hei

moja starša sta se ločila ko sem imela 6 let (sedaj jih imam 14) med tem sta se družila. hodili smo skupaj na morje in smučanje.bila sta celo preveč povezana in tega sem bila navajena. saj sem ateja vidla vsek dan. pred pol leta pa je moj ata dobil punco, skupaj že živita načrtujeta tudi poroko in otroka. moja nova mačeha me ne mara preveč ker sovraži mojo mamo. ateja videvam vedno manj vsaki mesec manj včasih sem ga vsak dan sedaj pa 1 krat na 2 tedna. zdi se mi da ga bom čisto izgubila. tudi ko sem tam se ata pogovarja z punco kot da me ni, ča pa sva sama se nimama kaj za pogovarjat- kot da sma tujca, kaj naj naredim da bova spet več skupaj in se povovarjala normalno?? kako je z skrbništvom? pri mami se mi zdi da me ima že dovolj ker sem vedno samo doma in ne grem nič tja zato me je tudi nehala vozit naokoli in sem vedno več sama. kaj naj naredim??

prosim za čim več odgovorov, že v naprej hvala

Kriza. Pa si to povedala očetu? Mislim na tvoja občutja…Pa si govorila z mamo? Recimo, da se vsedete vsi 3je (morda vključiš tudi mačeho, glede na to, da bo stalnica v tvojem življenju) in se zmenite? Pa, če si toliko stara, niso za vse krivi samo tisti zunaj tebe. Morda premisliš še, ali si ti morda vzrok za to, da se oče oddaljuje. Si bila freh do njega? Njegove ženske? Malo čudno je, ko otroci dajejo na izbiro med seboj in novim življenjem…Ne vem, ne poznam te. Samo dajem ti iztočnice. Se pa strinjam, če se boste oddaljili, bo pot nazaj težka in dolga, če je sploh bo.

punca je v krizi, in ti jo pri 14 letih obsojaš, da je mogoče sama kriva, ker oče noče biti več časa z njo? Kaj pa je s tabo? Marijasvetapomagavka, saj ne govorimo o odrasli osebi, ampak o odraščajoči punci, ki se lovi z občutji, hormoni, stresom ob teh dogodkih, ki niso enostavni ne za odrasle, kaj šele za odraščajoče otroke, ki v tej fazi nujno potrebujejo trdno oporo?

Dej ne budalesi NevaM, ker če je punca še tako freh do očeta, ji ta naj ne bi odtegoval toliko pozornosti, se ti ne zdi? mar ne bi morali starši vedeti in razumeti kaj oni delajo otroku, v kakšno stisko jo spravljajo? Naj OTROK prevzame odgovornost in krivdo nase????? ah dej no……… je to mar opravičilo za tazga očeta? ali mamico, za katero punca pravi tudi to, da ima občutek, da je ima poln kufer ker je skoz doma?

Tebi avtorica pa želim da najdeš čimprej kak primeren trenutek in da poveš obema in očetu in mami kako se počutiš, da jim zaupaš, da jih potrebuješ, sedaj najbolj.

Ravno tako ti želim, da se prepustiš svobodi svojih let, uživanju in lepim trenutkom kolikor lahko. Brezskrbnost naj ti bo stalnica!

Spet ena, ki NE zna brat. Upam, da zna punca brati bolje kot ti.

Oče ima pravico do svoejga življenja. Hkrati ne verjamem, da mačehe po defoltu ne marajo svojih pastork. Je pa vsekakor res, da se je nakj moralo zgodit. Zakaj punca misli, da mačeha nje ne mara, zaradi njene matere? Je res kriva mati, ali ona? Pa ne gre za dokazovanje krivde, ampak za moč, da stori nekaj, kar bo situacijo obrnilo na bolje. Krivda nastane zaradi dogodkov v preteklosti. Za njo to ne sme bit pomembno. Edino, kar mora šteti je, kaj je treba storiti, da se bodo odnosi izboljšali. Vse drugo je brezveze in brezplodno. In zato sem zagovornik tega, da se vsede z vsemi 3emi ali 4imi, če ima tudi očima, in se pomenijo.

