Draga Nataša1, s tvojo bolečino podoživljem svojo.

Moja draga mami je umrla lani stara še ne 63 let, jaz jih zdaj štejem 36. Imela je raka na pljučih in jetrih, pred ponovnim izbruhom pa je bila operirana na dojki stara 56 let.

Popolnoma isto je bilo z mojo mami, veliko se je potila, zatekala, pa spet uplahnila, najhuje pa so bile bolečine, žal je njo ves čas bolelo, kljub temu da so ji redno dajali injekcije. Najhuje je vedela povedati da so jo bolele kosti, ko so enkrat bile metastaze povsod. Do zadnjega pa je imela apetit in vse pojedela. Mami je bila v bolnici k sreči samo 11 dni, ko se je poslovila, je pa praktično polovico dneva imela ves čas koga od domačih ob sebi. Sama sem jo hranila vse večerje, brat v glavnem kosila, le zajtrk so ji dajali oni. Tudi moja mami se je najbolj pritoževala ker ni mogla hodit in da v plenico pa že ne bo kakala. A kako naj bi tiste suhe nogice držale tako izčrpano telo. Tehtala je vsega nekaj več kot 40 kg.Meni je pomagalo da sem bila veliko z njo, pa še vseeno si očitam da bi rada bila še kakšno minuto več z njo, a žal me je rabil 2 letni sinek, ki je bil dosti bolan. K sreči je vsaj 8 letnik čisto mirno sprejel babičino slovo.

Spominla sem se kako sem nekaj dni prej sanjala, da mami izginja v beli steni, skočila sem iz postelje in v sanjam iztegovala roke proti njej, ona pa se je oddaljevala stran. In v bolnici je 1x gledala v stroh in se smehljala in mi govorila A JIH VIDIŠ?, nisem vedela kaj naj ji rečem, pa sem rekla DA JIH NE POZNAM, odgovorila mi je DA JIH ONA TUDI NE POZNA; A DA SO JI VŠEČ. Takrat sem prvič pomislila da angeli čisto zares obstajajo (pa nisem verna, čeprav imam vse zakramente).

Na koncu sem si želela, da bi se čimprej poslovila, ker je ves čas ponavljala kako zelo boli in da si želi umreti. In če sem kdaj prej pomislila, da si ne želim da umre, da jo želim imeti ob sebi, pa čeprav na tak način, sem to misel opustila, ko sem pogledala skozi okno sobe H1 in si mislila da to pa res ni nobeno življenje. In zavest da ji niti pol bolečine ne morem odvzeti je dokončno spremenilo moje mišljenje o njenem slovesu.

Umrla je lani junija, 3 dni pred sinovim 2.roj.dnevom in moram povedati, da sem potočila kar nekaj solz, a najhuje je bilo pol leta kasneje, ko so prišli prvi božični prazniki. Vem da bo letos že bolje in ko mi gre na jok, si rečem da bi me želela videti nasmejano. Še nekaj časa po smrti pa sem ji včasih pred spanjem na glas zaželela LAHKO NOČ KJERKOLI SI.

Hvaležna sem da sem imela mami ob sebi 35 let, da je lahko spoznala oba moja sinova. Mnogim to ni dano. Težje bi mi bilo če je na dan rojstva mojih otrok več ne bi bilo. Mojega brata to še čaka, saj je star komaj 26 let.

Drugega kot to da bodi ob njem, pa čeprav mu samo poveš da ga imaš rada in da čuti tvojo dlan na svojem licu. Na koncu šteje samo to in verjemi mi predvsem bo tebi pri duši lažje.

Naj povem še, da mnogi po smrti še nekaj časa ne morejo gledati slike svojih najdražjih, jaz pa sem brez težav gledala slike svoje mami in božala papir kot da bi čutila njeno mehko lice.

Piki Miki,

ko sem prebrala tvojo zgodbo, sem se zjokala. Meni tečejo solze po licih, pa naj tečejo, saj to nam zdaj še preostane.

