Ali sem storila prav ?
Pozdravljeni,
dolgo sem razmišljala ali bi mojo zgodbo napisala tudi na forum, pa sem se potem vseeno odločila, da bom to storila, mogoče pa bo pomagala še komu, ki je v podobni situaciji kot jaz….
Če začnem čisto na začetku, s fantom, zdaj očetom mojega otroka sva se spoznala preko spleta, že na prvem zmenku sva si bila zelo všeč, in najina veza na daljavo je trajala dve leti, ko sva se odločila, da ali bova zaživela skupaj, ali pa se bova razšla, in sva se odločila za pravo. Ker sem sama še študirala, in tudi želela dokončati študij, je bilo lažje, da on pusti službo in se preseli k meni na štajersko in tako je tudi storil….. Skoraj eno leto sva nato živela pri meni, ko sva si želela, da bi zaživela na svojem, zato sva si poiskala stanovanje…. Sama sem mu dala jasno vedeti, da kot študentka materialno prispevati ne morem bom pa se potrudila pri drugih stvareh, ki pa so ravno tako pomembne….. Že dolgo sva si oba želela otroka, veliko sva zahajala v otroške trgovine, si ogledovala otroško opremo, oblačilca, ter si predstavljala kako bi bi bilo če bi imela svojega otročka… Sama sem imela fiksno idejo, da meni materinstvo ne bo dano, imela sem tudi zelo čudne sanje, skoraj že nočne more, v katerih so bili otroci vse samo otroci ne… Nato sem dobila še potrditev od ginekologa, da bom imela težave pri naravni zanositvi in bom po vsej verjetnosti potrebovala hormonsko terapijo, pa sva se zato nekako odločila, da bi prenehela jemati kontracepcijo, ker je vprašanje kdaj, če sploh bom kdaj zanosila…. Pa se je potem zgodilo da sem bila takoj noseča 🙂 Najbolj me je šokirala njegova reakcija, ko sem mu povedala, rekel mi je da otrok ni njegov, češ da sem se zadnje čase tako “metala ” po njem, in da to zagotovo počnejo ženske, k so zanosile z drugim in hočejo zdaj svojega partnerja prevarati, da je otrok njegov….. Skoraj me je kap, nisem mogla verjeti lastnim ušesom, njegovo obnašanje, ki je bilo verjetno že prej tako, se je v času nosečnosti samo še stopnjevalo, čeprav sem bila sama velikokrat utrujena, pri njem nisem imela nobenega usmiljenja, trudila sem se na vso moč, da je bilo pospravljeno, vsak dan skuhano, vendar je on vedno imel pripombe, glede vsega, vedno ga je nekaj motilo, ali pri hrani ali pri stanovanju, očital mi je da sem lena, da se mi nič ne da in tako naprej…… Bili so dnevi ko sva se lahko imela zelo lepo, pa tudi dnevi, ko me je za prazen nič pošiljal v tri krasne…… Nato je izgubil službo, in se zaradi tega, začel še dodatno znašati nad menoj, čutila sem da krivi mene in to da sem zanosila….. Spomnim se recimo dogodka, ko sem ga prosila če mi lahko prinese in olupi pomaranče, kaj vse mi je povedal kako se meni nič ne da….nato sem se razjezila in vrgla tiste pomaranče po tleh, ker se mi je zdelo zamalo, da visoko noseči ženski ne bi mogel ustreči pri tako banalni želji, tako se je razjezil da je pobral pomarančo in mi jo z vso močjo zalučal v hrbet…. zelo me zabolelo, planila sem v jok, on pa sploh ni reagiral, kot da se ne bi zgodilo nič….. Počutila sem se grozno, takrat sem tudi prvič odšla domov, a me je potem nekako z jokom in stokom prepričal, da sem šla nazaj enako so storili tudi domači….
