Ali odhaja k angelom tudi moj ati?
joj, mija – ti si ta mija? Glej, jaz tvojega maila nisem dobila že mesec, dva ali tri… ne vem kdaj… pišeš na [email protected] ????
no, jaz sem marija (1) in midve sva si nekajkrat napisale par tolažilnih besed!
Ti pa si MIJA (1), vedve bosta pa še morali ugotoviti, kako in kaj.
Lep dan obema.
Tu sem. Še vedno odpiram to stran.
Šest mesecev je preteklo odkar ga več ni – mojega atija.
V tem času je nastalo mnogo sprememb, njegov odhod je potegnil za seboj še kakšno hudo stvar. Kot hčerka, edina hčerka, sem se izgubila, zatavala in iskala sama sebe.
Hudo je, zelo je hudo.
Ravno danes, ko je tako vroče, sem sedela zunaj pod lipo in zaslišala v daljavi tvoj glas ati – rekel si- kako je vroče.
Naj ti bo lepo med angeli, pogrešam te, tvoja hči!!
Ravno 2 dni nazaj sem prebirala poste na tvojem naslovu in se spraševala kako ti gre. Meni je 18.6. minilo 2 leti kar sem nazadnje pobožala mami in 22.6. 2 leti od pogreba. 21.6. pa je sinek dopolnil 4 leta. On se babi niti približno ne spominja. Najbolj mi je hudo, ker je nimam posnete na kamero, ko bi tako rada slišala njen glas in jo videla nasmejano in v gibanju. Slike so vse kar imam, a žal so neme in mi res manjka, da bi slišala njen glas.
Jaz jokam več ne, samo ob praznikih potočim kakšno solzo, ki pa si jo hitro obrišem.
Me pa začuda prizadene ko slišim, da je kdo star več kot mami, njej pa to ni bilo dano. Oni dan je po trgovini hodila ženica in tožila da jo matra noga, pa je bila stara 84 let. Pa sem si mislila, kako je to krivično, da se je moja mami morala posloviti od nas pri 62 letih. Ko pa slišim da je umrl kak mlad človek (prijatelj star 41 let), pa si mislim še hvala bogu da ji je bilo toliko dano in že razmišljam, čeprav vem DA NE BI SMELA, kako bi bilo hudo, če bi sama zdaj zbolela, ko sta sinova še mlada oziroma majhna. In si mislim da bi mi bilo dano vsaj še 20 ali 25 let življenja, da bosta pri kruhu. Namreč ta prekleti rak nič ne vpraša kdo je mlad in kdo star, koga bi in koga ne bi.
Nocoj je večer spominov.
Odprla sem to stran, in prebiram in dajem skozi dneve leto dni nazaj.
Kmetija je dobila novo podobo.
V hlevu ni več živine, ki je zaradi tvojega odhoda, moj dragi ati, ne moremo več imeti.
So pa travnike popasle ovčke, povsod so. Zdaj imamo celo dva mladička. Ti bi ju bil tako vesel. In tvoja sinova pazita na njih.
Nek večer v tej jeseni mi je mlajši sin napol v snu rekel:
“Pogrešam dedka… nikoli več ga ne bo… Rekel je, eni oddidejo, pa še vedno pridejo, dedek pa je odšel in nikoli več ne bo prišel, rad sem ga imel. Nikoli ni bil hud name, bil je prijazen in dober do mene. “
Jesen obarva svoje barve, mi krojimo svoje življenje naprej. Tvoje poti ostajajo tvoje, le po njih hodijo drugi. Tudi tvoj čebeljnak je na obdobja poln življenja, zadoni tudi glasba in pesem Čebelar od Slaka. Takrat mi na oči pridejo solze. In neznosna bolečina trga moje srce. Takrat ob meni čutijo tisti, ki so mi blizu in mi poklonijo svojo dlan, v tolažbo in razumevanje.
Včasih ne morem verjeti, da nikoli več ne boš prestopil praga… praga v tvoj čebelnjak.
Imela sem te rada, čeprav ti tega morda nisem nikoli znala pokazati, oprosti mi za vse in bodi lepo, tam med angeli…
tvoja hči
Draga Nataša1, danes sem po dolgem času odprla to stran in kaj zagledam tvoje čudovito pismo. Prebrala sem ga na mah in se zdraven zjokala, kajti spomnila sem se na mojega tatija, ki je bil zaprisežen čebelar. Danes je njegov čebeljak prazen in žalosten. Odločila sem se, da si bom tam uredila prostor z mizo in stoli in pustila bom tam njegove stvari, ki jih je prinesel, ko je delal po svetu zaradi sebe in njegovega vnukca, ki ga tako pogreša. Tudi moj tati je imel rad to pesmico od Slaka še v slovo sem mu napisala kitico te pesmi.
Veš Nataša1 verjamem ti, da ti je hudo tudi meni je in še vedno mi je težko izgovoriti besede moj tati je umrl.Kar ne gre mi iz ust in v prsih me žge. Ne vem koliko ljudi me razume, ampak jaz ko govorim o tatiju želim samo to, da bi me kdo razumel in se o tem z mano pogovarjal ne pa ignoriral.
Oprosti za to napisano zmedo.
Veš naši očetje so ponosni, da imajo take hčere in verjemi čuvajo nas.
lep dan, mamiR
MamiR,
hvala za tvoje pisanje.
Vem, da me ti razumeš.
Veš, pride trenutek, ko grem s težavo v ta čebljnak. Kot bi me nekaj držalo nazaj in mi ne dalo moči, drugič grem spet lažje, zato, da naredim tam red, pobrišem malce in pokrbim za vzdušje, to bi on želel.
Čebelar od Slaka, ja, to je pa pesem, ob kateri verjamem, da tudi ti vedno obnemiš. Meni se takrat trga srce, boli me duša in žge… tako zelo me žge. Po obrazu začnejo teči solze in takrat obnemijo tudi ljudje, ki so ob meni. Zgodi se, da takrat celo zagledam atija, ki gre po stopnicah, lesenih, okornih stopnicah, ki jih je sam naredil, v svoj čebelnjak. Vidim njegovo zadnja leta okorno hojo in se v tistem trenutku čisto izgubim.
Kadar se popoldne peljem, po cesti od doma, ga vidim, kako sedi na balkončku tega čebeljnaka, ki si ga je zgradil, kadi tisto cigareto in gleda v dolino. Bog ve, kaj je razmišljal vsa ta leta, zadnja leta, ko je večkrat nemo sedel in gledal v dolino.
Zadnje mesece, ni več zmogel koraka v čebeljank. Jaz takrat še nisem vedela, kaj se dogaja, niti nisem polagala take velike pozornosti, vem pa, da je do zadnjega hodil vanj.
Kako hudo mu je moglo biti pri srcu, ko je čutil, da noge več ne dovolijo koraka? Pa tega ni zaupal nikomur. Vendar jaz to danes vem, danes morda celo malce čutim, kaj je čutil on takrat, … da je konec, da bo prišel dan, ko ne bo več šlo.
Ati,
naredil si mali raj… čebelic ni več, ker se ne zmoremo ukvarjati z njimi, ker je tvoj odhod, od domače hiše odpeljal tudi nekoga drugega. Ostala sem sama, z malima otrokoma. Prostor, kjer si imel čebele, sta tvojo vnuka preuredila v igralnico. Tam je zdaj polno igračk, lego kock, medvedkov. Tam imata svoje svetišče, v nasprotnem prostoru pa se prižge pečica in pripravimo kaj dobrega za pod zob… nas vidiš, kajne?