Večkrat mi tečejo, ampak ne na samem, pač pa, ko srečam ljudi, s katerimi se je ati poznal, takrat mi je izredno hudo. Zrušim se.

Uboga tvoja mami, … Večkrat se sprašujem, sploh danes sem domala kričala, ko sem se peljala domov iz doma, kaj vraga je ati komu storil, da tako zelo zelo trpi.

On sploh dela eno veliko napako. On ne pove, da ga boli glava. Glej, ko sem bila pri njemu, je stiskal ustnice in bil je poten. Vprašala sem ga 3x, če ga boli glava in da naj pove. Pa je rekel ves nervozen, da ne…

Potem je še zmogel reči, da naj raje grem.

In sem šla, jezna na to kruto bolezen. Potem je šel k njemu moj mož. Videl je, da ima bolečine, a ati je še kar tajil. Nakar je priznal. Takoj so mu dali inekcijo.

Zakaj taji??? Morda hoče čimprej umreti…

Joj, kako sem jaz utrujena od tega vsega. Utrujena sem od njegovih bolečin.

Veš kaj me v teh dneh najbolj razjezi? Ko kdo reče, naj se ne sekiram preveč, da bog ve kaj nas čaka. Ob tej izjavi ponorim v sebi, kajti, nočem ta hip študirat, kaj mene čaka ali mojo mamo ali ne vem koga. Ta hip vem, da ni pravično, da trpi moj ati, da je trpela tvoja mami, da trpi toliko ljudi. Kaj me briga kako bom trpela jaz ali nekdo drug med nami. Često bi jaz nosila del atijeve bolečine, samo da bi njemu bilo lažje. A razumeš kaj hočem povedat?

Ne oziram se na druge, oziram se na te ljudi, ki so v mukah že umrli in na mojega atija.

Vedno kadar mi je kdo govoril kako hudo je bolan kdo od svojcev, sem samo poslušala in mislila, da vem kako trpi bolni in svojci. Ne, nisem vedela kaj dajejo skoz. Res ne, čeprav sem mislila, da vem in čutim. Pa ni res. Kajti te bolečine ne moreš čutiti, dokler je sam ne občutiš pri svojem najdražjem ozr. pri tistemu, ki ti je blizu.

Moje funkcije odpovedujejo. Funkcije v smislu razmišljanja, živcev. V momentu sem se sposobna skregat, v momentu se bi zjokala, v momentu pozabim, kaj sem ravno kar povedala.

Nimam energije za sinova. Vem, da me rabita, vendar, ko sedem poleg njiju, začnem odpovedovati, ne morem razmišljati. Hvala bogu, da vsaj v službi delam kvalitetno. Vsaj to.

Še se bom javila.

Nocoj bom mirno zaspala, saj vem, da mirno spi tudi moj ati, saj je le dobil injekcijo, čeprav se je tako presneti brani. Le zakaj, le zakaj? Vse življenje je trpel, garal, v vročini, v mrazu, v temi, na svetlem, vedno je pela motorka v njegovih rokah, ni poznal počitka, ne nedelje. Samo delal je, za bori košček kruha, med tednom v gozdu in tovarni, popoldne in med vikendi doma, na hriboviti kmetiji.

Nikoli ni videl morja, nikoli ni poletel z letalom. Nikoli si ni vzel časa za veselje, nikoli si ni nič privoščil.

In tako kot je bilo življenje, taki so poslednji trenutki. Saj ne moreš verjeti.

Hvala Piki Miki za tvoje izčrpno pisanje, tisto o angelih si moram še enkrat prebrati.

Bodi mi lepo, baj baj

Hudo, tudi danes. Izredno. Zdaj bi rad vstal, šel ven iz postelje, pa še sedeti ne more.

Meni je tako peklensko hudo…

Popolnoma sem že brez moči…

Mislim in molim zate in še posebej za tvojega očeta.
Moraš zdržati. Bodi močna.

