Apatija

Pozdravljeni,

sem pišem v upanju, da ima kdo idejo, kaj se dogaja z mano.

Stara se malo čez 40, po nekaj več kot desetletju “življenja za druge” sem dobila možnost, da živim zase. Vem, da je bilo sprva potrebno nekaj časa, da sem obnovila energijo (zaradi skrbi za bolnika sem bila popolnoma izgorela), da se navadim novega ritma. Vpisala sem študij, ki sem si ga že dolgo želela (prvi sem sicer ponavljala – težko je ujeti spet šolski ritem – a nato opravila zelo uspešno), dobila službo, …

Sedaj pa sem obtičala v praznini, brez motivacije do česar koli, brez kakršnih koli želja, strahov, volje, idej, energije, … izogibam se ljudi, ko moram v družbo, imam občutek, da se dušim. Doma mi je vsak pogovor v breme; edino kar mi ustreza je sedenje v tišini. Razvijam odpor do ljudi. Niti branje, ki je bilo vedno moja velika ljubezen, me več ne pritegne. Če se ne izvlečem, bom “pogrnila” študij saj, razen mentorja, nihče ne ve s čem se borim, pa tudi na kraj pameti mi ne pade, da bi tam komu razlagala, zakaj sem obtičala?

Mislite, da je samo faza? Ima kdo podobne izkušnje? Kako se vrniti do tega, kar me je nekoč veselilo?

Lp, M

Mislim, da se marsikdo sooca s tem, sploh, ce veliko razmislja in vidi kam vse gre svet..pa ne govorim o negativizmu in pesimizmu ampak reali, ki je kot taka cedalje bolj restriktivna (no vsaj meni se tako zdi)..

Tudi jaz rabim kaksen nasvet.. mogoce bolj v smislu spodbude.

Srecno in upam,da najdes ponovni zagon シ

Pozdravljeni!

S čimer se soočate, je pri ljudeh pogosta težava, ki se zdi včasih nerešljiva. In dejansko je nerešljiva, če jo skušamo rešiti z razumom oz. zavestnim razmišljanjem. Tu ciljam na podzavest oz. nezavedno. Po Freudu je nezavedno shranjevalnik občutkov, misli, nagibov in spominov, ki niso v našem zavedanju. Vpliva na naše funkcioniranje v življenju, čeprav se teh vplivov ne zavedamo. Dober primer primerjave zavestnega in nezavednega je ledena gora. Le manjši del gleda nad gladino (naša zavest), večina pa je pod gladino (nezavedno oz. podzavest). Podobna anologija bi lahko bila z eksplicitnim spominom (zavest) in implicitnim spominom (podzavest). Implicitni spomin se oblikuje do tretjega leta in zato je ta spomin zelo težko dostopen zavesti, vpliva pa na naše odločitve, osebnost, življenjske odločitve itd.

Pišem o tem, ker se mi zdi, da so vaše težave povezane s podzavestjo. Kako jih rešiti? Z ozaveščanjem skritih prepričanj in strahov, ki so pogosto pridobljeni v najzgodnejšem obdobju. Pri tem odločilno vlogo odigra psihoterapevt, saj se sami pogosto težko izmuznemo krogu istega čutenja, razmišljanja in življenja. Cilj psihoterapije je ozavestiti in predelati globlje razloge za določene občutke in vedenje z namenom ustvarjanja pozitivnih sprememb.

Če skušam uprizoriti na vašem primeru kako deluje nezavedno. Glede na napisano bi lahko bila možnost, da kljub vaši želji živeti zase in ne za druge, to željo težko speljete, ker so bile vaše najzgodnejše izkušnje obarvane s skrbjo in življenjem za druge in njihove želje (mamo, očeta ali bližnje). Zato je težko spremeniti tisto, kar je tako domače. Zastoji v študiju in težave pri zaključevanju so lahko povezani z istim razlogom oz. lahko kažejo na težave pri separacijah, življenjskih prehodih, odpor do odraslosti ipd.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Real 425, pozdravljeni!

Nedvomno so zadnja leta izjemno naporna. Toliko sprememb, strahu in omejevanj vpliva na vsakogar. Tudi psihične težave so se na žalost v tem času izjemno okrepile. Kako ostati miren v sebi, kljub zunanjemu stresu je nedvomno umetnost. Ob tem mi je prišla misel Marka Avrelija, ki je v svojem dnevniku zapisal: “Bodi kakor pečina, ob kateri se večno razbijajo valovi: sama stoji trdno, okoli nje pa se polega kipenje voda”

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj