Ali odhaja k angelom tudi moj ati?
Nataša, drži se! Prebrala sem celotno verigo postov pod tem naslovom in ti le sporočam, da mislim nate in stiskam pesti, da bi očku uspelo oditi na najlepši možen način…. v miru, brez bolečin in v krogu domačih.
Vse dobro želim!
Nici in Kristina, hvala za odgovora.
Nocoj smo bili spet pri njemu. Je še na kisiku, nocoj je zelo malo reagiral na nas, večinoma samo spi, nas je pa pogledal… tak, da zaveda se še… ah, hudo, saj ne vem, kake besede in stavke naj pišem, da ne bom izzvenela kruto ali prehladno. Res ne vem… vendar upam, da me razumete tudi v tem zadnjem današnjem postu, kot v vseh ostalih.
in hvala, ker ste z menoj.
Sterejši sin je bil pri dediju. Mlajšega pa še nismo peljali. Se še pripravljamo.
Se še javim, nočko!!
Sem izlivam svojo bolečino, kot da pišem dnevnik, katerega sem pisala v svojih mladih letih.
Morda bom nekoč naredila nekaj v spomin na mojega atija.
Pobrala bom slike, trenutke, ki smo jih preživeli v družinskem krogu in zaključila s pisanjem na forum in oporo prečudovitih ljudi.
Ste moj dnevnik, ki mi odgovarja.
Zdajle sem v službi, sicer ne pišem v službi na forum, ampak rabila sem pogledati sem, na to stran, …
Danes grem ponovno k njemu.
Pišete mi o vaših otrocih in o obiskih pri njihovih starih starših. Ja, bom morala pripraviti mlajšega sina, da se bo šel poslovit k st. atetu.
Sicer ves čas govori, da bo dedek odšel k angelom in da bo pazil na nas…
No, še vam bom pisala, vem, da mi nimate več kaj napisati, jaz vam bom samo izlivala svojo bolečino in tisto kar se dogaja.
Lepo mi bodite.
Nataša,
mnenja so različna – ampak jaz mlajšega sina ne bi peljala k očetu.
Vse življenje bo imel pred očmi očeta shujšanega, obnemoglega, nebogljenega…tudi če ne bo hotel, se mu bo vedno v spomin prikradla ravno ta slika.
Mogoče bi bilo bolje, da se spomni dedka takšnega kot je bil.
Jaz svojemu sinu npr. nisem dovolila, da bi videl svojega dedka mrtvega.
Poskrbeli smo/oz. so, da so ga od doma odpeljali prej, preden je prišel.
Takrat je bil 9 let star.
Jaz se svoje stare mame velikokrat spomnim, ampak vedno ima pred očmi sliko, kako je ležala mrtva na kavču. Takrat sem bila stara 7 let.
Desetletja so minila – jaz pa vedno isto sliko pred očmi.
Valenska,
šele, ko sem malce prej prišla domov s sinovoma, sem odprla tvoj odgovor. Vendar bilo je že prepozno. Mlajšega sina sem peljala k atiju. Poleg je bil tudi večji.
Prvo sem vstopila v sobo jaz, da sem videla, če je slika takšna, da se jo da prenest. Med prihodom v dom, sva mu z večjim sinom razlagala, da ima masko zato, da lažje diha.
Ko smo vsi trije vstopili v sobo, je mlajši pristopil k njemu in ga pobožal po roki. Dvignila sem ga tako visoko, v bistvu je stal na ograji postelje, ker je še bolj mali in je gledal starega atija. Ati je odprl oči in ga je samo nemo gledal, samo gledal, niti trznil ni z obrazom, pogleda pa dolgo časa ni umaknil od njega. Potem je zaprl oči.
Potem smo ga znova malce porukali in ga skušali pripraviti do tega, da je odprl oči. Ponovno je gledal malega in mali mu je govoril, da ga ima rad. Najbolj smešno v tej hudi situaciji je bilo pa to, da mu je rekel:
“Veš ate, doma je tako veliko dela. Saj ti bom jaz vse pomagal… sam… sam ti ne boš mogel več veliko delati…”
Nato je ati spet zaprl oči. Nakar je rekel mali: “Pa mami, zakaj ga ne moremo dat na voziček, voziček bi rabli, da bi ga malce odpeljali…”
Hkrati je še dodajal, ampak ate je pa res bolan… morala sem kar pazit, da ni bil preveč glasen. Kajti starejši je zelo previden.
Potem smo odšli domov.
Pred spanjem me je mlajši sin vprašal, zakaj vendarle mora imet ate masko. In da ve, da ve, da bo umrl. Njegova duša bo šla v nebesa. Jaz sem kar obnemela, saj nisem imela odgovora.
Vpraša vas bi nekaj. Mija, pa Valenska, in ostali z izkušnjami, kako ste funkcionirali v teh vaših težkih časih v svoji družini. Kako ste opravljali vsakodnevne obveznosti, otroci-šola, pospravljanje, kuhanje, likanje?
No, baj baj
Zelo avtomatsko, kot bi vsi gibi bili navajeni na neko delo … ko mi ni šlo, je kdo drug malo poprijel, šlo pa je. Čudno, pusto, brez življenja, monotono… Čudno je bilo to, da včasih, ko se je mala hčerka česa tako zelo razveselila in se nasmejala, da nas je potegnila s seboj, je bilo vse tako veselo, sončno in … za hipec drugačno. In to sliko smo pač imeli pred seboj … da ne bo večno tako moreče in tako težko, tako sivo, tako žalostno … da bo enkrat spet posijalo sonce za vse nas. In tega smo se oklepali, zato smo naprej funkcionirali. Kakšen dan bolje, kakšen dan slabše, kdaj bolj zagreto, kdaj manj zagreto … kakor je pač naneslo. V tem času, ko smo bili z očetom njegovo bitko, je pač vse ostalo izgubilo svoj pravi smisel. NIkogar ni brigalo, če je bilo na omarah malo več prahu, če ni bilo brž pomito po kosilu, če dlje časa ni bilo pometeno, če so stale cunje za zlikat tam v kupu in se je kup le večal in večal. Vse to ni imelo več tiste prioritete, zaradi česar bi se sekirali, zradi česar bi kaj hiteli postoriti. Čas je dobil drugo vrednoto in stvari, ki so bile ali pa tudi ne opravljene, prav tako.
Ne sekiraj se za nič, Nataška, živi tako, kot lahko … zase, za svojo družino in seveda za očeta!
Pozdravljena Nataša,
ja skoraj tako kot je povedala marija1 -avtomatsko. Otroka sem zjutraj peljala v šolo jaz in mož v službo. Potem je vsak dan ob 12 sledil stes, kajti jaz sem bila zadolžena da pokličem v bolnico za informacije. Pa je bilo enkrat diha sam, drugič odpovedujejo mu organi. Ma če samo pomislim na tiste 4 mesece nenehnega stresa me prime groza. Potem ob 15 po otroka, nato v bolnico. Včasih sem bila tam tudi po dve uri ali več in ker otroka nismo imeli kam dat /kljub tašči in tastu/ sem ga vlekla s seboj. Sama sreča je bila v tem da so na svetu še dobri ljudje da so nam po svojih močem pomagali. Mama je bila popolnuma sesuta, tako da je večino za njo skrbel moj mož. Kuhali skoraj nismo, večinokrat smo jedli po obisku v bolnici zunaj.Probali smo funkcionirat kakortoliko normalno zaradi otroka včasih smo se nasmejali včasih skupaj jokali.Da bi bila smola še večja so nam v tem času vlomili v hišo. Grozno.
Lepo da si se opogumila in peljala otroka k atiju. Je pa res, da otroci s svojimi izjavami nas stalno presenečajo. Tudi jaz sem včasih ostala odprtih ust, ker so bile njegove izjave včasih tako resne in življenske.
Drži se
mamiR
Mija,
Jaz na srečo imam odraslega sina in nezahtevnega partnerja, zato sem v času mamine bolezni – tri mesece je trajalo – doma naredila samo nujne reči, pa v službo sem hodila.