Nato sem v sedmem mesecu, predsvem zaradi malomarnosti ginekologa, ki je spregledal moj visoki tlak, rodila zaradi hellp sindroma, enega izmed najhujših zapletov v nosečnosti, ki je večinoma smrten tako za nosečnico kot otroka…..Po dveh dne muk, po katerih so mi jasno napovedali zelo malo možnosti za preživetje, če pa že preživim mi bodo po vsej verjetnosti odpovedale ledvice, odstranili mi bodo tudi maternico, skratka moja kvaliteta življenja pri 23 letih se bo močno zmanjšala…. Nato so naredili carski rez, malček je komaj preživel, ker ni zadihal, nato so ga morali zaradi dihalne stiske premestiti na intenzivni oddelek, sama sem bila v operacijski še dve uri…. Domačim so rekli da če pridem k sebi v roku 24 ur, da takrat še imam možnosti, zbudila sem se po šestih urah in bila premeščena na intenzivni oddelek, kjer sem ostala pet dni. V tem času otročka nisem videla, bilo mi je zelo hudo, a sem preživela in nihče ne more verjeti, da sem prestala vse to brez posledic predvsem fizične narave, saj sem bila glede na parametre obsojena na smrt. Napočil je dan ko sem šla domov, bila sem zelo srečna, in nekako smisel preživetja mene in mojega otroka v tem, da se bomo mi trije zdaj kot družina še bolj povezali, a sem se motila…. Zvečer ko sem se stisnila k njemu, sem čutila hlad, bil je daleč vstran od mene….. Potem sem sicer razmišljala, da sem se sama spremenila, a nato ugotovila, da on že od vedno tak….. Pričakovala sem da mi bo prinesel rože, rekel vsaj, srečen ljuba moja da si živa, da si z menoj, obnašal se je kot da se ne bi zgodilo nič posebnega, in mi očital, da kaj več govorim o tem, potenciram, da samo skušam pritegniti pozornost nase, da gledam samo na sebe, da tako svojega otroka nimam rada, in moj način vstopa v materinstvo primerjal z razlitjem slepiča, ki ga je imel sam v tretjem razredu….In češ da mi bo do konca življenja zameril, da sem ko so naju vprašali koga naj rešujejo namesto oba rekla mene…… Meni to očita, ki sem bila v takšni agoniji, in celo v situaciji ko se je bilo treba odločit, ker ni bilo srednje možnosti….. Ampak pri vsem tem pa so bili trenutki ali dnevi, ko smo se lahko imeli krasno, a že v naslednjem trenutku pa je pobesnel brez pravega razloga, me zmerjal s prasico in češ da naj spizdim, da pa jaz njemu že ne bom pametovala, kako pa kaj on ravna s tamalim, čeprav sem hotela samo dobro, ker ima mali težave v razvoju in so potrebni posebni prijemi, ki pa jih on ne vem ali nalašč ni izvajal niti se potrudil da bi jih izvajal pravilno, kar me je zelo jezilo….. Bila sem sama, nobene podpore na čustveni ravni, nikogar ki bi me vprašal kako se počutim, sem dobro, sem utrujena, bili so dnevi ko sem bila tako izčrpana, da sem komaj še dihala, in ko sem ga prosila če lahko on malemu naredi stekleničko, mi je odvrnil, kaj pa ti boš ležala kot nekakšna krava, češ da on hodi v službo, jaz pa tako nimam drugega dela………
Zdaj ko sem se končno odločila, da greva s tamalim vstran, in sva že nekaj mesecev doma, pa je najhujše da tudi doma nimam nobene podpore, lastna mati, po eni strani, kako me razume, po drugi strani, pa ko bi si rada uredila življenje in grem včasih tudi na kakšen zmenke, pa me potem ozmerja, čeprav sicer ni uporabila tega izraza s kurbo, pa da sem jaz vse zrežirala tako, da bi imela hišo samo zase, zdaj ko se je mogla moja sestra in njen parazitski tip odselit zaradi mene….. no to je sicer že druga zgodba….. In kako so se zdaj njej stroški povečali pa tako da ti kar slabo postane….. in to počnejo osebe, ki bi me naj imele rade…. Počutim se kot v zaporu, stari starši nenehno nadzirajo moje gibanje, in zdaj na koncu je izpadlo tako, da sem jaz tista prasica, ki je razdrla družino, češ da meni tako ni nič manjkalo, saj me ni ne tepel, ne imel drugih žensk, in da se meni pač ni več dalo biti mati in gospodinja, ker sem kao navajena komoditete…… Ne vem, veliko razmišljam, da bi se odselila, a me je strah, čeprav mi uspe nekako na mesec nabrati za eno minimalno plačo ne vem kaj naj storim…. Vem samo da tako ne morem več živeti, in opazila sem da nimam nobene energije, še tisto ki jo imam, mi jo dobesedno popijejo do konca, in tako cele dneve samo vegetiram in čakam da bo ura osem zvečer da mali kočno zaspi, in imam mir… da se zaprem v svoj svet, vem da mogla začeti tudi študirat a nimam moči, skratka nimam nikogar s katerim bi se lahko pogovorila, ki bi mi pomagal, in vedno bolj ugotavljam, da se bom iz tega sranja lahko potegnila samo sama……
Hvala za pomoč…..