In kot pravi mamiR, ponosen si na nas, kajne? Čeprav sama nisem zmogla vsega nadaljevati tako kot si začrtal ti, iščem nove poti in skušam ohranjati tvoje delo in ga dograditi, da bi bilo vse še boljše, čeprav tako kot je bilo, dokler si bil ti, ne bo nikoli več, saj je to nemogoče.
Tvoja dlan je bila hrapava, ožuljena od dela, od motorke, od kose, od vsega kar si počel…
Hrbet je bil upognjen in korak vedno bolj težki. Vendar ta tvoj korak je skozi desetletja naredil in pustil velik pečat zame in za tiste, ki smo ostali tu.
Vedi, da mi je večkrat hudo, ker ne zmorem vsega, včasih bi kar vse pustila in odšla, vendar vem, da ne smem, obljubila sem ti, takrat pred letom dni, sem ti obljubila, da bom nadaljevala tu in tako ostajam, čeprav često ne vem ali bom zdržala.
Ampak, zadnji stavek mamiR me bo zdaj držal pokonci.Veš kaj bom storila, dragi moj ati, stavek si bom napisala in ga obesila v čebeljak, in ga prebrala vedno takrat, ko mi bo hudo, ko bom šla gor jokat, takrat ga bom prebrala.
Prehitro si odšel, ampak pustila sem ti odditi in tudi danes te ne kličem nazaj, le često razmišljam kako je bilo, ko si bil tu…
Rada te ima tvoja hči, bajjj
MamiR,
hvala za tvoje pisanje.
Vem, da me ti razumeš.
Veš, pride trenutek, ko grem s težavo v ta čebljnak. Kot bi me nekaj držalo nazaj in mi ne dalo moči, drugič grem spet lažje, zato, da naredim tam red, pobrišem malce in pokrbim za vzdušje, to bi on želel.
Čebelar od Slaka, ja, to je pa pesem, ob kateri verjamem, da tudi ti vedno obnemiš. Meni se takrat trga srce, boli me duša in žge… tako zelo me žge. Po obrazu začnejo teči solze in takrat obnemijo tudi ljudje, ki so ob meni. Zgodi se, da takrat celo zagledam atija, ki gre po stopnicah, lesenih, okornih stopnicah, ki jih je sam naredil, v svoj čebelnjak. Vidim njegovo zadnja leta okorno hojo in se v tistem trenutku čisto izgubim.
Kadar se popoldne peljem, po cesti od doma, ga vidim, kako sedi na balkončku tega čebeljnaka, ki si ga je zgradil, kadi tisto cigareto in gleda v dolino. Bog ve, kaj je razmišljal vsa ta leta, zadnja leta, ko je večkrat nemo sedel in gledal v dolino.
Zadnje mesece, ni več zmogel koraka v čebeljank. Jaz takrat še nisem vedela, kaj se dogaja, niti nisem polagala take velike pozornosti, vem pa, da je do zadnjega hodil vanj.
Kako hudo mu je moglo biti pri srcu, ko je čutil, da noge več ne dovolijo koraka? Pa tega ni zaupal nikomur. Vendar jaz to danes vem, danes morda celo malce čutim, kaj je čutil on takrat, … da je konec, da bo prišel dan, ko ne bo več šlo.
Ati,
naredil si mali raj… čebelic ni več, ker se ne zmoremo ukvarjati z njimi, ker je tvoj odhod, od domače hiše odpeljal tudi nekoga drugega. Ostala sem sama, z malima otrokoma. Prostor, kjer si imel čebele, sta tvojo vnuka preuredila v igralnico. Tam je zdaj polno igračk, lego kock, medvedkov. Tam imata svoje svetišče, v nasprotnem prostoru pa se prižge pečica in pripravimo kaj dobrega za pod zob… nas vidiš, kajne?
In kot pravi mamiR, ponosen si na nas, kajne? Čeprav sama nisem zmogla vsega nadaljevati tako kot si začrtal ti, iščem nove poti in skušam ohranjati tvoje delo in ga dograditi, da bi bilo vse še boljše, čeprav tako kot je bilo, dokler si bil ti, ne bo nikoli več, saj je to nemogoče.