Primer: če 14 letnica, ki ne more preboleti ločitve svojih staršev in se z njo noče sprijaznit, reče mačehi, da je krava in naj ji neha govorit, kaj in kako naj počne, zna biti to vzrok za odtujitev odnosov. Sploh zato, ker oče zdaj živi z drugo žensko in si ima z njo namen ustvarit življenje. Tak odnos iz katerekoli strani pač ni primerer in ne vodi v sinergijo. To je vse.

Neva, če ima oče pravico do novega življenja, pa NIMA NIKAKRŠNEGA razloga, da neha biti OČE, kwa spet budalesiš? O kakšnih kravah kvasaš?

14-letni otrok ima svoja čustva, in čustva te deklice so čisto poteptana, razumeš to? ne govorimo z odraslo osebo, ki dojame, razume, čuti kot odrasel človek….

Deklica je prizadeta, ljubosumna na novo partnerko svojega očeta, in ima občutek da jo nihče več ne mara, ne mačeha, najbolj pa da jo ne mara ne oče ne mama…… in ti jo pozivaš na odgovornost, na razumnost, na nek miren dialog, na sinergijo odnosov, na neko analizo???? na to, da se odpove očetu, ker ima on pravico do svojega življenja?

OMG; dej prosim povej, da si se hecala….

Ne, prav nič se nisem hecala. Otrok mora vedno vedet, da ni EDINI ampak je le eden izmed ostalih v skupnosti. Prilagajat se morajo vsi. Punca naj se navadi bit del njihove družine in ne več edinka. Lahko napišem seznam krivde, da ti bo lažje PREBRAT.

KRIVDA:

OČE: ker ni sposoben brezpogojne ljubezni, ker hoče živet po ločitvi, ker ne RAZUME, da ima hčero staro 14 let (parodija zraven, da se razume),

MATI: ker hčeri ni sposobna razložit za kaj gre

MAČEHA: ker bi rada mirno življenje z nekom, ki ima otroka. Ker bi si rada ustvarila življenje skupaj z njima, ampak brez obtoževanj (ker tukaj gre predvsem za to, da je kriva mačeha).

HČERA: navajena bit edina v očetovem življenju in se ne more sprijaznit. Morda kdaj reagira burno (kot vsi najstniki) in da piko na i vsemu.

Ko vse to skupaj zmešaš, dobiš ohladitev odnosov.

Če pa boš ti “noname” vzgajala otroka, da bo imel občutek, da se morajo VSI obnašat po njegovi volji, z namenom da zadovoljijo njegove želje, boš vzgojila samo še enega egoista, ki enostavno ne bo znal živet v skupnosti. Z drugimi besedami, maminega sinčka. In zgodba bo šla naprej, kot gre že ves čas. Sploh tale fora, da otrok ni nič kriv…ha ha. Že v vrtcu vejo, da je v sporu vedno nekdo kriv. AMpak razlika med vrtcem in idraslimi bi MORALA biti, da znajo odrasli to sprejet in popravit svoje početje. Otroci pa morajo zaradi tega v kot…kamor jih pošlje odrasla oseba.

o đizus Neva, se mi smilijo tvoji otroci, ki jih takole vzgajaš!!????

Taricka, sočustvujem s tabo in s tvojimi občutki zapuščenosti in verjamem, da ti nikakor ni lahko, ker se je tvoj oče kar tako nenadoma zelo spremenil. In seveda si zaznala razlog njegove spremembe in sedaj za vse obdolžuješ njegovo prijatlejico/partnerko. V bistvu ona res ni nič kriva, za svoj spremenjeni odnos je odgovoren tvoj oče kar pa te še posebej žalosti, saj ravno v teh letih nastopi ključna vloga očeta pri odraščanju otrok (mamina počasi stopa v ozadje).

Oče ima sicer res “pravico” do svojega življenja, vendar ima pa predvsem dolžnost do skrbi in vzgoje svojih otrok.

Je tudi res, da odraščaš in se tvoje življenje zelo zelo spreminja, ni več otroško varno in lahko, temveč te je začel zanimati zunanji svet, prijatleji in zabava, ki pa s seboj prinašajo veliko neznanega, in “nevarnega”. Tako da gotovo nihaš, med željo odrasti in željo ostati majhna deklica v varnem narčju svojih staršev. Rahločutna starša ti pri tem gotovo lahko pomagata.

