Pozdravljeni!

Imam vprašanje, oziroma prosim pomoč pri odgovoru, ki si ga zastavljam vedno znova in znova.

S partnerjem sva skoraj takoj po začetku zaživela skupaj in res je bilo je kot v raju. Razumela sva se kot bi bila ustvarjena drug za drugega. Minilo je dobrega pol leta in s časom so se pričeli problemi z vseh strani, ki jih normalni pari sicer rešujejo praktično brez problemov, midva pa jim izgleda nikakor nisva in nisva bila dorasla. Zaradi nesoglasij se je na koncu odselil, s tem da sva po nekakšnem čudnem naključju ostala par. Bolj kot je mineval čas, bolj sva se oddaljevala, sedaj pa sva že lep čas v stadiju, ki ga še najlažje opišeš ”Zveza, ki ni več zveza.” Praktično razen kakšnega občasnega krajšega skupnega dopusta nimava skoraj nobenih odnosov. Pod to seveda kot prvo razumem bilo kakršen odnos, razen spanja v isti postelji na dopustu, kakšnega sporočila ali klica na dan in po sreči celo še kakšne skupne urice ali dveh na teden. Vsaj kakšna lepa beseda, dotik, ki ti da vedeti, da te oseba potrebuje in si želi s tabo deliti dobro in slabo, da si te želi, itd. Da nimava intimnih odnosov, čas brez ljubljenja se sedaj že bliža enemu letu in z večanjem časa se veča moje nezaupanje. Pada moja samozavest. Skratka se pravi od sanjske zveze ni ostalo nič razen čudovitih spominov in ne vem ali samo lažnega občutka, mojega srca da me ima še vedno vsaj malo rad. Vsaj takšen mi pa vedno znova daje občutek.

”Ali vztrajati v zvezi s partnerjem, kjer ni popolnoma nobene kemije več, pa je vseeno še vedno enaka količina ljubezni. Kot bi bili zaljubljeni prvi dan. Vsaj z moje strani.”

Spoštovana brezvolje,

vas razumem in čutim v tej bolečini, ker jo poznam in težko je v treh odstavkih povedati vse, kar bi potrebovali. Pa vendar, za ljubezenski odnos sta potrebna dva. Predvsem dva odločna in iskrena človeka. Ter veliko pogovorov, skupnega časa. Vendar da postanemo takšni, potrebujemo željo in voljo, čas in prostor ter dovolj varen odnos, da se v njem prepoznamo, mu pripadamo in smo sprejeti. Ostalo je pogovor.

Bolečina osamljenosti, ki se čuti iz opisa vajinega (ne)odnosa, je najbrž posledica neodločanja za skupno rast, ki seveda ima svoje vzroke in odgovore, do katerih pa lahko prideta le vidva. Zatorej NE, vztrajati v odnosu, kot ga opisujete, pomeni le več trpljenja, ki nima smisla. Morda vaju je strah pred bližino, pred tem, da bi se predala zavezujočemu odnosu in bila drug do drugega do konca ranljiva (kar med drugim pomeni slišati in brez krivde sprejemati iskrene misli in občutke drug ob drugem). Dokler je strah tisti, ki vodi odnos, je težko narediti želene in potrebne korake v globino do vzajemnosti.

Pogrešanje je morda za vas krovna tema. In pogrešanje zna človeka izčrpati do konca, kot bi se utapljal v praznem, brezčutnem prostoru. To najbolje vedo otroci, ki so naučeni čakati na odsotnega starša ali ki od staršev prejemajo vse drugo, le tega kar potrebujejo ne. V pogrešanju je veliko zadržanih, potlačenih čustev žalosti, jeze, zavrnjenosti, ki kličejo po pogovoru, naslavljanju in predelavi. In če slednjega ni, potem nam ta domačnost zavrnjenosti in čakanja predstavlja vzorec, od katerega se težko ločimo in vedno vstopamo v zveze, kjer se bomo ponovno počutili kot že nekoč…Ljudje smo pač bitja, ki ne preživimo brez bližine, če pa se že moramo navaditi na odsotnost, potem se preživljamo z veliko praznino v sebi (ostanejo nam le težka čutenja, ki jih nismo predelali in veliko vprašanj povezanih z občutki krivde). Ko odrastemo, hrepenimo in upamo, da nas bo odrešil drugi, imamo nerealna pričakovanja itn., nevedoč da je odrešitev pravzaprav le v nas samih; partnerji/-ke so ob nas zato, da nam z iskrenostjo in sprejemanjem pomagajo do tega – in obratno. Zato živimo skupaj, zato smo v odnosih. Da predelamo rane preteklosti in zaživimo v bogastvu miru, ljubezni in neslutenih možnosti.

Na poti v življenju naletimo na izzive, ki prinašajo ponovno srečanje z bolečino preteklosti, vendar zato, da nekaj spoznamo pri sebi, ozavestimo in spremenimo, ne pa zato ker smo ubogi, revni in nemočni. Ponižanje ni v tem, da pademo, marveč v tem, da ne vstanemo. Zato dvignimo glavo. Če nam pri tem še kdo pomaga, je to izjemno sočutje. Vračamo se na stare znane poti in razrešujemo svoje vozle sreče, zato da naredimo korak naprej, v globino in gotovost, v mir. To je razvoj, preskakovanja ni. V tem je zadovoljstvo s samim seboj in takšni so tudi naši odnosi.

Zato ne čakajte več, kljub temu, da je upanje v čakanju za vas najbrž kar domače. Zaslužite si več. Poslušajte sebe, svoje telo in se ravnajte po sebi. Vaša volja morda potrebuje le vrata, da izstopi in prične vleči prave niti, vendar se zato morate odločiti VI. Da boste nekaj spremenili pri sebi. Če vam bo partner pri tem sledil, je to znak, da je za vaju še upanje, sicer je potrebno izbrati drugečno pot. Poskrbeti morate zase. Verjemite, da se stvari na koncu vedno uredijo tako, kot se morajo.

Želim vam vztrajnosti pri iskanju stika oz. sprave najprej s seboj. In ko se boste bolje poznali, boste hitro vedeli kateri odnosi vas zadovoljujejo in kateri ne, kaj v odnosih vam je storiti, da se boste bolje počutili. Zdaj ste pomembni vi in nihče drug.

Z lepimi pozdravi!