Nataša kako si,upam da se držiš.Sem v mislih s teboj.

Nataša, v mislih sem s tabo. Drži se.

mamiR

Nataša, nekaj časa me ni bilo na forumu – bila sem prepričana, da je tvoj oče v tem času že dotrpel (glede na to, kar sem zadnjič brala) pa vidim, da se še kar muči in ti z njim…

Glede sredstev proti bolečinam je kar treba reči sestram in zdravnikom in vstrajati, samo da ne bi bilelo.

Nič zato, če imajo taka sredstva škodljive učinke (škode ne morejo več naredit) , nič zato če se v mislih zaradi tega kam izgubi…. samo da ne bi bolelo.

Drži se dalje !

Pogosto se sprašujem ZAKAJ?

Kaj je komu storil tako hudega, da tako zelo trpi.

Ne, ni še preminil…

Živel je sicer zdravo življenje, življenje z naravo, jel in pil po pameti, vzdrževal zdravo telesno težo, imel hobije v naravi, skratka, telo je zdravo za 73 let…

In to ga drži gor, pri življenju…

Glava pa mu je pekel. In je pekel meni, ko ga gledam, kako umira na obroke. In ves čas nekaj prosi, ne vem kaj, ker ne razumem njegove govorice.

Joj, moja bolečina je en velik krik v nebo – ljubi bog, odreši ga tega trplenja. Garal je celo življenje, ZAKAJ mora še zdaj tako zelo trpeti.

Pa on trpi, on tako zelo trpi.

Dobiva inekcije proti bolečinam, vendar…

Mene boli duša, boli srce. Njega boli duša, boli srce. Bog ne daj, da on ve, kaj se dogaja, bog ne daj, da on ve, da imam raka. Bog ne daj, da on ve da bo umrl…

Meni je tako hudo.

Hvala, ker ste z menoj.

Nataša,kote berem mi je hudo,obenem pa mislim na svojo mamo in si mislim,da hvala bogu da ni dolgo trpela,ker pri njeni vrsti agresivni vrsti raka ni imela po izbruhu metastaz kaj veliko možnosti.Boli me ko,vem da tvoj oče trpi.A ni ironija to,da človek,ki vidi žival v hudih mukah,jo bo odrešil.Če pa na smrt bolan človek trpi peklenske bolečine,mu pa ne smejo pomagat z odrešitvijo,pol se pa vprašaš kaj pomeni humano.Kot bi bili skregani z logiko.
Nataša drži se,vem da je hudo.

Ja, saj je res kar si napisala.

Joj, kaj sem živčna, tudi tako bi lahko rekla.

Glej, nocoj je v stanju, ko je jezen. Ne vem kako ti naj to razložim, pa saj vem, da veš.

Sprva nakaže, da ga zelo boli glava, potem pa še preden dobi inekcijo, pove, da ga ne boli. Saj ne veš. Znake glavobola opazijo po tem, ko vleče k sebi pokrivalo in postane ves poten.

Z možem se sprašujeva ALI on ve kaj se dogaja. Joj, kako mi trpimo. Trpimo za atija, trpimo vsi.

Vem, da nismo edini v bolečini, vem, hvala, ker ste z nami. baj

Pozdravljeni!

Danes mi je posebej toplo pri srcu. Potrebovala sem neko informacijo v vezi z mojim atijem in sem klicala v Dom, kjer je moj ati v oskrbi.

Zakaj toplo? Ker vedno, ko stopim v stik in kontakt s tem delovnim osebjem, sem potolažena in nekje srečna v sebi. Tako so razumevajoči in tako prisluhnenjo.

Hvala ljudje v belem,modrem in rozasti opravi, saj mogoče kdo to bere in se najde v tej vlogi, rada vas imam in ostanite taki naprej, še za druge, ki prihajajo za nami, ostanite taki še zame, ker vas bom še potrebovala, skupaj z mojim atijem.

