BIBA
Dragi forumovci, kako naj začnem? Od začetka? Pa dajmo probat. Za rojstni dan sem od svakinje in njenega fanta dobila v dar ubogo malo preplašeno pasjo ženskico, celo umazano in bolhasto, z vnetim ušesom in “temno usodo”, ki ji je baje ušla. Da ji res ni bilo lahko je bilo očitno že po tem, da se je takoj skrila pod posteljo v najtemnejši kot in ni upala ven. Postavljena sem bila pred dejstvo. Ali bo psička pokončana ali pa bo pri meni. In odločiti sem se morala takoj. Kaj sem hotela, a? Kaj bi naredili vi? Psička je ostala. In vsi so obljubili, da bodo pomagali skrbeti zanjo. Dobila je ime. Biba. V spomin na vse tiste bibe, ki so lezle po njenem kožuščku. Ponoči sem vstajala na vsake tri ure kot pri dojenčku. Spala je v škatli zraven mene, tako da je čutila mojo bližino. V parih mesecih je zrasla v živahno igrivo in neskončno ljubeznivo in zaupljivo bitje. In kje je zdaj problem? Zanosila sem. Moja nosečnost je visoko rizična in moram mirovati, kar pomeni, da ležim in se gibam samo toliko kot pač od mene zahtevajo fiziološke potrebe. Zdaj bi morali priti na plano tisti silni pomagači, ki živijo z mano v gospodinjstvu in ki so tako obljubljali, da bodo pomagali. Kje so? Ni jih.Eni zato ker delajo do večera, eni pa zato, ker pohajkujejo do noči. Pes pa potrebuje sprehode, pes lula in kaka vsak dan.Pes se ne more zadrževati deset ur. Pes je in pije vsak dan in ne vsak tretji ali četrti, kot si takle “hobi” zamišljajo nekateri. In zdaj sem jezna, razočarana, žalostna, vse obenem. To ni življenje kakršnega privoščim Bibi. Lepo prosim, če bi jo kdo sprejel v svoj dom, da me pokliče na 041/261-761. Biba je sterilizirana in večjih preglavic kot teh, da se hoče non stop crkljat, vam ne bo povzročala. Želim samo, da bi jo kdo imel rad. Res rad. Ne kot hobi, ki se ga naveličaš, ampak kot bitje, ki čuti.
emilija, pozdravljena!
Zelo hudo je, ko prebereš takšno zgodbo kot je tvoja in Bibina. Zgodbo, kjer pes “mora” od hiše, čeprav ga ima lastnik rad…
Vseeno me zanima, če si resnično pretehtala vse možnosti in če res ni nikogar, ki bi ti lahko pomagal teh nekaj mesecev?
Sporoči, od kje si, lahko na moj mail, če ne želiš pisati tukaj. Ne vem sicer, koliko je izvedljivo, pa vendar – morda bi lahko našli koga v tvoji bližini, ki bi ti pomagal pri oskrbi psičke teh nekaj mesecev? Če si seveda želiš, da bi še ostala pri vas?
Če lahko, prosim pošlji kakšno sliko – lahko meni na mail, pa bom objavila na kakšnem od forumov (če nimaš digitalca ali možnosti skeniranja, pa si iz Ljubljane, bi lahko psičko poslikala jaz, če si iz kakšnega drugega kraja, bi poskušali najti koga, ki bi naredil slike).
Javi se!
Lp, Yo
Pika in Yo,
hvala vama za odgovor. Biba je v učke še najbolj podobna tjuljnu. Je dolgega trupa, prednje noge ima močnejše od zadnjih, tehta približno deset kilogramov in je okrog rebrc kar lepo zalita. Ni velika. Približno tolikšna kot pudelj. Po prsih, konicah tačk in po polovici gobčka je bela, drugače pa črna. Ima klapasta ušesa, ki jih zna raztegniti kot kak gremlin. Stara pa je približno devet mesecev.