Spoštovana »zora20«,
verjamem, da se vam ob vsem tem, kar ste doživljali in še doživljate zadnje čase oz. mesece, postavlja vprašanje, ali ste storili prav. Ali bi bilo drugače »bolj prav«? Predvsem – ali bi s kakšnim drugačnim načinom, vprašanjem, dejanjem ipd. lahko bistveno spremenila potek dogodkov?
Rada bi vam najprej rekla, da mislim, da si lahko oddahnete in daste priznanje, da ste naredili najbolje in največ, kar je v dani situaciji bilo možno. In verjamem, da ste naredili vse in še več za vajin odnos s partnerjem in kasneje v skrbi za otroka. Mogoče tisto, kar vam je bilo najtežje razumljivo, je, da vi ne morete spremeniti partnerja niti nimate nanj in njegovo vedenje in čustvovanje neposrednega vpliva. In lahko res poskrbite samo zase in otroka. Kar tudi ste storili. Najprej s tem, ko ste si končno dovolili, da vam ni treba prenašati ponižujočega in nespoštljivega vedenja, in začeli verjeti, da si zaslužite vse kaj drugega in sebi in njemu to pokazali s tem, ko ste se odselili.
Drugi del zgodbe je, da ste prišli praktično z »dežja pod kap« – se pravi v zelo podobno čustveno vzdušje domov … Kjer vam spet želijo »dati vedeti«, da ste predvsem vi krivi oz. odgovorni za razpad vajine družine, ker ste leni in preobčutljivi, ker se niste bolj potrudili. Verjamem, da vas je ta reakcija domačih zelo prizadela, saj ste prišli domov v stiski in še težkih občutkov, ki vam jih domači le še poglabljajo. Verjamem pa tudi oz. se je ob tem pokazalo, da je to verjetno bila »scena«, ki vas je bolj ali manj spremljala dobršen del življenja doma. Se pravi, so doma tudi »zametki« vajine zgodbe. In te »zametke« bi bilo zelo dobro razkrinkati in razrešiti predno se podajate v novo resno zvezo, saj vas sicer lahko potegnejo v podobno zgodbo, pa niti vedeli ne boste kdaj… Vam pa pripada, da končno lahko zaživite izven starih okvirjev, ki so trenutno še tako močni, da vas uklepajo, tako fizično, predvsem pa čustveno.
Veseli me, da želite zaživeti na novo in poskrbeti zase, ker, kot ste sami zelo napisali, »se boste iz tega s… lahko potegnili le sami«. Ja, res je, vaše življenje (in tudi življenje vašega otroka) je predvsem v vaših rokah. In jaz verjamem, da imate močno voljo do življenja, kar se je pokazalo že v bolnišnici ob vašem hitrem okrevanju, ko so vas skoraj že obsodili na smrt. Zato jo izkoristite – zaživite svoje življenje že zdaj in ne dovolite, da bi prevegetirali celo življenje oz. dokler ne pride naslednji fant, ki bi vam pomagal zapustiti staro okolje. Pravite sicer, da je tudi doma težko oz. skoraj nemogoče, ker vam čustveni boj pobere skoraj vse moči za osnovno bivanje in vam jih komaj kaj ostane za druge pomembne reči, kot je študij.