Velikokrat sem prišla v konflikt z atijem, danes mi je hudo zaradi tega. Vendar za nazaj ne morem popravit ničesar. Lahko le živim za ta trenutek in se zahvaljujem bogu, da sem atija le imela 36 let ob sebi.

Ati,

čeprav še živiš, čeprav še spregovoriš, čeprav te še lahko pobožam in stisnem k sebi, pogrešam te… Pogrešam te že od 23. avgusta. Morda te pogrešam že od prej, že kar nekaj mesecev, leto, dve, nisi bil tak kot sem te bila vajena poprej.

Ati,
tvoj tumor je res zrasel v enem mesecu, nekje julij-avgust, vendar dobro vem, da se je dogajalo nekaj v tvoji glavi že leto dve poprej. Imel si bolečine, pa nismo polagali pozornosti. Nismo, ker si tudi ti bil tak, da nisi nikoli pretirano tarnal. Še takrat, ko ti je bilo presneto hudo, glede kakšne druge zdravstvene težave, sem jaz morala čez ogenj, da sem te uspela odpeljat do zdravnika, ker ti tega nisi hotel.

Ati,
danes pridem k tebi, posedela bom ob tebi, vendar te pogrešam, tudi ko sem ob tebi…

Sama bom hodila po tvojih poteh. Vse tisto kar si ti imel rad, kar si ti včasih počel, se mi je včasih zdelo smešno in brezsmiselno. Danes pa vidim, da mi ni več smešno in da sama želim peljati to naprej.

Ati, hodila bom po tvojih poteh.

Obljubim.

Včeraj sem gledala mrtvo listje na travniku. Ti bi ga pograbil takoj, ko bi se osušilo. Bom ga jaz, obljubim, takoj, ko se osuši. Vendar te bom pogrešala, ker te ne bo ob meni. Ker mi ne boš rekel, da zdaj boš pa enega skadil… in potem si sedel na rob travnika in se zagledal v dolino.

Vsekakor spomini so lepi.

Zdaj bom sedla jaz, pa moja dva sinova… in se bomo pogovarjali… tudi o tebi bo nanesla beseda.

Ati, čimmanj bolečin, naj bolezen ne vzame še tistega občutka, da te imam rada, vedi in zapomni si to, rada te imam, baj baj

Nataša,
Par mnenj glede glioblastoma sva že izmenjali.
Moj atek se je poslovil v torek zjutraj. Bilo je hudo,
zelo hudo. Do letos nisem vedela, kaj je to rak ali tumor. Zdaj vem.
Trpel je ves čas. Od samih obsevanj, kemoterapij, ki so ga povsem izčrpale, uničile tako zdrave kot bolane celice. In nismo mogli
pomagati. Edino kar je ostalo je bilo to, da smo bili ob njem. Zadnjih 10 dni je popolnoma obležal, izgubil je glas, tudi žličke čaje ni mogel
več popiti. Gledal nas je z žalostnimi očmi, ki jih nikdar ne bom pozabila.

Joj, Marija1, kako mi je hudo, ker ste morali vse to trpeti. Kako hudo mi je, ker kar čutim kaj ste prestajali, čeprav ne vem kako je, ko pride konec.

Marija1, moj ati je na sondi, tako, da bo zaradi tega dlje živel. Pomoje. Vse skupaj pa je mučenje, ki ubija mojo dušo in srce.

In tiste žalostne oči? Sanjam jih, kadar je imel bolečine, sem na obrazu videla, ja, tiste žalostne oči.

To lahko vidimo s srcem in čutimo s srcem tisti, ki smo in, ki to doživljamo.

In hvala ostalim, ki berete, upam, da nikoli ne bi očutili teh občutkov.

Marija1 sprejmite moje iskreno sožalje.

