Spoštovani!
Vso svojo izpoved trenutnih težav sem že podala v forumu Ločitev, ker sem pred dobrim tednom prišla v situacijo, ki me je čisto vrgla iz tira. Partner se je odločil za ločeno življenje, ker da z mano ni več mogoče živeti. O tem je trdno prepričan in se ni več pripravljen pogovarjati o tem. Imava dva sinova (3 in 6 let), oba ima zelo rad in z njima preživi veliko časa – je skrben in pozoren oče. Meni očita, da sem do njega nerazumevajoča, da nisem nežna, ljubeča (sem pa baje zelo dobra mama). Zavedam se, da težko pokažem čustva, v družini si jih nismo kazali, si nismo znali povedati, da se imamo radi. Ampak pri družini, ki sva jo ustvarila s partnerjem, sem se zavedala tega problema, pa ne da bi delala na silo, fino mi je, ko se stisnemo, si povemo, da si veliko pomenimo. Samo s partnerjem je to bilo zadnje čase res postavljeno na stranski tir. Ob norem tempu vsakdanjika zmanjkuje časa drug za drugega, tudi jaz s tem nisem zadovoljna, pa sem se vedno znova tolažila, da bodo otroci zrasli, starejši je tako ali tako že v vsem samostojen, in bova tudi midva pridobila čas zase. Naj še omenim, da sva se v letih, odkar sva skupaj, zelo malo pogovarjala o problemih, ki so nastali, ker se raje umakne in se o kakršnikoli neprijetni zadevi sploh ni sposoben pogovarjati. Zdi se mi, da ne dojema, da v partnerstvu ni vse super in fajn in da se je treba za določene stvari potruditi. Sam mi ni nikoli dal vedeti, da je življenje z menoj nevzdržno, pa pravi, da je tako že praktično tri leta. Je človek, ki izredno slabo prenaša kritiko, vedno jo dojema kot napad in potem se postavi v vlogo žrtve, češ, zdaj sem pa najslabši itd. Za družino žrtvujem praktično vse, vse njegove potrebe po rekreaciji in druženju s prijatelji (razen pogostih nočnih izhodov – če sva se sprla, sva se zaradi tega) sem vedno razumela, samo da bi bil zadovoljen. Veliko časa posvetim službi, ki jo imam rada, ampak zahteva tudi delo doma, ki je ponavadi obsojeno na večer, ker sta mi čez dan otroka pač pomembnejša. Letos sem se odločila, da si vzamem tudi nekaj časa zase in si omislila tedensko aktivnost, ki mi zelo ustreza in on me je pri tem zelo podprl. Zdaj pa je počilo in vse skupaj me je pahnilo v grozno žalost. Z mano je pometel na tako krut način, da še tukaj to težko zapišem. Dobila sem veliko podpore, tako s strani prijateljev, sorodnikov, tašče in tasta. Ne morejo verjeti. V vsem sva bila vselej usklajena – vzgoja, pogledi na stvari … Druga ženska? Ne vem, ni se jasno izrazil. Te dni sem ob bolečini v sebi iskala še pomoč otroške psihologinje (on se je začasno odselil, otrokoma sem morala razložiti), brskala po sebi, ampak vedno bolj sem prepričana, da bi to situacijo rada razčistila v prisotnosti neke tretje, objektivne osebe. Rada bi se zazrla vase, spoznala, kakšna sem v resnici (ne samo v njegovih očeh). Danes sem partnerja vprašala, če je tudi on pripravljen iti z menoj na terapijo, ker zelo trpim in menim, da bi mi to pomagalo in je privolil. Tudi z ločitvijo bi se po mojem mnenju na tak način lažje sprijaznila, čeprav, priznam, še vedno upam, da sanjam. Bi mi vi to priporočali? Lep pozdrav.