Tvoja dlan je bila hrapava, ožuljena od dela, od motorke, od kose, od vsega kar si počel…
Hrbet je bil upognjen in korak vedno bolj težki. Vendar ta tvoj korak je skozi desetletja naredil in pustil velik pečat zame in za tiste, ki smo ostali tu.
Vedi, da mi je večkrat hudo, ker ne zmorem vsega, včasih bi kar vse pustila in odšla, vendar vem, da ne smem, obljubila sem ti, takrat pred letom dni, sem ti obljubila, da bom nadaljevala tu in tako ostajam, čeprav često ne vem ali bom zdržala.
Ampak, zadnji stavek mamiR me bo zdaj držal pokonci.Veš kaj bom storila, dragi moj ati, stavek si bom napisala in ga obesila v čebeljak, in ga prebrala vedno takrat, ko mi bo hudo, ko bom šla gor jokat, takrat ga bom prebrala.
Prehitro si odšel, ampak pustila sem ti odditi in tudi danes te ne kličem nazaj, le često razmišljam kako je bilo, ko si bil tu…
Rada te ima tvoja hči, bajjj
Draga Nataša-Darja, kar obnemela sem, ko sem prebrala tvoje pisanje. Kako lepo si napisala, da sem pričela kar jokati. Veš dve leti preden je tati umrl sva mu z možem postavila nov čebelnjak, še danes vidim tiste očke kako so mu žarele in kako ponosno je razkazoval svoj novi čebeljak. Tam je preživel ure in ure. Vedno mu je igral radio. Vanj si je obesil veliko lepih in osebnih stvari, kot je slika ladje na kateri je delal kot kuhar pa radio iz Japonske itd. No in letos ko sem končno zmogla prestopiti tisti prag me je sinček kot iz topa vprašal mami pa saj ne bomo vrgli proč od nončkota stvari. Povedala sem mu, da ne, da to ostane nam da nam bo še bolj blizu. Veš nisem zmogla otroka pogledat saj so bile moje oči že solzne.Čebele smo prodali, ker sama midva nisva imela ne časa in ne znanja,da bi to nadaljevala. Še nikoli se nisem počutila tako nemočno in jezno samo nase, da dopuščam da gredo stvari, ki so last mojega tatija stran od hiše. In še posebej na stvari za katere je bil tako ponosen. Ne boš verjela, kolikokrat pogledam skozi okno kuhinje proti čebeljaku, misleč da ga bom videla in mu zaklicala ojla, kosilo ali prideš na kavo. hudo mi je zate, iz tvojega pisanja sem razbrala, da si ostala sama. Ja težko je ampak draga Nataša-Darja lepo te prosim, drži se glavo pokonci tvoja otroka te potrebujeta. Potrebujeta pa zdravo in veselo mamico, da jim boš v oporo. Drži se, mamiR
MamiR, solze mi tečejo, ne morem verjet, da si tako zelo začutila moje pismo.
Ja, drugega s podobno bolečino lahko občutimo tisti, ki sledimo korakom naših dragih po podobnih poteh in tukaj je lažje razumeti.
Zvečer bom še kaj napisala, zdaj se mi začenja nov delavnik, pa pa in hvala draga mamiR za tvoje tople besede razumevanja. Po letu dni pridejo prav, …
… aja, podoba vašega čebelnjaka in tudi leta njegovega obstoja, so kot bi brala o čebelnjaku mojega atij.
Pa pa
Nataša pozdravljena,
žal mi je za tvojega tata. Res žal in sočustvujem s tabo. oprosti, ker bom zdaj začela z vprašanji, a moram, moram in upam, da mi boš lahko kaj odgovorila.