Vse ostalo pa letanje okrog zdravnikov, na obiske v bolnico, domov in v točice (po operaciji so jo dali za 14 dni v Rogaško).
Kot so ti že pred menoj rekle – vse avtomatsko.
Vidim, da si tudi mlajšega sina peljala k očetu – no, ja, katastrofe za to ne bo. Izgleda, da fant že dovolj razmišlja s svojo glavo in se zaveda, da je bolezen huda in da bo dedek šel k angelom.
Ti se še malo pogovarjaj z njim, pa bo vse OK.
Ko smo bili mi mladi (no vsaj jaz), mi ni nihče nič povedal in razložil, da sem npr. staro mamo izgubila in zakaj, pa da je šla k angelom…. samo prisotna sem bila.
Moja mama nikakor ni “hotela” umreti. Ko je pritisk pa ne vem kaj še padel na kritično mejo, so izklopili infuzijo z morfijem in rekli še 24 ur…. pa je trajalo še dva dni več. Izgleda, da je imela močno srce, pred boleznijo je bila v veliki telesni kondiciji, imela je voljo do življenja in se ni in ni dala…. Seveda je na koncu bolezen bila močnejša od življenaj.
Drži se , javi se
Ja, tudi pri meni vse poteka avtomatsko.
Nimam pravega časa za otroka, ozr. ne morem se zbrati. Misli mi hitijo drugam.
Glede atija sem premislila, preden sem ga peljala, tudi seveda s pomočjo vseh vas.
Vendar glede na to, da vizualno ati zgleda lep, ni iznakažen…, zato tudi jaz upam, da bo s tamalim vse ok. Hvala za nasvet, valenska.
Nadalje. Tudi jaz imam kruto izkušnjo. Ko sem bila stara 5 let, mi je umrl stari ata. In to na našem domačem domu. Potem pa so ga imeli doma, v sobi, joj, kakšna groza, vse tisto, on, cvetje, tisti obraz, pa ne bi jaz tega privoščila nobenemu malemu bitju, da to gleda.
Tako, da kako bo na pogrebu… tega še ne vem, ne vem kaj naj takrat nardim. Meni ni bilo fino takrat in mam zato celo življenje hude posledice. Ne vem, zakaj so me morali vriniti zraven.
Kako z otrokom, malim vnukom na pogreb? Mora iti, ali je bolje, da sta takrat oba doma, ozr. nekje pri prijateljih ali sorodnikih?
Hvala za vsak morebiten nasvet glede tega.
Nataša tukaj je moja izkušnja z otroci na pogrebu. Umrl mi je moj oče torej dedek od mojih dveh otrok starih 8 in 5 let. Premleval sem ali naj jih vzamem ali ne s seboj. Veliko prijateljic mi je svetovalo naj jih ne vzamem s seboj, duhovniki naj jih vzamem. Moj oče pa si je verjetno želel da prideta. Vprašala sem otroka če bi rada šla in sta oba rekla da ja. Tako sem ju vzela s seboj. Hčerka je dediju samo od sebe napisala pismo in mu ga dal v krsto, namreč mi smo imeli celo odprto krsto, tako da sta dedija lahko videla. Bilo je vse v redu. Natančno sta videla kako pogreb poteka, kako pokojnika spustijo in v zemljo. Lahko rečem da sem zadovoljna da sem ju vzela s seboj da sta se lahko poslovila od dedija na katerega sta bilo zelo navezana, saj smo se vsak dan videli in bili skupaj.
PALOMA
Draga Natasa,
pred mesecem dni sem se poslavljala od Mame. Vsak dan. zadnje 3 dni se nisem premaknila od postelje niti do okna, da ne bi zamudila naslednjega, morda zadnje vzdihljaja. Zelo dobro te razumem. Ce sem nekoc samo pomislila, da bo Mama nekega dne odsla, sem mislila, da se mi o zmesalo, da tega ne bom prezivela. Kaj sele, da bom z njo in ob njej umirala, iz ure v uro. NIcesar vec se nisem bala, delovala sem kot avtomat, kot robot. Verjetno je to normalen zascitni sistem nasega telesa pred psihicnim in fizicnim kolapsom ob izgubi najblizjih.