Yo, dobro sem premislila, preden sem tole napisala. Že poleti, npr. ko še nisem bila v “blaženem” stanju, so se pojavili problemi, ko smo šli na dopust. Svakinja, ki je vso reč takorekoč zakuhala, je obljubljala, kako bo pazila na njo. Pazi, ko sem bila že na morju, pa se je spomnila, da bo vmes ene dva dni zamika, med časom ko bo lahko skrbela zanjo in časom, za katerega smo se jasno zmenili. To smo nekako rešili (z velikimi surlami na obeh straneh). Ko sem prišla domov, sem našla celo podstrešje polulano in pokakano. Očitno je sploh ni vodila ven. Biba pa cela divja in zmedena, ker ji je dovoljevala stvari, ki jih jaz nisem (grizenje copatov, moledovanje pri mizi…).
Potem smo poskušali s sosedi. Ja, dobri ljudje so. Sami so se javili, da jo bodo spuščali, ko je bila še čisto majhna, medtem ko bomo v službah. Vendar so nezanesljivi. Enkrat so prišli, drugič ne…..
Kakorkoli že…. lahko imam Bibo še tako rada, moram priznati, da je bila stvar zavožena že v začetku. Psa se preprosto ne podarja kar tako, ne da bi prej vsaj približno pomislil, kaj boš s tem naredil “srečnemu” obdarovancu. Bibo sem sprejela, ker me je bilo res groza kaj bodo še počeli z njo, razmišljala sem pa sproti, ko sem bila že postavljena pred dejstvo. Tako je to. In odločila sem se zatrdno. Biba mora dobiti DOM. To si zasluži. Ne pa životarjenja ob nepokretni coti in lahkomiselnimi “cimri”.
Sem iz Ljubljane. Trenutno pa sem pri sestri, ker čakam na zdravniški pregled. Zato imam tudi možnost, da se oglašam na internetu. Doma ga nimam. Slikce na žalost nimam nobene s sabo.
Se javim še kasneje, zdajle pa se mi resno mudi k dohtarju.
Vesna, Yo mi je velikodušno ponudila pomoč. Jutri ji bom poslala slikce in upam, da boste v kratkem zagledali Bibo v vsej njeni pasji krasoti, eleganci in zapeljivosti.
A ja, še nekaj moram povedat o njej. Vse pasje fante v okolici ima pod kontrolo. Sterilizirana je, vendar je to ne moti pri spogledovanju. RES se spogleduje. Ne moreš verjet. Kot kaka stara izkušena koketa. Paradira pred pesjani, ko pa kdo pride bliže, se pa kev kev kev skrije za moje noge.
Šiv po sterilizaciji so ji pa tako lepo naredili, da če bom jaz kdaj potrebovala (in ta čas bo definitivno kdaj prišel) kako plastično operacijo, ne bom šla nikamor drugam kot k njenemu veterinarju, he he he.
Pika,
nisem ti še odgovorila na vsa vprašanja. Biba je kratkodlaka. Njena dlaka je svilenkasta, daljša od ptičarjeve in krajša od setrove ali španjelove. Vedenjske značilnosti? Zelo je firbčna, igriva, še vedno pa je tudi plašna, vendar čedalje manj. Izredno prisrčna je z otroci. Obožuje jih. Seveda pa sem vedno pazila, da ji niso naredili nič žalega in ima same dobre izkušnje z njimi. Moleduje za crkljanje, tako da se človek kar ustraši, da se ji bo odvil popek in ji bo odpadla rita.
Ker je majhna, ni neka maratonka. Razmeroma hitro se upeha. Sploh če se igra z otroci ali kakim psom. Drugače pa je njena glavna značilnost ta, da dirja okrog tebe kot navita v krogih, ki so čedalje hitrejši.
Seveda pa ima tudi temne strani, da je ne bom samo hvalila. Bognedaj, da kje zagleda kakšen mačji kidec ali pa polža. Polži so bili očitno na njenem meniju še preden je prišla k meni in teknili bi ji še vedno, če bi imela priliko hlastniti po njem. Takisto je z mačjimi kideci. Packonka. In sploh nima slabe vesti. A ja, pa kako luknjo bi tudi skopala, samo če bi se ji ponudila prilika.
Kadar se kopa je nesrečna, vendar se ne upira drugače kot z nepopisno žalostnim pogledom s katerim načrtno para človeška srca.
