Lepo, da se še kdo oglasi v tej temi 🙂
Vidim, da sem jo bolj slabo “štartala”, ko sem se spotaknila ob res maratonske teme in hujšanje, ki traja in traja….tudi moje “hujšanje” traja in traja… ker sem že na leta občasna obiskovalka tega foruma, ki večinoma stopiclja na mestu – 2 kg dol, 2 kg gor, 3 kg dol, 3 kg gor, sem se odločila za obračun s seboj.
Glede na to, da vem, da se na dolgi rok ne bom odrekala vse sorte hrani, delam sedaj temelje – šport za zdravje in dobro počutje, količina (in vrsta) hrane pa za uravnavanje telesne teže. Samo z rekreativnim športom meni (žal) ne uspe hujšati.
Ester, hvala za ponudbo, vendar moj način prehranjevanja bo na dolgi rok uspešen le, če bo upošteval moj dnevni ritem, moje zmožnosti (časovne in finančne), moje navade in hobije, skratka moj življenjski slog 🙂
74,3 kg
kil preveč, hlače pa so mi udobno prevelike 🙂
šport – še naprej pridna, počasi se “selim” na zunanje terene
In se sprašujem, kaj za vraga mora človek po 40 še počet, da se kile dejansko zganejo navzdol?
Ampak dokler so mi oblačila bolj ohlapna, ne bom tako dlakocepna… Mogoče pa bo ta “obračun s sabo” prinesel nov pogled na številke na tehtnici… da ne bodo več tako merodajne za moje počutje… Če sem iskrena, res bi z veseljem odvrgla par kg, sploh z nog in zadnjice, vendar moje počutje je zarad športanja precej boljše 🙂
Ne samo, da se počutim lahkotno, ko šibam na bližnji hrib, tudi pri hišnih (gospodinjskih) opravilih nisem tako hitro utrujena kot pred letom dni 🙂
To pa je zagotovo zmaga – bravo jaz 🙂
73,8 kg
včeraj opravila prvo kolesarjenje zunaj in se 1 h borila z vetrom – ampak je kar šlo 🙂
glede na to, da mi oblačila postajajo vedno bolj ohlapna, predvsem hlače v pasu, kile pa se vrtijo tu nekje, me moj tolaži, da pač dobivam mišice… khm… videt jih ravno ni, kondicija pa lepo raste 🙂
To mi je seveda v zadovoljstvo, da me ni strah klanca, hribov, da sem dokaj gibčna (če odštejem težave s križem in posameznimi sklepi…), sam jaz hočem prit pod 70 kg, jebela… saj to menda res ni mission impossible?
Za mano je en najbolj divjih mesecev – od bolezni v družini in bolnice, do organiziranja in izvedbe enega večjega praznovanja, potovanja v tujino, vmes pa sem se trudila še kaj na vrtu postorit… na tehtnico nisem stopila že zelo dolgo, po lanskih tanjših hlačah sodeč pa kile ne bi smele it gor, tud če že dol ni nič šlo…