Z možem sva v zakonu dvajset let in se že vrsto let ne razumeva. V bistvu eden iz drugega potegneva najslabše in si greniva življenje. Vendar se noče ločiti. Venomer me nadzoruje, v službo me kliče tudi po petkrat na dan, da bi šla s prijateljicami na kak klepet – odpade. Otroka sta polnoletna in študirata in vedno bolj razmišljam o tem, da bi se odselila v manjše stanovanje, otroka pa bi ostala v hiši z možem. Ločitve pri njem, kot vse kaže ne bom dočakala, jaz pa ugotavljam, da sem zaradi teh razmer vedno bolj raztresena in pesimistična. Počutim se utesnjeno, nisem srečna, pa tudi stvari, ki zanimajo mene za njega nimajo nobene vrednosti.
Kaj mislite o tem, bi se odselile, če bi imele podobno situacijo?

In zakaj TI nebi bila srečna? Vsak si zasluži bit srečen nihče si ne zasluži biti omejen kot pes na verigi celo on ne….torej reci bobu bob in začni uživati srečo saj življenje ni večno—z malimi koraki si kreiraj svojo srečo, če razumeš
SREČNO!!

Poljub je kralj dotikov

Ja, pa kaj potem … Mož se naj kar začne navaditi brez tebe. Lp

Jaz v bistvu najbolj “cincam” zaradi otrok. Sicer sta polnoletna, lahko se sama odločata in vem, da bi zaenkrat želela ostati v hiši, ne bi pa ju rada sredi študija spravljala v neko stresno situacijo. V tem trenutku nimam kam iti, finance mi pa ne dopuščajo najema nekega večjega stanovanja, sicer pa sva z možem dogovorjena, da bo hiša pripadla otrokoma.
Tako kot si napisala, Tarantela, sreča prihaja z majhnimi koraki in sami moramo poskrbeti za nje.

Otroka živita doma, pri vama?

Težko mi je svetovati, ker se mi upira reči, da pojdi, otroka in hišo pa “pusti” možu. Ni fer. OK, se ne razumeta, ampak zakaj bi morala ravno ti požreti težave selitve, finančne probleme v zvezi s tem in predvsem odselitev od otrok. Domnevam da je hiša ravno tako tvoj dom kot njegov in zakaj bi ga morala ravno ti zapustiti. Ne gre za lastnino, kaj bo od koga, gre za dom.

Kaj pa če bi se poskusila pogovoriti z otrokoma in bi skupaj prepričalo moža/očeta, da je najboljša rešitev v prodaji hiše in nakupu dveh stanovanj (ali manjših hiš ali kaj podobnega), da si v dani situaciji vsi vsaj nekako približno uredite življenje. Ne pa da se za gospoda (ki te “ne pusti” na kavo s prijateljicami !!! – madona saj nisi stara 14 let!) ne bo spremenilo nič, ti pa pri teh letih dobesedno na cesto.

Verjamem, da otrok nočeš obremenjevati s stresom ampak vseeno svetujem pogovor z njima.

Za svobodno življenje, dihanje in hojo po svetu je hiša vredna več ?

bodi pripravljena na to, da bo tvoja okolica, lahko tudi lastna otroka, zelo negativno sprejela tako odločitev. ponavadi je potem govora o tem, da se je ženski na stara leta malo zmešalo, pa kaj podobnega. tud otroci zelo radi presojajo zadeve z vidika svojega udobja in ne z vidika tvojega počutja…. potem pridejo na dan očitki, kot so, kaj bojo pa drugi rekli in podobno.

hočem reči, da si pripravi debelo kožo, če se boš odločila za ločitev.

Saj v tem je point – gre za dom, in sicer je to moževa domačija, seveda pa sta tu ves čas živela tudi najina otroka. Lastnica hiše sem na papirju sicer jaz, vendar vsemu navkljub ne bi želela, da se to proda.

Kot sem napisala razmišljam o tem, torej še nisem odločena in kot si, Ariadne, zapisala tu je še potem reakcija otrok.

Ne vem, morda bom postala bolj uporna in si izborila svoj čas, ampak problem je v tem, ker dobim nazaj dvojno in dosti bolj boleče.

Ne, ne se odselit. Še naprej mu peglaj in bodi na razpolago:-))

Ajajajaj! Pest v čelo in odidi, če le imaš kam!!!!

NE RABIM POTRDILA, DA SEM NEUMEN, IMAM POTRDILO O DRŽAVLJANSTVU!

Ženska, pa kolk maš ti sploh sebe rada???
Odrasli otroci pa niso budale, vidijo, čutijo in slišijo.
Pogovori se z otrokoma, morda boš pozitivno presenečena nad odzivom.
Lp

New Report

Close