Zakaj meniš, da se s svojo materjo ne moreš pogovarjati o teh dilemah? Je prezaposlena, ima tudi ona novega partnerja, nove otroke pa si bila pravzaprav bolj navezana na očeta? Kaj pa kakšna teta ali družinska prijateljica, ki bi ji lahko zaupala svoje težave in občutke in bi morda spregovorila s tvojim očetom in mu odprala oči, da če ima prijatlejico ne more zato zanemarjat svoje hčerke… Moja prijatlejic aje učiteljica in pogosot ji učenke zaupajo tovrstne težave s starši, morda imaš tudi ti kakšno takšno učiteljico? Menim, da je zelo dobro, da najdeš zaupno odrsalo osebo, ki se iz tvojih čustev ne bo norčevala temveč se bo s teboj pogovorila in morda poskupala posredovati ali pa bo le tebi pogovor pomagal pri vprašanjih, ki se ti postalvjajo ob odraščanju.

brez veze se kregata! moji mačehi ne govorim grdo in nisem freht ne do nje ne do mojega očeta ko sem z njo se poskušam pogovarjat z njo ampak me odriva od sebe. poskušam ji kaj pomagat pri opravilih ampak kot da me ni! očetu sem že povedla občutja, se je spremenilo ampak je počasi spet šlo vse nazaj. tudi moji mami sem že zaupala ampak je rekla da ne more nič in da se naj pogovorim z očetom. mama nima novega partnerja ali otrok, ima pa prijatelice, zato hodi ven ko pa ne hodi dela do 6! živim daleč od mesta in nimam nobene družbe zato je samota še toliko hujša!

kako je z skrbništvom??

Tarička, katero skrbništvo? Kot berem, nisi zadovoljna pri mami, ki ima skrbništvo. Ampak praviš, da nisi zadovoljna pri očetu in mačehi. Kdo naj bi torej prevzel skrbništvo?

Mene bolj kot oče, moti vedenje matere, ki “leta” okoli. Če ni na šihtu, je pa z kolegicami. Si ji to povedala? Morda se zaposliš drugače. Ampak…ne vem. Ne poznam tvojega okolja in ne življenja. Se pa strinjam, da to ni dobro okolje zate, ker se ti bo čustvena kriza še poglabljala. Ampak tukaj na forumu, ti ne bo mogel nihče pomagat, mislim, da boš morala pomoč poiskat pri malo bolj usposobljenih ljudeh, tudi tvoja mati in oče z mačeho.

Kar se pa tiče mačehe in tvojega vedenja do nje, pa nisem zatrjevala da je tako. Smao predpostavljala sem, na osnovi vedenja večine 14 letnikov in odnosa bivših do novih.

Imaš vsaj kakšno kolegico, do katere bi lahko šla peš? Ali pa bi vsaj mamo prosila, da bi te vozila do nje, da se razbremeniš te napetosti? Ali pa koga od sorodnikov (teto, botra, babico)?

“vsem ostalim, no name”- moj sine nima težav z mačeho, niti z očetom. Še manj z mano in z očimom. Ključ je v postavljanju meja in poslušanju otroka. DOkler gre za muhe in neprimerno vedenje, jo potegne takratko. Če je v težavah, mu prisluhnemo in zadevo rešimo. Čisto enostavno.

V tej debati sem na strani NeveM. Napisala je popolnoma realno in življensko.

Uh taricka, narobe svet – namesto da bi te starši pri tvojih letih “lovili”, da bi jim namenila pet minut pozornosti, moraš ti loviti njih. Ponavadi je ravno obratno, sploh mame znamo biti čisto pretirano navezane na otroke in jim ne damo dihati.

Tvoji starši so narobe zastavili ločitev. Namesto da bi začela živeti vsak svoje življenje, sta še vedno v nekem oziru živela skupnega, s teboj. Nenadoma pa bum. In zdaj sta šla v drugo skrajnost in živita dobesedno vsak svoje življenje, da zate skoraj ni prostora v njem. Ti pa vsa začudena, ker namesto, da bi imela zdaj pozornost enega, zdaj drugega, pa vmes še čisto dovolj časa tudi za svoje življenje (ja, tudi ti boš morala počasi začeti živeti svoje življenje in se odlepiti od staršev), si ostala sama.

