Obupno kličem na pooomooč! Kaj narediti??
Mož je imel pod vplivom alkohola prometno nesrečo,kjer je na žalost ena komaj polnoletna oseba umrla. Ko je sprejel dejstvo,kaj se je zgodilo, sva šla na mladi grob prižgat svečko.
Že v začetku naj povem, da je včasih veliko pil, v zadnjih 8 letih pa je bil skupaj pijan 3x in od tega ravno na tisto smrtno noč.Ostale dni se pijače še dotaknil ni-prisežem. Po tem tragičnem dogodku se je v družini vse spremenilo.Imava otroka še v jaslih,ki ga oba iz srca ljubiva in oba skrbiva zanj,vendar kaj,ko nama je od vsega ostal samo še on. Možu visi za vratom zavarovalnica v gromozanskem znesku,kateri dolg mislim ne bo nikoli v življenju poplačan; potem pa še dolgoletni kredit za avto,ki je bil totalka, tako, da konec koncev možu od plače ne ostane nič,par fičnikov.Jaz pa z dohodki sem tudi bolj pri dnu. Čaka ga zapor, pa mi je rekel, da se raje ubije,kot da gre vanj.
Tisti trenutek,ko sem izvedela kaj se je zgodilo, mislim, da sem doživela živčni zlom. Vse v meni se je sesulo. Zavrtel se mi je film nazaj za vsa leta,ki sva jih pretrpela,da sva prišla do otroka; zavrtel se mi je film naprej,ker sem vedela kaj ta nesreča pomeni.Mogoče bi se nekako še sprijaznila s tem,da se to lahko komurkoli zgodi, vendar,ker je imel mož že prej nekaj podobnega (k sreči brez smrtnih žrtev), sem v končni fazi spoznala, da ga življenje ne izuči.Ker je povrh vsega še za moje pojme kolerik in sem pred tem prenašala raznorazne njegove izpade, vam povem: mi je resnično “vse dol padlo”. Od takrat sem v določenih obdobjih apatična, včasih globoko v sebi razočarana, da mi solze kar same polze po licih. Žal mi je,grozno mi je žal. Pa ne za sebe. Žal mi je za moža,ker vem kaj ga čaka. Še najbolj pa mi je žal za malega otročka,ki se že zaveda in vpraša mamico: kje pa je oči?Zakaj mora iti v službo? Kar se mene tiče-mi je že vseeno na kakšen način se bom sama morala postavit na noge, da bom živela naprej,ker imava potomca.Možu sem kljub vsemu poskušala stati nekako “ob strani”.Prigovarjala sem mu,kaj naj naredi v prihodnje(da si je poiskal advokata, glede psihe pa ni pripravljen iti k psihiatru,ker je nad njimi razočaran,ker ga tako obravnavajo.Moral je iti k enemu,da je napisal izvedensko mnenje in ga je le-ta diagnosticiral za alkoholika!!(kljub temu,da je povedal,da toliko let ne pije več)Mož je sicer privolil v zdravljenje-samo, je to misel opustil,ker se mu zdi idiotska,ker vsaj polovica slovencev vozi vsak dan pod vplivom alkohola,pa jim nič ni.Pozvan je bil v postopek zdravljenja,pa je po eni uri čakanja v čakalnici(že po tem,ko mu je zdravnica rekla naj kar počaka še,čeprav je bil edini pacient in je odšla na kavo)ponorel in rekel,naj ga kar drugič kličejo,če mislijo in bodo imeli čas.
Ne zdržim več pritiska. Saj mi še za seks ni več. Nič-nobene potrebe.Imava bolehnega otroka,sama čakam operacijo,mož je bil zavrnjen na invalid.komisiji za skrajšan delovni čas. Sam je apatičen,čeprav pravi,da je kot tempirana bomba. Nikogar ni,ki bi mu lahko pomagal,še lastna mati,mu ne da pomoči. Razočaran je do dna duše,sedaj sem ga pa še jaz pustila na cedilu. Ne vem več na koga naj gledam: na sebe in na otroka ali na moža in živim še naprej ob tabletah za živce. Nekdo mi je rekel: glej prvo na sebe, saj bog ti ne bo pomagal. Vendar po drugi strani vsaj malo,vsaj kanček mislim na moža. Žalostno je to,da sem mu povedala,da se je moja ljubezen do njega spremenila v usmiljenje. Ali res??
Prosim za nasvet!!!! Kaj je rešitev: ločitev ali upanje,da bo treba kljub vsemu preživeti, pa čeprav on pravi,da ne bo več dolgo……

Spoštovana GAJA,
vaš mož je res zasvojen, saj oporablja za odvisnost značilne obrambne mehanizme( pol Slovencev pije, kljub tragični izkušnji, ki je nastala zaradi alkohola, se mu zdi zdravljenje idiotsko,v čakalnici kjer naj bi pokazal motivacijo,ne zdrži sede niti pol ure dalj , v bifeju bi zmogel več ur stati) in končno bi pripravljenost na zdravljenje in sam začetek zdravljenje ugodno vplivalo tudi na odmero kazni. Sklepati je, da je socialno že preveč otopel, kar je pozna posledica alkoholne odvisnosti. Če bo zdravljenje izpeljal, k temu ga morate vi spodbuditi, imate možnosti tako on kot vajina družina za obstoj sploh in kasneje za rehabilitacijo. Vaš toleranten odnos bo možu prej škodil kot koristil.

New Report

Close