Nikoli ne bom pozabila, kako je trpela, kako je odhajala, kako so njene oci iz ure v uro manj “komunicirala”, ko so se zaprle, pa je se migetala z vekami, kot bi me razumela, kar ji govorim, ceprav se je izgubljala v nek popolnoma drug svet. Prepricana sem, da je kljub nekemu svetu, ki je ze bil locnica med nasim in nekim drugim, cutila, da sem z njo. Potila se je od morfija. Spremljala sem vsak vzdih in ob vsakem pomislila, ali je bil zadnji. Takrat nisem bila, niti kot avtomat – zdelo se m je, da sem kot kamen, tako celo, da sem imela slabo vest. Vendar verjamem, da je bil to avtomatski odziv telesa pred zivcnim zlomom. Nikogar se nisem izgubila, nikogar se nisem “pospremila”, potem pa mi moja Mama, s katero sem zivela dan in noc 36 let, “uide” prva. Verjamem, da je bilo namenjenjeno, da je trajalo tako dolgo. Ce bi se zgodilo cez noc, ne bi prezivela. Tako pa se mi zdi, da se sploh nisem poslovila od nje, da je fizicno ni, kljub temu pa je vedno z mano. Sploh ne verjamem, da je ni. Verjetno se pride za mano…
Danes me isti, prej grozoviti obcutki, polni strahu, nemoci, groze, skoraj norosti zaradi izguljanja, napolnjujejo. Za Mamo se skozi 3 leta bolezni naredila vse, kar je bilo v moji moci. Tudi sluzbo sem pustila, da sem bila na razpolago kadarkoli je bilo potrebno, zraven pa se druzina, 3 otroci, moz veliko zdoma. To se mi je zdelo tako samo po sebi umevno, da sem pozabila normalno ziveti in se bom sedaj morala nauciti znova. Strah? Nicesar me ni vec strah, zelim si le, da bi bili otroci zdravi, da jim ne bi bilo hudo, ko bom odhajala jaz (ce bo nasa pot tekla po naravni poti).
Bodi mocna, se nekaj casa bos kot avtomat. Jaz sem se vedno.
Nejka–
Natasa,
se nekaj postov nazaj si napisala, da se kar ne mores spraviti na obisk, ker te je strah. Ali vidis, kako pogumna in mocna postajas iz dneva v dan? Sedaj sicer delujes kot avtomat, vendar bos videla, kako je narava popolna in prav podkrbi za vse nas, ki izgubljamo, da delujemo najprej kot avtomati, kasneje pride za nami in je strasno hudo, pa vendarle gremo naprej in se spopadamo z zalostjo.
“V zivljenju pride cas, ko ne mores storiti drugega, kot nadaljevati svojo pot.” (Sergio Bambaren, Delfin)
Drzi se,
Nejka–
Lepo pozdravljena Nataša1!
Naj ti povem kako je potekalo pri meni. Sicer je moja mamica umrla pred osmimi meseci, vendar so spomini živi kot včeraj in žalost je še močno v meni.
Moja mami je zbolela za rakom prvič v letu 2005, vendar je bila operirana, nekaj časa po bolnicah, nato pa je okrevala . Jaz sem laufala okoli zdravnikov, po službi v Ljubljano, vikendi obiski…Vendar sem imela upanje, saj se je stanje po operaciji in obsevanjih izboljšalo, vsaj prognoze so bile takšne. Nato pa leto kasneje udari ponovno, ta rak kruta bolezen. Ko mi je mami povedala po pregledu, je zame bil tak šok, ustavila sem se z avtom ob poti iz službe, in jokala… Ker sem nekako slutila, jokala sem kot dež.