Mici70

Najprej splošni odgovor. Terapija je lahko koristna vedno in vsakomur. Odločitev posameznika pa je, kdaj je stiska in brezizhodnost tako huda, da se odloči za tako pomoč. Ali z drugega zornega kota, kdaj je taka pomoč tako smiselna in potrebna, da je vredna porabljenega časa in denarja. Glede tega se boste morali odločiti sami. Ponavadi pa je že razmišljanje o tem znak, da je terapija smiselna. Glede vaše konkretne situacije bi vas pa najprej opozoril, da terapevt ni objektiven. So verjetno tudi taki, ki se tako dojemajo, ampak… Globoko spodaj smo še vedno otroci svojih staršev, rezultat zgodnjih okoliščin. In konec koncev smo moški in smo ženske. Zato terapevti tudi če bi želeli, ne morejo biti povsem objektivni. Še manj pa so lahko objektivni glede tega, kar imam občutek, da pričakujete. Terapevt ne more in niti ne bo »razsojal« o tem, kdo od vaju ima prav. Ker nima nobeden, hkrati pa imata oba. Zagotovo drži, da se vaš partner ne zna pogovarjati in da je nagnjen k temu, da se umakne. Prav tako pa verjetno drži, da bi se tisti trenutek, ko bi se on nehal umikati in se začel pogovarjati, pokazalo, da se tudi vi ne znate in bi se – umaknili. Sami ugotavljate, da imate težave z intimnostjo in izražanjem čustev. Ampak takoj, ko bi poskusli pri tem narediti korak naprej, bi se pokazalo, da ima povsem enake težave tudi mož. Itd. Namen terapije torej ni ugotavljati, kdo je »bolj kriv«, ampak kaj se v resnici dogaja oziroma ne dogaja v odnosu, zakaj je tako, od kod izvira in kako se s tem spoprijeti. Seveda pa ima vse to smisel, če sta partnerja prišla na terapijo, ker želita ohraniti in nadaljevati odnos. Zato bi vama kot terapevt na začetku prvega obiska postavil preprosto vprašanje, ali smo skupaj, ker se poskušamo dostojno ločiti ali ker poskušamo v odnosu/zakonu narediti še kaj narediti. Dokler si z možem vsak zase odkrito ne odgovorita na to vprašanje, bi bilo morda pametno še počakati. Seveda pa je smiselno poiskati pomoč terapevta, da sploh najdeta iskren odgovor na to vprašanje.

Lepo vas pozdravljam

Mici70, vem, da ni lepo, da ti zdaj naprej mečem tisto, kar si napisala na forumu o alkoholizmu, ampak zdi se mi, da če prosiš za pomoč, povej vse, ker prepričana sem, da ti v primeru, da bi svetovalci prebrali napisano na forumu alkoholizem, ne bi svetovali, da si prizadevaš za vsak način reševati ta odnos.

“Enkrat me je celo snemal s kamero, ko sem jokala in ga prosila, naj me pusti na miru, mi kričal na uho… grozljivo je bilo. Potem je kamero razbil in odšel.”

“Tudi prej, ko sem bila še noseča z drugim sinom, mu je alkohol dal dvakrat pogum, da se je znašal nad mano, vedno na meji fizičnega nasilja. Bala sem se grozno, da mi bo kaj naredil. Alkohol ga spremeni v drugega človeka, rekla bi, da postane zver brez občutkov do sočloveka. In nikoli se ni za svoja dejanja opravičil.”

To dvoje si napisala ti.

Bodi pametna. Hoče oditi. Pusti mu, naj gre. Vem, da je strah, kaj bo, ko boš brez njega, da se počutiš kot na vrhu prepada, da te je strah spustiti tiste vrvi, ki jo še držiš v rokah, ampak verjemi, do konca življenja boš z njim takole visela na eni vrvi. Pije, grozi ti, je sadist in zdaj te niti nima več rad. Uvidi, prosim, da tukaj nimaš kaj reševati. Marsikaj sem že slišala in prebrala, ampak da je nekdo takšen sadist, da svojo ženo snema, ko ga ta joka in prosi, naj jo pusti pri miru, to pa še ne.