Ja res je, nikoli ne bom pozabila zadnjih dni trpljenja moje mami, grozno je bilo in meni je tako hudo v srcu, ko se spomnim, kaj vse je mogla prestati. Ko me je pogledala, pa tako rada bi še živela…Kar hotela mi je povedati, da bi rada bila še z nami, pa vendar ne more več, ne zdrži več, kot da nas je z očmi prosila naj ji odpustimo, ker bo ‘morala’ oditi. Minilo je osem mesecev, odkar je ni več med nami in z menoj, meni se zdi kot včeraj, bolečina v srcu ni prav nič manjša, osamljenost ob njeni neprisotnosti še večja kot prej. Res je, da je pozneje še hujše, ko se zaveš, da je nikoli več ne bom videla. Pa se sprašujem, če je to možno???? in kako?????

Nekaj še naj povem, zadnjič en dan sem potegnila s spancem, ker smo prejšnji dan nekje bili. In zbudila sem se z groznimi občutki…Sanjala sem jo, mami. Ponovno sem jo videla, slišala, in skorajda začutila… V sanjah je bilo prelepo, zdravljenje je potekalo uspešno. Ob prebujanju pa v jok, da je ne bom nikoli več videla, tako tako resnično je bilo. Kolikor sem v spanju čutila zadovoljstvo, sem nato cel dan v sebi čutila izjemno žalost.

Nataša1, kako je kaj z očetom? upam, da ga čim manj boli in vas tudi…Vem, kakšna čustvena agonija je to za svojce, ko žal ne moreš pomagati. Lahko čutim, kar čutite…

Držite se!!!

*********Draga mami, rada te imam!***********

Nataša, kako si ?
A se agonija tvojega očeta (in zraven vaša) še vedno vleče ?
A res še ni konec življenja, ki sploh ni več življenje ?

Dragi prijatelji, tako mi je toplo v srcu, ko čutim, kako čutite z menoj.

Ne, Valenska, ni še konec. In mislim, da še ne bo konec.

Boli upam, da ga ne, ker mu dajejo injekcije proti bolečinam.

Sinoči sva z možem doživela šok. Namreč odkar je obležal v tej svoji neke vrste hromosti, ni še nikoli vprašal za svoja dva vnuka – moja sinova.

Sinoči pa je. Vprašal je kaj počne moj mlajši sin, star 6 let…

Večji, 10letnik gre večkrat k njemu. Mlajši pa prosi, da ne bi šel, ker se boji, da bo potem sanjal…

Hudo, pa zakaj mora biti to tako zelooo hudo. Mi kaj svetujete glede mlajšega sina?
Kaj če se mu je nenadoma ponovno prikradel v spomin in ga želi videti? :((

Na kisiku je.
In pravi, da mu je hudo…

Draga Nataša1

res to je zelo huda situacija saj smo bili tudi mi pred kratkim na tem. Ma ne vem kaj bi ti rekla jaz sem svojega sina 7let peljala k očetu ker se mi je zdelo prav. V bolnici smo smo se zmenili, da preden pride vse te cevke pokrijejo, da ne bi bil mogoče kakšen šok. Pa je stvar zelo lepo sprejel in celo njegov nončko je za minutko odprl oči, ko je zaslišal njegov glas. Mislim da je to največ pomenilo obema. Lepo se pogovori z njim.

Drži se Nataša, verjamem pa da ti je zelo zelo hudo.

Pozdrav mamiR

MamiR,
hvala za odgovor.

Še se bom javila. baj

poslušaj svojega sina, če je pripravljen za srečanje z dedkom mu to ne brani.Sami smo naši punci peljali k očetu, stare 7 in 8 let.Čeprav je bil nazadnje v umetni komi, na vseh možnih aparatih, cevke so bile vsepovsod so one videle le dedija. Poskušaj ga pripraviti na srečanje in čimveč govori z svojimi otroci o tem. Pošiljam ti močan objem in moči za novi teden. Bodi močna.