Kdo je sprožil to verižno reakcijo, ati z novo punco ali mama, niti ni pomembno. Prvič, ti moraš nujno začeti početi običajne najstniške stvari, se družiti s prijatelji, viseti na fejsbuku, se ukvarjati s hobiji in seveda tudi učiti. Drugič, tako kot ti je nekdo že svetoval, zaupaj se drugi odrasli osebi, ker je – vsaj po mojem mnenju – čisto utopično od tebe zahtevati, da boš ti prevzgojila svoje starše in jim odprla oči. V tole vašo čudno dinamiko mora nujno poseči tretja oseba, ki bo znala postaviti prava vprašanja. Recimo: kaj sta si tvoj ati in mami predstavljala, da se po ločitvi sploh nista ločila? In kaj si predstavljata zdaj, da sta se zdaj pa ločila od tebe? Ja, počasi boš odrasla punca, ampak to ne pomeni, da ne rabiš kdaj počvekat z mamo in se stisnit k atiju.

Neva, od kod pa tako slabo mnenje o najstnikih? Velika večina se jih obnaša čisto v redu, če le nisi preveč zategnjen človek. Mi smo zdaj v takem obdobju in ne morem rečt, da se ne da pametno pogovarjat z njimi. Še več, čisto prepametni so za svoja leta. Tudi tale tarcika, ki si mora postavljati tako težka vprašanja, ko bi jo pa moralo najbolj zanimati, kje dobiti čim bolj odbite vanske ali allstarke.

ločevalka, ne bi ravno rekla, da je to slabo mnenje, ampak predvsem realno. Ne mislim, da so ves čas nesramni, ampak res pa je, da so bistveno bolj eksplozivni in nepremišljeni (pa to ne mislim zdaj kot pomanjklivost). SPloh pa, za nekaj takega ne potrebuješ mojega mnenja. Malo preberi forume o najstinikih ali pa poslušaj, kaj ti bodo učiteljice povedale (ne mislim neposredno o tvojih, ampak nasploh). Pa če pogledam mojega, po moje ne bo ravno ovčka.

Se pa strinjam, da je punca v zelo težkem položaju in namesto, da bi njeni starši bili veseli, da je doma, ker ne lumpa okoli, ji ravno to očitajo…

Huh Taricka, draga dečva!

Se strinjam z Ločevalko, da nekako nisi v najboljšem položaju zaradi odnosa staršev do tebe. Večina tvoje generacije beži od tastarih, ki so večinoma nagnjeni h kontrolfrikiji, tvojadva pa pri 14tijh očitno kar ne vesta več kaj bi s tabo..

Za tvojo mamo je sicer prav dobro, da si najde kakšno družbo, saj če bi visela na tebi kot masikatera druga samska mama bi tako le ovirala tvoje odraščanje in samostojnost. No tudi tiste, ki visijo (ali celomenjavajo) nove partnerje niso najbolj kakovostne… Dejstvo je, kot izhaja iz psihologije, da otroci v tvjoih letih pri odraščanju najbolj potrebujete očeta (“oče po 12 letu prevzame ključno vlogo pri vzgoji otroka in sicer tako, da ga odtrga od mame in varno popelje v svet – posebej pomembno za dekleta in za njihovo kasnejšo žilvjnejsko usodo!”) in prav ta manjko sedaj ti opažaš v svojem življenju. Ker se je oče očiotno popolnoma spremenil…. Morda je lažje našel stik s tabo, ko si bila manjša, “manj komplicirana” (navidezno seveda!), kaj pa naj počne s svojo skoraj odraščeno gospodično mu je pa očitno španska vas!