Dovolite si torej poskrbeti zase – meni se zdi v tem momentu najbolj ključno, da postavite predvsem čustvene razmejitve v odnosu do domačih, s čimer se boste končno si lahko vrnila nekaj več elana v življenje, kar vam bo potem olajšalo posvečanje študiju in vašemu malemu bitjecu ter vam pomagalo se zaščititi pred novimi tovrstnimi zlorabljajočimi odnosi. Verjamem, da boste to notranjo mejo (ki je predvsem v tem, da zmorete ostati zvesti sebi in svojim občutkom, ne glede na to, kaj drugi pravijo) lažje naredili, če boste našli še kakšno sogovornico – npr. prijateljico, ki vas trdno podpira in razume, ali pa tudi terapevta, ki vam bo zmogel sočutno stati ob strani na tej novi poti in vas spodbujati.
Vse dobro!
Berem tole tvoje…pa ne vem, mogoče ti bom naredila krivico, ampak po napisanem, posebej tistem v zadnjem odstavki, da vegetiraš in komaj čakaš da je ura osem… Tukaj me je pa malo zabolelo vse skupaj. Sama sem stara 34 let, mamica treh hčerk, najmlanjša ima2,5 let…. Mislim, da si ena tistih žensk, ki imajo popolnoma napačno predstavo o nosečnosti in o vlogi mame. Iz napisanega se je tudi meni zdelo razvidno, da napihuješ stvari. Vem kaj pomeni visok pritisk v nosečnosti, vem tudi kaj pomeni povišan sladkor v krvi v nosečnosti, ampak jaz sem delala na kmetiji vseh 9 mesecev kot nora, pri starejši so me peljali rodi direkt iz trgatve, ker sem imela cel dan popadke v vinogradu :-)), pa sem rodila v dveh urah 4kg težko deklico. Pri tadrugi sem bila že privat in sem delala še v pisarni pozno v noč, zjutraj pa na umetne pa rodit. Rodila sem 4,5 kg težko punčko, bila prerezana…. Čez 14 dni sem že delala. Mala v “jajčku”, jaz pa za računalnikom… Pri tretji smo že zidali hišo, začeli pri petem mesecu nosečnosti, naj povem da sem prevozila vso hrano na gradbišče in kuhala sama do zadnjega… Rodila 3,8kg težko punčko, drug dan, ko smo prišle domov iz porodnišnice, smo imeli že delavce in zopet hrana in piskri in posoda, pa gas…Sedaj pa imam dve službi, redno in privat, pa tri otroke, pa moža, ki tud jabolke ne zna olupit (da smo na jasnem, da nimam nikogar, za pomoč). Edino moja dva -starša mi kdaj pa kdaj pomirkata otroke, če delam pozno v noč. Pa naj povem, da imam ful odgovorno služno in to na zelo visokem položaju. Pa ti še nekaj povem, da si želim še enega otročka 🙂 Sodelavka me samo opazuje še danes in vsi se čudijo, da sem železna…. Moj nasvet, nehaj vegetirat. Če si ga pustila-očeta otroka mislim, ni konec sveta. Nasmešek na obraz, otroka v voziček pa vn. Nehaj kar naprej tuhtat, da ti hočejo vsi slabo, pa da te grdo gledajo. Najdi si dodaten posel, če nič drugega, likaj doma za druge, ko otrok spi, pa bo kak eurček več. Preživela sta, vem da je bilo hudo, ampak življenje teče naprej. Pri tako mladih letih, pa “vegetiraš”… Še se boš spomnila name. Vso srečo ti želim!!!!
Oprosti, ampak meni pa se zdi, da ti mešaš jabolka in hruške. Če si ti rodila brez zapletov v 2 urah, to verjetno ni posledica tega, da si “železna” in polna energije itd, ampak pomeni samo to, da si imela v tem oziru pač srečo. Saj si ženska menda ne more izbrati, ali bo imela lahek ali težek porod? Najbrž je malce tudi lažje potem iti nekaj dni po porodu delat, če rodiš brez vsake težave, kot pa tistim, ki so bile življenjsko ogrožene in na intenzivni negi?
Takšne primerjave se mi zdijo malce iz trte izvite; lahko je govoriti tistim, ki jim je vse gladko teklo, da se ostale “ne potrudijo dovolj”…