Sledili so meseci pregledov, kemoterapij. V službi sem razmišljala le o mami in njeni bolezni, večkrat sem ji peljala kosilo (midva s partnerjem sva že takrat živela zase, vendar razdalje nekaj kilometrov), sicer si je tudi še kuhala sama, samo sem ji hotela čimveč prihraniti kakršnegakoli matranja. Vseskozi sem imela upanje, hodila do zdravnikov. Nato pa po treh kemoterapijah povejo, da ne kaže dobro, da ne učinkuje. Ponovno šok, bila sem kot mesečnik, v službi se nisem mogla koncentrirat, s čemer imam še zdaj težave. Ko sem se vsedla v avto sem odbrzela proti domu, skoraj ura vožnje…da jo vidim, ker se mi je zdelo, da so ji štete sekunde.
V mesecu decembru se ji je začelo stanje slabšati, otekla roka, (imela je namreč raka na dojki – vnetni malignomi), shujšala je, skrbelo me je vedno bolj. Sprejeli so jo v bolnico. Spet razmišljanja, da bi čimveč časa preživela z njo, ob težki bolečini v sebi, da ne morem pomagati. Včasih sem se komaj vzdržala, da nisem zajokala pred njo.
V bolnici ji je otekla še noga…Nisem mogla verjeti, vsak dan je bila novica slaba. Je še lahko hodila, nisem verjela, da bi se lahko zgodilo najhujše. Nato so jo z oteklo nogo dali domov, doma je bilo nekaj časa še kar v redu, hodila sem k njej, kurila, da je imela toplo, ji pomagala kaj in bila ob njej. S partnerjem sva ji pomagala kolikor sva lahko.
Vendar občutek, da so minute štete…Nisem imela kaj reči včasih, ker me je tako bolelo. Pa sem mislila to je moja mami pred mano, kako je to možno v nekaj mesecih take spremembe.
In nato en dan ni več mogla stopiti na noge, peljali smo jo bolnico, nekaj dni je ostala notri, vendar so dejali, da ne morejo pomagati, jemala je tako že prej morfinske tablete, spraševali so nas ali jo bomo dali v domsko namestitev ali vzeli domov. Seveda sva se s sestro odločili, da jo vzameva domov. Pripravili smo vse potrebno in prišla je domov. Dihanje je bilo oteženo, roka in noga otekle, nepokretna. Priskrbeli sva pomoč na domu preko socialne službe in s sestro bile ob njej, menjavali sva se, oziroma popoldan in ponoči sva obe spali pri njej v stanovanjuin še moj partner. Dopust je vzela sestra, nato jaz. Slutile sva, da gre h koncu, čeprav se nisva mogle sprijazniti. Vsak dan, ko sem iz službe klicala sestro, in mi je povedala kako je, mi je bilo tako hudo, sem mislila, samo da grem hitro domov, vsak dan sem se bala, da je ne bi videla več, da bi prej ‘odšla’. Stanje se je še slabšalo. Iz dneva v dan. Bolelo me je celo telo od žalosi in čustvenih bolečin. S sestro sva pomagali pri oskrbi in negi, tako nama je bilo hudo. Ni za govoriti res. In zadnji dva dni ni mogla več jesti, nato še piti več ne. Ob kapljcah Tramal je veliko spala, hropela, čutila sem, da ne bo zdržala dolgo. Nedaleč stran v kuhinji sem jokala, cel dan… Vedno sem ji kaj povedala, se pogovarjala z njo, je še odgovorila, kaj povedala, se še nasmehnila, vendar tisti dan nič več, le pokimala je. Strah me je bilo zaspati, in zjutraj pogledati, če še diha. Sem prosila partnerja, tako me je bilo strah. Nato zadnji dan sem klicala sestro, naj pride prej iz službe, da je slabše in da ne vem če bo dolgo še zdržala. Mami pa sem povedala, da pride sestra. In vem, da me je slišala. Sestre ni in ni bilo. V službi se je nekaj kompliciralo in ni mogla takoj k nama. In ko je prišla, smo nekaj časa sedeli skupaj, še moj partner in njen mož, in bili ob njej. Povedala sem ji velikokrat kako rada jo imam, vem, da me je slišala, tudi prej sem ji velikokrat povedala in jo božala.
