z bolečino, slabo vestjo, naveličanostjo, strahom… Pa spet obljube, ki po svojem ustaljenem receptu ponujajo na meniju za glavno jed IZVIS LASTNE IDENTITETE. Baje je specialiteta iz domačih logov, hi hi… Potem pa vse znova. Ne nujno v tem zaporedju in po tem scenariju, a vseeno hudo. Zelo hudo…

Pomisli, razmisli in se odloči.

Veš, koliko napora je potrebno, da se človek sooči s svojo stisko? Da jaz ni več tisti nekdanji “pravi” Jaz. Da duša nazaduje in umira. Da je človek nezadovoljen. Da ga ne osrečujejo stvari, ki so še včeraj nekaj pomenile. Da je toliko neizpolnjenih želja. Da so se stvari zasukale v nepredvidljivo smer. Da je vsega preveč in da to ni to…

Veš, koliko napora in poguma terja odločitev, da je treba nekaj korenito spremeniti, ker tako enostavno ne gre več naprej…

Da o silnem naporu in pogumu, da se človek odločno dejansko premakne in zares nekaj stori oz. spremeni, niti ne govorim…

Vse to si ti že storila. Zbrala ves pogum, vso moč. Dala v kup dobro in slabo voljo, lepe in manj lepe spomine, še živa in že umrla čustva. Vse premlela, se odločila in zdaj… Kaj zdaj?!

Moževo prav nič moško ter še manj ljubeče izsiljevanje te bo spravilo na kolena. Mar res? Njegovo driblanje psihe je nezdravo, nezrelo, neodgovorno, neljubeče početje. Tako se ne daje in ne dobiva ljubezni!

Taščin jezik ne bo izgubil na veljavi. Ali pa? Tudi besede človeka ubijajo ali vsaj ranijo. Včasih bolijo bolj kot najbolj krut udarec.

Ljudje so žleht. Ne vsi. Nekateri pa… Ob svojih problemih tako majhni, nebogljeni, osamljeni, potrebni miloščine. Ko komu drugemu trda prede, pa tako veeeliki v svoji bedni majhnosti, “pametujejo” z neumestnimi neumnostmi, prisvajajo malomeščansko “večinsko” mnenje, privoščijo.

Škoda besed.

Očeta pa upravičeno pogrešaš. Res je. Nekaj korakov in nekaj časa boš pač morala prebiti brez njega. Izgubil se je v armadi zlobnih “petičnežev”. Dokler se zopet ne sestavi v tistega starega, dobrega atija. Takrat ti bo na novo sestavljen, prerojen, poln energije končno sposoben ljubeče stati ob strani, verjel bo vate in v tvojo odločitev… Če ne prej, boš takrat sprevidela, da si se prav odločila.

Že zavoljo otroka ne smeš trpeti ponižanj. Podleči pritiskom. Tudi tvoj ati tega (čisto zares) ne bi hotel.

Dolgoročno je lahko dober starš le zadovoljen starš. Menim, da je pametno spoštovati sebe, svoje želje ter potrebe in da ni pametno živeti imaginarnega “idealnega” življenja.

To je moje mnenje.

Mmm… sprašuješ, kdaj bo zate posijalo sonce…

O, saj sije!

Sije ob tebi. In to najlepši sončni žarek – v podobi tvoje zlate punčke!

Sije v podobi tvoje zlate prijateljice!

Sije v tebi! Z izjemno sončevo energijo osvetljuješ svojo pot in se prebijaš ven iz zasede nadutih ozkosrčnežev.

Na cilju, prepojenem s soncem, pa te čaka sreča. Zate, za tvojo punčko in za vse, ki jih imaš ter jih boš imela rada…

New Report

Close