Emilija,
Ko berem tvoj post, me stisne pri srcu. Zelo podobno zgodbo sem doživela sama, z Nikico, dobermanko….Sicer je bila kupljena premišljeno in vzgaja z vso ljubeznijo, pa sem po 3 letih nenačrtovano zanosila in pojavila se mi je huda alergija na dlako, tako da je morala stran….Nihče je ni želel vzeti k sebi za slabo leto, čeprav je bila zelo lepo vzgojena in naučena in ubogljiva. Morala sva jo oddati neznancu…bilo je hudo….Ko pa sem 2x nenapovedano prišla na obisk, sem videla da pri novem lastniku kraljuje še lepše kot pri nas doma ( imela je svojo uto na vrtu, fotelj v dnevni sobi in svojo sobo ???!!!???)m, tako da mi je bilo lažje pri srcu….Ko sem rodila hčerkico, sem se dolgo borila z željo, da bi jo šla iskat, vendar sem dojela, da ne morem biti tako nesramna do Nike, ki je sigurno trpela ko je šla stran…in da bi to ponovno prestajala…naka, ker vem da ji je lepo, sem mirna….Jo pa še kdaj obiščem.
Srčno upam, da bo Bibika dobila vsaj takega novega lstnika, če se že ne uspe najti nekoga, ki bi skrbel zanjo toliko časa….
Bibi, držimo figce zate, vsi, cela family!!!!!
Saj vse razumem amapak veste kaj, jaz bi pa svojemu možu ali fantu ali otroku, ke je že toliko star da pohajkuje do noči zelo zelo zamerila, če mi v takih trenutkih ne bi bil pripravljen pomagati. Kaj se pa to pravi, kakšni pa so to ljudje, ki niso pripravljeni priskočiti na pomoč mamici, ki ima rizično nosečnost, saj ne gre za stalno.
Mi imamo tri pse, oče tudi dela vsak dan do večera ampak še vedno ko pride domov prvo pelje svojega psa na sprehod, midve s sestro pa vsaka svojega. Če se pa kdaj zgodi, da kdo ne more ali je zbolel mu pa z veseljem priskočimo na pomoč, saj smo vendar družina in tudi psi so naši družinski člani.
Emilija, prosim ne razumi tega kot napad nate ali kritiko ampak res mi ni jasno kako to da ti niso pripravljeni pomagati, če vedo koliko ti psička pomeni.
Moj fant tudi živi sam s psičko bullmastfko (ne boš verjela ampak ji je tudi ime Biba:))) in če ima kakšne nujne obveznosti brez problema pridem tja in jo peljem na sprehod in ji delam družbo dokler on ne pride.
Ne vem no amapak mislim da bi morala imeti okoli sebe ljudi na katere lahko računaš in se zaneseš na njih.
Vem da je težko zate in upam da bo Biba našla topel dom, če bi jo lahko bi jo sama vzela, ker je res cukrček.
Prav hudo mi je!
Upam da se bo za Bibo in zate vse dobro končalo in ti želim veliko sreče.
LP Saša
Joj, sorry, sorry, sorry. Nisem nič povedala kaj se je dogajalo z Bibo. Res sem packa.
Najprej sem jo oddala družinici v bližini mojega doma. Izkazalo se je, da oddaja ni bila preveč posrečena. Otroci so bili premajhni. Dveletnik ji je stopil na rep, Biba ga je menda šavsnila, čeprav mislim, da ga je samo prijela za nogo, ker je to počela tudi nam, če se je slučajno zamotala med nogami. Vsi so se ustrašili in jo zaprli. Isti dan sem jo šla iskat in jo pripeljala nazaj.
Biba je zdaj oddana družini s tremi otroci, ki jo crkljajo kot kraljico. Iskat jo je prišel gospod z eno od hčera in takoj se je videlo, da znajo ravnati s psi. Pred tem so izgubili psičko, ki je poginila od starosti. Prinesli so mi pokazat tudi njene slike in prostor, kjer bo Biba živela. Čez nekaj dni sem klicala ravno ko so jo kopali. Pomagala je namreč “pobirat krompir” in to s tako velikim navdušenjem, da je bila čisto črna.
Pred štirinajstimi dnevi sem zadnjič prečekirala kako je z njo. Vsi so zadovoljni, popolnoma se je navadila na vse, rada se vozi z avtomobilom (ko je bila še moja še ni kazala kakega velikega navdušenja), vsepovsod je z družino tudi na počitnice jo jemljejo s sabo….sama je največ štiri ure na dan. Skratka, lepše se zanjo ne bi moglo končati.
