Zanima me ali lahko anoreksično dekle, kdaj popolnoma ozdravi, brez kakršnih koli posledic in brez nadaljnih pomislekov, da je debela. Imam podobne izkušnje. Bojim se, da to kar vprašujem ni mogoče in, da ima takšno dekle s tem težave do smrti. Rada bi prišla na medicino, vendar se bojim, da me bodo te motnje v prehranjevanju preveč ovirale. Prosila bi, da mi čimprej odgovorite na vprašanje.
Peri

Spoštovana Peri,
pri anoreksiji ne poznamo samo tragičnih izidov ali kroničnih motenj, pač pa tudi sasmodejne ozdravitve brez ponovnega pojavljanja težav. Žal se natančnega poteka vnaprej ne da napovedati, vsekakor pa z zdravljenjem ne kaže odlašati,saj se čakanje na spontano remisijo lahko zelo zavleče.V načelu so dekleta z anoreksijo solidno do nadpovprečno inteligentna,aktivna,imajo dobro sposobnost empatije in smisel za tekmovalnost( kadar ne tekmujejo z drugimi ,tekmujejo same s abo), skratka imate najverjetneje vse lastnosti, ki jih potrebujete za uspešno dokončanje študija medicine, če boste le poskrbeli za zadosten kaloričen substrat ( tudi zavzet študij “požira” kalorije)

Pri meni se zraven anoreksije pojavjla tudi bulimija. Velikokrat se mi dogaja, da razmišljam raje o hrani kot pa, da bi se učila. Želim si biti uspešna, vendar me to zelo ovira. Lani je šola zaradi tega zelo trpela. Sedaj sem 4. letnik gimnazije in tega neuspeha ne bi rada ponovila. Psihiater mi je rekel, da me bo poslal na oddelek, če bom še naprej stradala oziroma bruhala. Bojim se, da bo do tega resnično prišlo. Strah me je stopit na tehtnico, ker vem da se moja teža zdaj giblje okrog 50kg. Tega ne prenesem. Ne morem se sprijazniti, da sem debela. Občutek imam, da bom kmalu spet imela 38kg kot nekoč. Velika sem pa 163cm, da ne pozabim. Mislite, da sem zrela za bolnico?
Peri

Spoštovana Peri,
to, da obiskujete psihiatra je dobro, to da ste pripravljeni zoper svoje težave nekaj ukreniti tudi, ker pa gre v osnovi za motnje prepričanja, na katere zgolj z lastnimi željami ne morete zadovoljivo vplivati, bo potrebna dovolj odločna, ambulantna trapija v kateri brez zdravil ne bo šlo.K pogovoru sodi tudi redno ( objektivno preverjeno tehtanje), skupno s psihiatrom boste analizirali vaš dnevnik,ki ga začnite pisati( v kolikor ga že ne pišete),določiti si motrate tudi sistem nagrajevanja za uspeh.

Ponovno pišem, v upanju, da me potolažite. Veliko ljudi je mnenja, da hospitalizacija v bolnici ne bi bila slaba rešitev, tako moj psihiater kot tudi splošna zdravnica. Mene je zelo strah takšnega zdravljenja, nenehnega tehtanja, letanja s krožnikom okoli tebe,… Prosila bi vas, če mi lahko kaj več napišete o takšnem zdravljenju. Je res tako grozno kot si predstavljam? Sedaj sem pripravljena, da se tega rešim, ker želim v življenju uspeti. Včasih seveda razmišljam tudi o tem, da bi čimprej izginila iz tega sveta. Že v naprej se vam lepo zahvaljujem.

Peri

Spoštovana Peri,
v Ljubljani pomeni takšna hospitalizacija dogovor o sprejemanju terapevtskega pakta med bivanjem na odprtem psihiatričnem oddelku.Je neke vrste bližnjica do zdravja, ki vključuje tako okrepitev samospoštovanja,kot učenje pehrambenih navad in predvsem osebnostno zorenje.Za zdravljenje se uporabljajo zdravilain različne psihoterapevtske in socioterapevtske tehnike.Trajanje je odvisno od vaše odločitve ob sprejemanju terapevtskega dogovora .

New Report

Close