Pišeš o osamljenosti….kaj pa počnejo tvoje sošolke in sošolci? Si tako oddaljena od šole in ostalih, da se ne morete družiti popoldan… Moja 11letnica npr. zgine kot kafra vsako popoldne in odbrzi s kolesom naokrog…skupaj delajo naloge, cel kraj jih je poln (vsaj dokler je lepo vreme),… komaj jo še kaj ulovim doma! Kaj pa ukvarjanje s kakšno dejavnostjo? Šport? Lokalno planinsko društvo? Ples? Računalništvo, Likovno ustvarjanje? Jeziki? Žal izgleda, da si boš morala pomagati malo tudi sama in nekako pregnati tole nezanimanje staršev zate. Če so te dejavnosti v mestu (kot omenjaš) pač zaprosi starša, da bosta poskrbela za prevoz, morda si lahko tudi sama pomagaš s kolesom ali avtobusom (vsaj v eno smer).
Ima oče kakšen hobi? Morda bi se mu lahko pridružila v tem? Če te je seveda prirpavljen sprejeti? Verjamem pa tudi, da njegova nova prijatlejica v tebi vidi le rivalko, saj sem na Starševskem čveku ravnokar brala o eni, ki ne prenaša partnerjevega otroka, ki je star 5 let in se ji čisto meša, ker partner preživlja vikende, dopuste in en popoldan tedensko z otrokom… Vebndar za to nikakor nisi kriva ti in tvoj obstoj!!! Nisi dolžna reševati psihičnih težav odrasle ženske! Ti si otrok, ki ima pravico do otroštva in varnega odraščanja, čeprav izgelda, da boš počasi morala tole odraščanje prevzeti v svoje roke in … morda pa je tudi pravi čas za to :))

Draga Taricka!

Zelo hudo mi je, ko berem tvoje sporočilo in kar ne najdem besed, da bi ti odvzela vsaj nekaj bremena in odogovornosti, ki je za tvoja leta absolutno pretežko. Kot prvo – vse priznanje za pogum in izpoved tukaj zgoraj in za izredno zrelost, ki jo imaš pri svojih 14 letih. Morda je to tvoja prednost, ki jo kaže izkoristiti. Torej vidiš, da tvoja mačeha sovraži tvojo mati in da s tem tudi tebe ne mara, vidiš tudi, da tvoja mati zate nima časa. Kaj ti torej preostane? Torej, najprej vzemi na znanje, da za nastalo situacijo ti nisi popolnoma nič kriva, saj bi se lahko naprezala do onemoglosti, pa te starša ne bi opazila. Ti svojega očeta ne moreš izgubiti, lahko pa on izgubi priložnost, da bi se več družil s tabo, da bi spoznal, da si punca, ki potrebuje njegovo pozornost, ki noče vrinjanja med novo partnerko in njim, pač pa čisto to, kar ti pripada: očeta, ki se zanima zate. Drugega načina kot to, da mu poveš večkrat, kako ga pogrešaš, da ne želiš povzročati težav z novo partnerico, da si pravzaprav vesela zanj, da si je končno uredil svoje življenje, pravzaprav ne vidim in to je vse kar moraš narediti ti. Ne svetujem ti, da se kar vdaš, vendar boš “morala” do polnoletnosti “preašati” tudi želje odraslih in odrinjenost, ki se ti je žal zgodila, če ne boš s svojimi pogovori vztrajna in boš imela pred očmi druženje z očetom. Zakaj meniš, da te ima mama dovolj? Tudi to ni vprašanje za napad, pač pa razmislek, da se nam vsem včasih dogaja, da o drugih mislimo, da nas imajo drugi poln kufer, v resnici pa si želimo, da bi nam na drugačen način pokazali naklonjenost. Kaj si želiš od mame? Da te vozi? Da morda na drug način pokaže, da te ima rada? Kako to ona lahko naredi. Občutja odvečnosti, ki se skrivajo za tem vprašanjem so resnično pretežka in še težje je, ker imaš 14 let, ko se sama še ne moreš ničesar odločati in imaš do polnoletnosti še nekaj časa. Kar morda v tem času lahko narediš pa je, da se zavedaš, da imaš pravico najti si svoje prijateljice, svoje hobije, svoj svet, kamor se imaš pravico umakniti kadar ti bo hudo.

Še morda o skrbništvu: skrbništvo je nekaj, kar se ne deli kar od danes na jutri. Če morda razmišljaš, da boš s predodeljenim skrbništvom drugemu staršu pokazala, da bo že videl, ko ne boš pri njemu, to ni ravno najboljša naložba v to, da boš še nekaj let odvisna od odraslih. Če pa meniš, da imaš prave razloge za predodelitev skrbništva (osnovna neskrb zate, zanemarjanje), čeprav se zelo zavedam, da niso “samo” te oblike tiste ki določajo skrbništvo, pa se pogovori s socialno delavko na šoli, če pa njej ne zaupaš, pa stopi do nekoga, pri katerem meniš, da boš našla oporo. Jaz ti verjamem in tudi mislim si, da je zelo težko situacijo povedati na način, da bi ne bilo očitanja, da si s svojim obnašanjem tako zaslužila. Ker si nisi.

Ker sem mama najstnice, ki je ravno tako dala skoz obdobje o katerem govori avtorica, sem želela izraziti svoje mnenje in izkušnje glede tega. Lahko je pametovati le na podlagi predvidevanj, prebranih zgodb in zgodbic…ko bodo tvoji otroci najstniki se pa oglasi….

Najstniki so čisto lušni in prijetni le sprejeti jih je treba, in se pri tem zavedati, da so to napol odrasle osebe in napol še vedno nežne, občutljive otroške duše. Na ta nežnejši, drugi del pa prepogosto pozabimo, zato sklepamo in predvidevamo, da so vsi najstniki zoprni, tečni, kar sploh ni res. V njih divjajo hormoni in so na trenutke čisto zbegani ker ne vejo kako in kaj, pa jih včasih kakšna čisto majhna podrobnost totalno zbega, zato v tem obdobju ko se starši na nek način oddaljujejo od otrok, je smiselno pomislit tudi na to, da nas otroci vseeno potrebujejo, potrebujejo našo podporo, ljubezen in sprejemanje.

Deklica v tej zgodbi je to zadnje izgubila, zato se počuti nesprejeto in prizadeto.
Je to težko razumeti, mislim, da so nadaljnji odgovori, ki sledijo tvojem, dovolj nazorni, še celo tako zelo, da si celo ti sama spremenila način in predvsem ‘ton’ pisanja.

lepo, NevaM

Nisem spremenila, ampak se dodala. To je razlika.

Pa še nekaj me je zmotilo, pri tvojih predpostavkah. Se ti pogovarjaš vedno samo o tem, s čimer imaš izkušnje? Potem politika, znanost, psihologija izpade v tvojih pogovorih? V mojih ne. Moje predpostavke temeljijo na prebrnem, slišanem, ogledanem in seveda, tudi na izkušnjah.

Pa moje pisanje ni zabetonirano.

Pa Acjom, ki me tudi osebo pozna in ki ima doma najstnika (že ne več, ker je prerasel 🙂 ), se strinja z mano. Se lahko torej zanašamo na “pravilno” ali “napačno” razmišljanje, ali je to samo več variacij razmišljanja? Hmmm…

Ti pa še za svojimi izkušnjami ne stojiš toliko, da bi jih opisovala pod prijavljenim nikom. Kaj šele da bi stala samo za razmišljanjem. Najstnica? Še vedno?

Saqj Neva, ker je mnogo otrok takih, ki imajo usmeiljenja vredne starše se mi pač smilijo. Potem pa imamo celo groo anomalij, tako v puberteti kot v odraslosti….

Ne opravičuj se in rajši se ne zapletaj več, ker te vsak post izdaja!

🙂 Takšne anomalije, kot jih imaš ti? 🙂

res hvala vsem ki ste kaj napisli!! najprej se bom pogovorila z mamo in očetom.če to ne bo pomagalo pa še z kom drugim če bi imela prijatelice po šoli bi bilo za mene vse skupaj lažje, ker pa živim 1 uro iz mesta je to bol težko. moj ata je policaj in me ne more vozit moja mam pa dela do 6 in pide ponavadi domov ob 7. zato bi mi bol odgovarjalo živet pri očetu ker on živi v mestu in imam tam prijatelice.

za skrbništvo me zanima to če je določeno da morem bit pri kerem od staršev ali si lahko izbiram sama npr. en teden pri ateju in 1 teden pri mami?????

ress HVALA!!!!!!!!!

Zakaj pa ne greš v dijaški dom? Če si 1 uro oddaljena od mesta, bi lahko bila med tednom v domu, ob vikendih pa izmenjaje pri starših.

Vsekakor pa prej pogovori se z obema, povej jima jasno in glasno kako se počutiš, da jih potrebuješ, čeprav se navidezno zdi da ne, jih v najstniški dobi potrebuješ bolje kot prej, predvsem ker gre za zelo občutljivo obdobje, ki ga preživljaš trenutno z njima.

Namesto da bi se osredotočila sama nase in svoje odraščanje se moraš še ukvarjati s pozornostjo staršev, dost žalostno………

Daj jim, da preberejo tole kar si zapisala?