Ko so mi povedali, da je nehala dihati, nisem verjela…Kričala sem in jokala od žalosti in obupa. Sicer vem, da se je mami matrala, ker je hotela počakati še mojo sestro, drugo hčer.
Žalostna sem iz dneva v dan, včasih bolj, včasih manj. Po vsem tem sem imela bolečine po celem telesu, vse me je bolelo, kosti, hodila sem težko, ni za verjeti, da to pride od žalosti in žalovanja. Tudi jaz sem bila kot robot, kot da bi me postavil v življenje. Nisem vedela kako in kaj. Vedela sem le, da sem ob tem, da sem očeta izgubila pri svojih devetih letih starosti, za isto boleznijo, izgubila še mojo predrago mami. Kljub osmim uram ali še dalj v službi, sem čutila praznino v svojih dnevih. Ker prej je bila tako laufanje, hitro domov, to in ono pripaviti, zdravniki, klicanje, non stop na telefonih iz službe, in nato moje mami ni več????????
To je edino česar sem se zavedala. Veliko mi je pomenila bližina bližnjih in le to, da so bili ob meni, ne pa te besede, življenje gre naprej, sej bo, takrat sem se razjokala takoj. Res je, da življenje gre naprej, vendar nikoli nikoli ni več enako kot prej, brez mami pa res ne more biti nič več enako kot prej.Po osmih mesecih je žalost še zelo v meni. Vendar so tudi dnevi, ko sem boljše volje,ko lahko nekako odmislim.
Kar se tiče otrok na pogrebu, je odvisno od zrelosti samega otroka bi rekla. Svoje otroke dobro poznate in mogoče lahko ugibate, koliko so sposobni prenesti, če sta zelo občutljiva…Mislim, da če se jim razloži, da otrok veliko več prenese kot odrasel človek, zelo razumsko odreagira. Naši sosedovi otroci so imeli zelo radi mojo mami… In en od teh otrok, star štiri leta, je rekel varuški, da je …..menda umrla. Da je bila bolana. In še potem nekaj časa potem, čisto razumsko, ko sem bila jaz tam, kaj ….. je umrla, je šla k angelčkom….In tako milo me je gledal, kot bi nekako čutil mojo bolečino.
Morala sem it stran se zjokat, da me ni videl.
Midve s sestro nisva hoteli odprte krste, ker jaz ne bi prenesla. Tako, da ne vem, premisli še, sej poznaš svoje otroke.
Nataša drži se,
javi se še kaj
Hvala vsem, ki berete in me spremljate.
Večkrat, vsak dan pogledam sem, vendar često nimam moči. Napišem kaj, pa kar izbrišem, predno pošljem.
Hudo…
Napol odprte oči, ki jih ne more zapret… pa joj, pa mislim, da nas ne prepozna več. Hvala bogu, da sem zadnjič peljala mlajšega sina k njemu. Bilo je zadnji trenutek…
Zdaj mlajši sin res ne bi več prenesel pogleda nanj…
Nataša1, tudi jaz se doslej še nisem javila. Vendar pa spremljam vašo kalvarijo. V mislih sem z vami.
Podobno kalvarijo tudi sama preživljam z našo babico. Še bolj pa moja mama, ki (že 7 let!!!) vsak dan hodi k njej v dom. No zadnja 2 tedna se je stanje drastično poslabšalo. Menda je tudi suturacija kisika pod minimumom. Včeraj je bila mama praktično pol noči pri njej. Zdravnikova prognoza je bila, da ne bo dočakala jutra. No sedaj, zjutraj, je bilo stanje nespremenjeno.
Tudi meni je zeloooo hudo.A vendar sem pri vsej tej kalvariji (najprej spomladi pri dediju in pa sedaj pri babici) mnenja, da če nekdo samo še diha oz. vegetira(in se zraven muči od bolečin) oz. nima življenje prav nobene kvalitete več, je bolje, da se poslovi…Ja, seveda da je nepopisno hudo za svojce, a pomojih izkušnjah tudi odrešitev.
Nataša1, mislim nate, res, in pošiljam tvojim bližnjim in predvsem tebi MOČ!!!