Prejšnji teden je bil brat operiran za tumor v možganih in diagnoza – glioblastom….. Sesul se mi je svet, ko sem pričela prebirati kaj to pomeni. Uradno NE VEM NIČ, to sem izvedela od bratranca, ki je bil zraven, pri operaciji, pa tudi on ne sme nič povedati…. Brat ima 40 let!! Ne najdem moči, ne najdem več sebe, kajti tako me je pretreslo, da…. Tega ne ve nihče – niti on. Zanima me, kako bi lahko izvedela od zdravnikov, če je to res, kajti prof.Dolenc, ki ga je operiral, je reke, da je brat zelo občutljiv in da še premišljujejo ali naj mu povejo stanje ali ne, ker je zelo, zelo občutljiv. Ali zdravniki morajo povedati? Če ne njemu – vsaj svojecem??
Oprosti Nataša, ker tako zmedeno pišem, ampak prepričana sem, da me razumeš. Prosim te, napiši mi kaj. Hvala.
Kinčka,
za seboj imam res hudo obdobje očetove bolezni, ki ga je odpeljala na oni svet.
Meni je moj oče bil vse in še več. Z njim se je zaključilo ne le njegovo bivanje na zemlji, ampak tudi moje življenje je prešlo na drugačne tire.
Hudo.
Bliža se december, ko je odšel, in veliko stvari z njim…
Ker želim res kontaktirati s teboj in ti stati ob strani, mi piši na moj mail
Sporočilo umirajočega očeta
When Daddy Dies
I found this poem in the front of one of Phil’s notebooks in his bedside drawer. He wrote it on April 29, 2001 in Minneapolis, two days after he found out that his cancer had spread.
Phil wrote this for our three children (7,5,3), but I have decided to share this with all of you because it is, like the rest of his journal, an incredibly beautiful piece of writing. It tells all of us all we need to know in order to go on without him.
When Daddy Dies
When Daddy dies you may cry
But remember to look for the birds that fly
And the clouds passing by
And the sun in the sky
I’ll be there for you
When Daddy dies you may feel mad
But remember the fun we had
When the weather was bad
And the clowns were sad
I’ll be laughing with you
When Daddy dies you may feel lonely
But if you listen hard
You’ll hear me say, “I’m here for you only,”
You can always talk to me
When Daddy dies you my think life isn’t fair
That God doesn’t care
Or it’s too much to bear
But in the darkness
Light a candle and I’ll glow for you
When you fall, get up
Feel me lift you
When you triumph, look up
Feel me cheer for you
When you drink, say cheers
Let me share with you
Live with joy
Love with all your heart
Find good friends
Do good work
Be proud of yourself, as I am of you
You are in me as I am in you
Nothing can ever change that
Philip Toshio Sudo
Danes je poseben dan.
Ko se bo popoldan prevešal v večer, bom odšla gor, na čebelnjak. Prižgala bom lučke, rdeče lučke, ki jih je moj oče že pred leti napeljal na balkon čebelnjaka.
V njem bom prižgala svečko, dve, poleg njegove slike. Sedla bom na fotelj in z mislimi odšla v svoj svet. To itak znam početi. Morda boš prišel, moj dragi oče, morda te bom začutila, …
Tam bom, ko se bo tema spuščala, s spominom nate, moj dragi oče.
Ko bo noč dajala slovo, ko se bo bližalo novo jutro, bo eno leto kar si odšel in me pustil samo, samo…. nisem še prebolela tvojega odhoda, morda se celo še nisem docela zavedla, da si odšel, morda še vedno čakam, da prideš…
Bodi tam kjer si. Meni ni lahko, veš, živim popolnoma novo življenje, vendar tvojo kmetijo mi uspe peljati naprej, čeprav sem sama, vem le, da mi je uspelo premakniti goro.
Vem, da bi bil ponosen name, … se srečava potem, ko bom gor, v tvojem čebelnjaku, pravi raj je, ponosen bi bil, če bi vstopil vanj, ali pač, vstopi, čakala te bom…
Darja, objemček in pozdravček, Kristina